Z avtom do Mongolije in nazaj

Javljanje s poti, fotozapis od od Uzbekistana do doma

Po 30 dneh potovanja ter po približno 16.300 km naredimo še zadnji ovinek. Zavijemo proti Grčiji. Avto hitro napolni grški melos, ki doni iz radija. V trenutku si priznamo, da je Grčija nekaj posebnega. Na plano privrejo vsi prelepi dnevi, ki smo jih preživeli v zibelki demokracije.

Kljub izredni želji, da vsaj kak dan preživimo na Grški obali in si ližemo rane ob izdatni pomoči Mythosa ali Fix-a, nam se to žal ni izšlo. Ostane nam le zadnji sobotni večer. Kljub temu smo izredno veseli tudi za to možnost. Še kakšnih 15 minut vsi po vrsti jamramo kako bi vsaj 2-3 dni uživali na kakšni izmed prelepih grških plaž in samo hedonistično uživavali. To sanjarjanje in obljube, da se čim prej vrnemo, nam prekine natakar, ki postreže s slastno večerjo.

Ne vem kaj je bilo krivo. Ali mogoče prevoženih cca 2000 km v zadnjih dveh dneh, ali stres ki smo ga doživeli na Iranski in še kasneje na Turški meji,  ali pivo po večerji ali vse skupaj. Že po kakšnih 50 km namreč popolnoma odpovem. Komaj smo se privleki do počivališča ob cestninski postaji. Niti kilometra dlje. Z Zorico si najdema prostor v avtu, Matic pa kar tam nekje zunaj, na klopi. Po vseh divjih kampiranjih in spanjih na precej čudnih krajih se nam zdi to kar malo razkošje.

Mine kakšnih 5 ur. Ugotovim, da je spanja dovolj. Počutim se povsem OK za vožnjo domov. Prebudim še Zorico in Matica in v zgodnjem nedeljskem jutru se odpravimo še na zadnjo etapo. Pot skozi Grčijo in nato po Balkanu domov. V poznem popoldnevu in po 17.635 km uzremo domači kraj. Veselo snidenje z domačimi dopolni prelep pogled na žar, kjer nas že čaka dobrodošlica.

Podroben opis celotnega potovanja sledi v naslednjih dneh, oziroma bolj verjetno v naslednjih tednih 🙂 .