Začrtana pot do Portugalske
Pot do skrajne celinske zahodne točke Evrope se je kot vedno pričela na domačem dvorišču. Vendar sedaj ne nakladamo klenega japonca, ampak nežno apeninsko damo. Kljub temo, da se na pot odpravljava zgolj dva, prične počasi prostora v avtu zmanjkovati. Kot se za vsako pravo damo spodobi, je tudi naša ne prevelikih dimenzij.
Ne glede na letni čas je plan oziroma način potovanja enak, kot pri vseh ostalih potovanjih. Vožnja z lastnim vozilom, spanje v šotoru, hrana delno iz prtljažnika in delno iz lokalne kuhinje.
Na pot sva krenila zadnje dni oktobra. Potovanja ob tako kratkem dnevu so precej naporna iz večih razlogov. Plan je bil sledeč: nočna vožnja čez sever Italije, nato po južni Franciji, kjer si ogledava zadnje utrdbe Katarjev. Nato prečkanje Pirenejev preko Andore in nato na vzhod Španije. Ob Pirenejih nadaljujeva vožnjo na severno obalo Španije do Biskajskega zaliva. Po severu Španije proti zahodu in vse do Portugalske. Vožnja po Portugalski proti jugu. Kako daleč nama bo uspelo priti ne vem. Saj niti ni pomembno, važno je le, da bova noro uživala.
Nočna vožnja do Francije
Do nekje treh zjutraj sva opravila s prvo etapo do Genove. Ta etapa je zame minila kar precej hitro, predvsem na račun tega, ker sem je večji del prespal 😀 😀 😀 .
Spanje v avtomobilu je bilo že predvideno, in sicer nekje pred francosko mejo. Preprosto sva poskusila privarčevati s časom kjer koli se je le dalo. Ta odločitev je botrovalo najini nočni vožnji po najhitrejši poti preko severne Italije. Pred vstopom v Francijo sva si privoščila tri ali štiri ure spanja na eni izmed osvetljenih bencinskih postaj. Ni se še dobro zdanilo, ko sva že polna adrenalina nadaljevala vožnjo proti Azurni obali. Ta del poti je bil za oba z Zorico nov in iz tega razloga sva jo želela doživeti in videti pri dnevni svetlobi.
Takoj za Genovo se prične prekrasen odsek dolg kakšnih 250 kilometrov. Pot polna zavojev, tunelov, prelepa Azurna obala z leve in prekrasne Alpe z desne. Pričela sva pot po Azurni obali.
Proti popoldnevu le zavijeva s francoskih avtocest, ki so naju sprva navduševale z dih jemajočo pokrajino, nato pa malo manj z neskončno mnogo cestninskimi postajami. Za zaključek dneva se povzpeva na poslednje zatočišče katarjev in sicer grad Montesegur. Z gradu se vijejo fantastični pogledi po jugozahodni Franciji.
Kampiranje na 2100 nm v Andori
Noč se bliža in z njim iskanje prenočišča oziroma mesta za kampiranje. Preveriva nekaj kampov v bližini, žal je vse zaprto. Kot kaže nama v Franciji ne bo dano spati. Odločiva se nadaljevati po najini planirani poti proti Andori. Prične se vzpon preko Pirenejev. V trdi temi prečkava prelaz, ki leži preko 2400 n.m. Še nekaj kilometrov in končno prideva do bolj obljudenega dela majhne Andore. Ko že bolj ali manj obupava nad spanjem v šotoru ugledava kamp, ki je bil začuda celo odprt. Še bolj začuda je bil poln različnih prikolic in avtodomov. Mislim, da sva edina kampirala v šotoru. Čudno? Na višini čez 2000 m in to na začetku zime!
Vožnja proti severu s Pireneji na vzhodni strani v prekrasnem vremenu je bila čisti užitek. Sledila je Pamplona, ki sva jo bila primorana nadaljevati vse do San Sebastiana, kjer sva ob 21:30 sredi nasadov v zadnjem trenutku našla kamp, kjer sva uspela prespati.
Z vremenom nepredvidljiv Biskajski zaliv naju je prisilil v spremembo planirane poti. Na pot poti proti zahodu sva zavila proti absolutno fantastičnim Picos de Europa. Tukaj se je najino potovanje prelevilo iz odličnega k fantastičnemu. Mogoče je pomagal liter in še nekaj domačega, ki je ob kulinaričnemu doživetju stekel po najinih “presušenih” grlih. Ponosno sva branila zastavo štajerske.
do Portugalske
Po slabih 3000 kilometrih pred seboj uzreva tablo Portugalska. Velika, zelo velika želja se mi je izpolnila. Toliko let sem si želel videti to deželo. Sedaj je tukaj pred menoj. Čeprav v Evropi a hkrati tako odmaknjena. Za občutek, do Portugalske je le kakšnih 300 kilometrov manj kot do Irana!
Na vrsti je bil rojstni kraj Portugalske, Guimaraes. Sledila je noč v Portu. Počasi nama zvoki in podobe lezejo pod kožo. Kako dolgo potrebuješ, da se zaljubiš? Ali lahko ljubiš le eno, ali smeš in lahko ljubiš več kot eno? Še včerajšnja prepričanja se danes zdijo tako tuja in na trenutke celo smešna.
Eden izmed viškov potovanja je bilo majhno mesto Tomar. Obisk gradu križarjev in še bolj nori večer na ulicah in trgu Tomarja, je ozračje nabil z adrenalinom, kri pa do vrelišča. Iniciacija, ki sva ji bila priča je bila …. hm.
Ko tako pomislim, zelo težko govorim o vrhuncih potovanja, saj je dejansko vsak dan postregel s kakšnim superlativom. Že naslednji dan je bil to Nazare. Kraj z neverjetno energijo. Kraj na obali Atlantika, kjer je padel rekord v jezdenju valov. Surfanje na valu visokem 30 m!!!! Kraj z najvišjimi valovi na svetu!
po Portugalski
Lizboni sva se tokrat izognila in nadaljevala do Sintre. Vse super, samo ni po najinem okusu. Preveč, preveč turistov. Sledila je najzahodnejša celinska točka Evrope, Cabo da Roca.
Spanje novembra v šotoru le v kratki majici in zgolj pokrit z lahko spalko. To je življenje! Povsod gozdovi! Povsod zeleno kot v maju. Za piko na i pa gozdovi plutovcev.
Na poti proti jugu je sledila Evora. Prelepo majhno mesto, kjer naju je prvič začel preganjat dež. Do zadnjega je vzdržalo nebo. Šele ko bi se morala obrniti proti najjužnejši Portugalski pokrajini, se je nebo odprlo. Glede na napoved za prihodnje dni, sva ponovno spremenila plan. Obrnila sva proti Alhambri. Proti španski Andaluziji. Pričakal naju je kaotičen večer, ki pa je postregel s prelepim jutrom.
Do zadnjega, do zadnjega sva raziskovala jug Španije. Nikakor nisva želela zaviti na avtocesto proti Barceloni. Šele noč naju je prepričala, da je prvega odkrivanja prelepega Iberskega polotoka zaenkrat konec.
Sledijo podrobnejši opisi.
