Uzbekistan II del – Bukhara (Mongolija 2015)

October 30, 2015
Posted in Potovanja
October 30, 2015 Andrej Pulko

Z avtom po Uzbekistanu, iz Samarkanda do Buhare

Samarkand – kamnito mesto, pocasi izginja tam nekje. Teh nekaj dni, ki smo jih preziveli v njem so se nam zdeli bolj kot ure. Ugodje, ki nam ga je nudil hostel, nam je po dnevih in predvsem nočeh, ki smo jih preživeli v šotorih pod milim nebom, še kako prišlo prav. Čeprav je pojem ugodja izredno relativen, smo mi bili s ponujenim več kot zadovoljni. Čeprav sem s postelje skozi streho zrl v nebo, sem bil čisto, kaj čisto, super zadovoljen.

Ampak kot sem zapisal je prelep in “drugačen” Samarkand za nami, pred nami pa nekaj manj kot 300 km dokaj dobrih cest in že nas čaka Bukhara. Bukhara ali Buhara. Kako drugače, kako skrivnostno se sliši.

Kot sem že omenil, smo imeli prenočišča v Uzbekistano izbrana že v naprej, saj tako veleva zakon. Ni vize v kolikor nimaš potrdila o rezervaciji, kasneje pa v vsakem Hotelu ali hostlu prejmeš potrdilo, da si resnično bil pri njih in to potrdilo je v pasošu vse do prečkanja meje.

Torej kot v Samarkandu smo tudi v Buhari imeli rezerviran hostel. Potrudil sem se in poiskal hostel, ki je v samem strogem centru starega mesta. Vse formalnosti ob prihodu so bile urejene v nekaj minutah in že smo bili v svoji sobi. Oooo tukaj pa je povsem drugače kot v Samarkandu. Pričakala nas je povsem nova soba. Kopalnica velika, čista, moderna, soba ravno tako zelo velika, s klimatsko napravo, televizijo,… Soba in celoten hostel si zasluzi zgolj pohvale.

Kljub ugodju, ki nam ga je nudila namestitev smo kar hitro zapustili hostel ter se napotili po ulicah Buhare. Buhara je precej manjša kot Samarkand. V njej tudi ni tako veličastnih objektov, kot jih vidimo v Samarkandu. Je pa tako domača, mirna, prijetna.

Vrnitev v čas pravljic, pravljična Buhara

Lyab-i-Hauz je kraj v Bukhari, ki nam je posebej prirastel k srcu. Hauz ali zbiralnik vode – ribnik, je v zgodovini imel vlogo oskrbe vode prebivalcev kot tudi mesto zbiranja in druženja. Danes je ostalo le malo takšnih vodnih zbiralnikov.

Ob zbiralniku Lyab-i-Hauz se danes nahaja nekaj čajnic in restavracij, manjši park, ulica, ki vodi do pokritega bazarja in več medres. V neposredni bližini je prelepa medresa Nadir Divan-Beghi s fenikosom na pročelju. Nima smisla naštevati vseh znamenitostih, ki so v neposredni bližini, saj jih je preprosto preveč.

Vsak prosti trenutek smo izkoristili za posedanje v senci dreves ob ribniku Lyab-i-Hauz. Uživali smo v najboljšem čaju, in sicer črnem čaju z limono. Čaj je blag in čudovito diši po limonah, da je prav neverjetno. Ob njegovem okusu in vonju smo se napajali ure in ure. Tukaj smo resnično uživali. Buhara je bila za nas resnična oaza. Nabrali smo si moči za zadnji del poti, polnila nas je s svojo mirnostjo in očarljivostjo. Kljub dejstvu, da smo bili že zelo na tesno s časom smo se odločili podaljšati bivanje v tem prelepem okolju še za en dan.

Vrhunec bivanja se je odvijal, ko smo za kakšno uro ali dve skočili v čas Šeherezade, Aladina in še katerega pravljičnega junaka. Ves ta čas smo podoživeli ob čaju nad neskončnim številom kupul (samo na sosednji mošeji jih je čez 280), ki so počasi izginjale skupaj z zadnjimi sončnimi žarki. Sonce, ki je izginjalo nad trdnjavo, pogled na mogočen minaret, ki se je bohotil nad glavnim trgom in pogled na razposejene otroke, ki so igrivo tekali kot že zadnjih nekaj tisoč let, nas je hkrati navdal z neizmerno srečo kot tudi z mirom. Globoko hvaležni za priložnost, ki nam je bil podarjena s tem, da smo priča temu trenutku.