Prihod v Uzbekistan
Kazahstan je za nami. Kazahstan smo zapustili z zelo mešanimi občutki. Dežela je neverjetno velika. Mi smo izkusili le njen vzhodni in južni del. Vožnja po Kazahstanskih cestah je nekaj skrajno neprijetnega. Ali so ceste popolnoma zanič ali pa te do onemoglosti živcirajo totalno pokvarjeni policisti.
O izkušnjah na cestah o pravilih na mejnih prehodih, skratka o naših izkušnjah kar se tiče uradnih zadev bom napisal ločen post, kjer bom skušal strniti vse napotke za popotnike na kolesih.
Pozno popoldne končno prispemo v Uzbekistan. Zunaj je neznansko vroče. Zadnji trenutek smo opravili z mejo, saj je meja že ob 16:00 zaprta. Le s podkupnino so se nam odprla vrata, sicer bi v peklenski vročini sredi ničesar, čakali na naslednji dan. Kljub temu, da je bilo tik pred večerom je bilo peklensko vroče. Kakšne dve uri na meji nas je popolnoma skurilo. Zamenjamo nekaj denarja in že kupujemo hladno pijačo pri prijazni babici.
Proti Samarkandu
Čaka nas kakšne dve uri vožnje do pravljičnega Samarkanda. Že prvih nekaj kilometrov po Uzbekistanu nas navduši. Navdušijo nas zelena polja, ki nas obdajajo z leve in desne. Navdušijo nas ceste, ki so bolj ali manj zelo OK in navduši nas red na cestah in prav nobenih pokvarjenih policajev. Z vsakim kilometrom smo bolj sproščeni in navdušeni. V kolikor se bo tako nadaljevalo bo Uzbekistan prava oaza na naši poti.
Tik pred nočjo prispemo v Samarkand in po kratki vožnj po ozkih ulicah prispemo do našega hostla. Hostel se nahaja tik ob znamenitem trgu Registan. Kakor hitro se namestimo in popijemo obvezen čaj na hitro pobegnemo v mesto. Čeprav je že trda noč in utrujenost neizmerna, je želja po spoznavanju prevelika. Vsaj za delček želimo prisluhniti pravljici, ki odmeva po ulicah Samarkanda.
Sanje se nam uresničujejo. Sibirija, Mongolija, Kazahstan in sedaj smo tukaj. Smo v enem izmed mest, kjer se legende in veličastna zgodovina prepleta s sedanjostjo. Ljudje na ulici dajejo občutek, da se zavedajo svoje zgodovine, vendar tudi, da ne živijo na krilih starih časov, ampak so se zelo dobro spoprijeli s sedanjostjo. Ulice dajejo občutek sproščenega, precej dobro situiranega mesta. Na ulicah vidimo zelo malo dragih avtomobilov, ampak praktično vsi so skoraj novi, vendar srednjega ali spodnjega srednjega razreda. V kolikor lahko sklepamo po vozilih, po tem je tukaj še prisoten dobro situiran srednji sloj, kar je verjetno razlog za izredno sproščenost v mestu.
Neizmerna vročina, ki se prične tam nekje okoli enajste ure, nas prisili da zaključimo dopoldanski ogled. Umaknemo se v hostel, kjer se hladimo pod klimo. Želja in nemir je prevelik, tako da že čez kakšno uro pobegnem nazaj v mesto. Za hojo je prevroče. Vsaj nekje blizu 40°C je. Prisiljen sem vzeti taksi. Kar hitro se z “uvoženim” portugalcem dogovorim za popoldanski “abonma”. Po napornem pogajanju se končno dogovoriva za ceno in ogledi znamenitosti se lahko pričnejo. Od njega izvem, da je življenje v Uzbekistanu lepo in precej dobro. Pogled na živahne ulice vse to podkrepi.
Čas prehitro beži. Tako je tudi bilo v Samarkandu. Do zadnje minute smo ga izkoristili. Vsi ogledi mavzolejov, medres, mošej, trgov, parkov,… Vse je minilo prehitro. Doživeli smo le delček, kar nam lahko ponudi. Ampak veseli smo za ta delček, saj sedaj vemo, česa si želimo!
