ALBANIJA – dolina THETH

Včerajšni dan oziroma večer bi se lahko končal precej klavrno. Pozno popoldan sem v podzemni jami pristal na glavi, kar je botrovalo razbiti glavi in hvala bogu celim fotoaparatom. Večer sem preživel  na ulicah Tirane, kjer sem z novim znancem Florijem iskal bolnico, kjer bi me zašili a o tem kaj več v naslednjem postu. Želel sem povedati le to, da sem z bolečjo ritjo, bolečo glavo zelo slabo spal in sem bil tik pred tem, da se odpravim domov.

Zajtrk in skuhana kava naredita svoje. Ja, kampiral sem že v znanem družinskem kampu ob Skaderskem jezeru. V kampu je bilo že kar nekaj raznoraznih pojav. Ena izmed njih pristopi k meni. Mlad, simpatičen fant iz Nemčije. Energija kar kipi iz njega. Kar takoj napade. Ali veš kako je s cesto v dolino Theth. Ves razočaran je bil, ker so mu lokalci povedali, da je cesta zaprta zaradi nevarnosti. Ne vem ali zaradi moje zašite glave ali zaradi videza avta je ocenil, da bi jaz morebiti kaj vedel. Povedal sem mu da sem že bil na tej cesti in da ravno danes grem ponovno. Ves navdušen je poslušal mojo zgodbo in še bolj navdušen zagotovilo, da mu še danes proti večeru sporočim kako je šlo.

MONGOLIJA – Ulgii – jezero Khoton

Tako pozno popoldan se odpravimo na najbolj peklensko vožnjo našeg (dosedanjega ? ) življenja, kar pa seveda tedaj še nismo vedeli. Kakor hitro zapustimo nekaj asfaltnih ulic zaprašenega Ölgia, nas že pričaka makadam. Prvih nekaj kilometrov se dober makadam izmenjuje s slabim, ampak še kar gre. Poskušam držati čim večjo povprečno hitrost, ampak kaj več kot 20 km/h ne gre. So krajši odseki, kjer lahko celo krajši čas vozim v tretji, nekajkrat sem celo prestavil v četro. Božanski občutek, ko lahko prevoziš nekaj 100 metro s hitrostjo 40 – 50 km/h. Zdi se nam, da kar letimo. Ampak ta veselja so zelo kratkotrajna.

RUSIJA – ruski Altaj

Nepregledne ruske ravnice so za nami. V Novosibirsku smo končno spremenili smer. Obrnili smo proti jugu, proti Mongoliji. Zadnja etapa po Rusiji bo dolga nekaj več kot 900 km.

Z vsakim kilometrom v nas raste nestrpnost. Počasi že upamo verjeti, da bomo uspeli doseči cilj, ki se je še pred dnevi zdel neskončno daleč.

Pred nami se pojavljajo prvi griči, ki naznanjajo prihajajoče gorovje Altaj. Konec je ravnih cest. Konec je neskončnih brezovih gozdov in upamo, da tudi neskončne množice komarjev, obadov, mušic, …

Vse muke zadnjih 6000 km so bile poplačane po vsega nekaj kilometrih vožnje po M52. Utrinki vožnje po M52 so na trenutke popolnoma nadrealistični. Kot nekakšna izmišljena, navidezna pokrajina. Kot pokrajina za katero želimo verjeti da obstaja in za katero sanjamo, da jo bomo nekega dne obiskali. Skratka nekaj, kar nam v težkih dneh polnih sivine, daje upanje in zagona za naprej.

IRAN – od trdnjave Alamut do Kaspijskega morja

Dan se je prevesil v pozno popoldne. Nahajamo se v z gorami obdani dolini. Pred nami sta dve možnosti. Lahko se vračamo po poti po kateri smo prišli vse do mesta Kazvin (kakšni dve uri) in potem po velikem ovinku v smeri Teherana in nato nazaj v smeri Kaspijskega jezera. Druga možnost je bližnjica preko gora. Po kartah bi naj bilo 32 km vidnih vzponov in makadama. Ali naj tvegamo? V kolikor gremo nazaj nas bo ujela noč nekje v bližini mesta, kar si ne želimo. Ravno tako ali pa še manj si želimo “zaplezati” se nekje ponoči v gorah. Kot je v našem značaju se odločimo za drugo možnost. Poskusimo preko gora.

Tako vožnjo nadaljujemo po vse bolj odmaknjenih in tudi prelepih dolinah. Naletimo na polja riža, ki jih obdajajo planine. Prelep kontrast. Sproti po koordinatah preverjamo našo pot. Tu in tam naletimo na kak manjši zaselek. Počasi nas pot vodi v vedno bolj ozko dolino, ki se konča s hudourniško reko. Pred nami ponovno vzpon. Počasi se vpenjamo in opazujemo zasnežene vrhove nad nami. Z vsakim kilometrom prevožene ceste smo bližje zasneženim vrhovom ampak hkrati izginja reka nekje tam v globeli. Cesta se spremeni v makadam in ta v zbito zemljo. Noč je tik pred nami vzpona pa nikakor konec. Pred seboj vidimo le klanec. S strahom čakamo vsak ovinek z upanjem na nadaljevanje ceste. Prostora za postavitev šotorja ni. Presežemo višino 2500 m in še vedno vzpon…

Pričaka nas čarobno jutro nekje visoko v gorah. Sonce se je šele dobro postavilo na nebo, ko že nadaljujemo pot. Včeraj smo mislili, da smo na prelazu, vendar se je vzpon nadaljeval in nadaljeval vse do 3200 m nad morjem.

Prečkanje gora je bilo noro. Resda smo za 32 km potrebovali skoraj pol dneva, vendar nam ni bilo žal.

TURČIJA – po dolini vrtnic

Še vedno sva v Kapadokiji. Pokrajina naju je kljub turistom tako očarala, da nikakor ne zbereva volje, da bi jo zapustila. Še zadnje dejanje, ki ga bova opravila, no pravzaprav ga bom opravil sam je kolesarjenje po eni izmed odmaknjenih dolin. Boljšega gorskega kolesarjenja si preprosto ne znam predstavljati. Pokrajina je tako osupljiva, da na čase preprosto ne moreš verjeti podobam, ki te obkrožajo. Vožnja po ozkih prehodih, nato po strugi potoka, potem v manjšem gozdu, ki se skriva v ozki soteski nato skozi predore, ki jih je izdolbla reka. Resnično fantastično. Sedaj ko sem izkusil še kolesarjenje po tej neverjetni pokrajini je končna ocena obiska Kapadokije popolna desetka. Nekoč bi se resnično vrnil sem in si vzel vsaj en teden ali več za kolesarjenja po vseh teh globelih in soteskah. Preprosto raj za fotografe in gorske kolesarje.