KAZAHSTAN – kanjon na reki Charyn
Taborenje s pogledom na peščeno rdeč kanjon, ki se pne nad prelepo reko, katera si neutrudno utira svojo pot. Kanjon svojo peščeno barvo počasi menja za rdečo, vse dokler le ta popolnoma ne izgine. Ostane pa osvetljen kot kakšna znamenitost, osvetljen od polne lune. Prizori kot iz kakšnega dodelanega vodnika, vendar da je tukaj vse spontano. Vse samo od sebe, mi smo samo opazovalci. Nemi opazovalci v gledališču matere Narave.
MONGOLIJA – Altaj, ob jezeru Khurgan
Prigovarjanju Matica končno podležem. Poskusili bomo še enkrat. Poskusili bomo po poti, ki jo je peš raziskal. Kakšno uro ali dve je iskal pot med neskončnimi kupi kamenja in skal. OK, torej poskusimo. Prebijemo se še kakšen kilometer ali dva, na koncu uvidimo da je vse zaman. Ni poti. Oziroma je, vendar le za ruska vozila.
Še danes sem hvaležen Maticu za njegovo vztrajnost. Po opustitvi poti le nekaj kilometrov pred končnim ciljem, smo si privoščili prosto popoldne. Vsak zase smo iskali pot ali mogoče sebe, na neverjetnem Altaju. Pot telesa in pot duše. Pokrajina, ki na vsakem trenutku postreže s prav nadrealističnimi motivi. Mogoče pa je to prava resničnost in reklame niso?
Kampiramo v manjši kotanji. Iskali smo zavetje pred močnim vetrom s planine. Na vršacih se odvija nevihta, ki ne pojenja vse pozno v noč. Težki, grozeči nevihtni oblaki so končno izginili. Prebudimo se v prelepo jutro. Kako drugačen je današnji dan. Včerajšnji “neuspeh” je pozabljen. Vsi trije smo kot novi. Pljuča nam je prečistil veter s planine.
ALBANIJA – na prelazu do doline Theth
Z vožnjo seveda nadaljujeva. Saj bova previdna, sicer pa tako ali tako si morava v naslednje pol ure poiskati mesto za prenočevanje. Po kakšnih 300 metrih prideva na prelaz. Sva na kakšnih 1700 metrov. Okoli naju gore in sneg. Mrzlo je. Vendar nimava izbire. Pred nama je kot kaže pot, ki je nevarna in še dnevne svetlobe je ostalo le za vzorec. Na brzino pričnem postavljati šotor. Tika ima samo velike oči. V njenih očeh vidim vprašanje: “Misliš, da bom tukaj spala”. Kar na smeh mi gre, ko opazujem njene “velike” oči.
Ponoči postaja vse bolj hladno. Kljub zimski spalki sem ponoči primoran poiskati v avtu še dodatno odejo. Pol je namenim Tiki, z drugo polovico si grejem noge. Super, saj bo. Saj ni tako hudo!
Pričaka naju hladno jutro. Pogrejeva se ob čaju. Cel dan je pred nama. Brez prevelikih skrbi pričneva s spustom v dolino narodnega parka Theth. Cesta je kar precej adrenalinska.
IRAN – Puščava praznine
Po spustu z višine preko 2500 m se pozno popoldan, oziroma že proti večeru spustimo v puščavo, ki leži vsega na 300 m nadmorske višine. Do sončnega zahoda je ostalo le še 40 minut mi pa na poti v puščavo. Vedel sem za kamp, ki bi naj obstajal nekje tukaj v bližini. GPS pravi naj zavijem desno, gledam ceste ni. Kam naj zavijem? Sranje, tik pred temo, mi pa ne najdemo poti. Sedaj smo nadrsali. Kaj sedaj? Ali naj gremo naprej ali nazaj? Spomnimo se, da smo nekaj kilometrov nazaj videli odcep na desno. To bi lahko bilo to. Nekaj kilometrov nazaj končno najdemo cesto, ki vozi v smeri, kjer bi lahko bil kamp. Cesta prehaja v vedno slabšo. Časa za pot nazaj ne bo. Upajmo, da smo na pravi poti. Napetost stopnjuje dejstvo, da zunaj piha precej močan veter, pesek in prah nosi povsod in da je tik pred nočjo še vedno 47,5 °C.
Končno pred seboj ugledamo nekaj, kar bi lahko bil kamp. Hvala bogu res je.
GRČIJA – Lefkada
Ko sva prispela na skrajni jug otoka, pa naju je že začela dohitevat noč. Misli že bežijo k: kje bova pa spala? Ali je kje primeren prostor za spanje. Nič, pregledujeva kotiček za kotičkom in iščeva. Greva še malo naprej. Vidiva odcep za plažo. Peljeva in peljeva. Popolna divjina. Kilometre nobene hiše. Že sva malo v dvomih, ko se začneva spuščat. Pred seboj zagledava osamljeno plažo. Nikjer nikogar. Nikjer žive duše. Na hitro parkirava avto in se v trenutku odločiva za mesto šotora. Malo vstran od morja, ja tukaj bo povsem OK. Povsem rutinirano postaviva šotor in takoj nato priprava večerje, dokler je še vsaj malo svetlobe. Pred sončnim zahodom še par nepozabnih posnetkov. Nato pa končno mir. Sediva na blazini, pred nama segret golaž, kruh, pločevinka piva ohlajenega v morju, butanje valov in neskončna širina morja. Ta trenutek sem najbogatejši na svetu.