Ceste severnega Kazahstana
Na nek način mi je celo odleglo. Odleglo mi je kakor hitro smo sprejeli odločitev o vrnitvi, oziroma kakor hitro smo obrnili avto. Preveč tvegano bi bilo nadaljevati prvotno začrtano pot. Pri takšnih potovanjih je važno imeti v mislih, da je bistvo uspeha v prilagajanju. Prav nikoli ne gre vse po načrtih. Sicer pa je to kar prispodoba življenja, ali ne? Bistvo uspeha in uživanja je ravno v premagovanju nepričakovanega.
Kakor koli, nazaj smo na poti na sever. Vozimo naravnost proti Kostanyu, proti kraju, kjer smo vstopili v Kazahstan. Tudi ta pot je popolna neznanka. Ves čas so moje prošnje usmerjene k vsemogočnemu, v želji da bi bila cesta prevozna. V nasprotnem primeru nas čaka resničen pekel vrnitve sedaj dolg že skoraj 1100 km.
Z vsakim kilometrom smo bliže rešitve, ki jo predstavlja cesta A22. A22 teče tik ob ruski meji. Zvečer, tik pred nočjo se nam končno uspe prebiti do nje. Sedaj si lahko oddahnemo vsaj glede tega. Natočimo še gorivo in za danes je dovolj. Kakšen dan je za nami! Cel dan garanje, vendar rešili smo se pasti v obliki neprehodnih cest.
Zaloge smo dopolnili v majhni trgovini sredi vasi oziroma manjšega zaselka. Glede na to, da je noč pred vrati, smo se odločili za prenočevanje kar na trgu. Prebivalci z zanimanjem spremljajo naše početje. Kmalu opazimo, da nekaj ni v redu. Opazimo nelagodje in napetost med starejšimi opazovalci. S kotičkom očesa opazujem prodajalko, ki se nemirno prestopa na pragu svoje trgovine. S telefonom v roki nekomu nekaj burno razlaga. Ne mine pet minut in že se pripelje avto do nas in iz njega izstopita moški in ženska. Oba sta zgodnjih srednjih let. Žensko krasi tako zunanji izgled kot samozavestna drža. Odločno pristopi do nas in nam jasno pove, da kampiranje tukaj ni varno.
Ni varno, saj imajo precej huliganov, ki popivajo in delajo nered. Bojijo se za našo varnost. Prosijo nas, če pridemo z njimi in prenočimo v njihovi hiši ali pa na njihovem dvorišču. Malo začudeni brez oklevanja ubogamo. Predvsem iz spoštovanja do njih kot tudi popolnoma neodgovorno bi bilo, če bi kljub njihovim opozorilom vztrajali pri svoji odločitvi.
Vedno, prav vedno poslušajte nasvete domačinov!
Kampiranje pod budnimi očni vaščanov nekje na severu
Avto skrijemo na dvorišču, sami pa kampiramo pred hišo. Kljub mešanim občutkom zaspim prav hitro. Ponoči me prebudi dogajanje na cesti, ki pa me ne vznemirja preveč. Nekako sem imel občutek, da vaščani pazijo na nas. Prisotnost kolektivne odgovornosti je kot kaže še kako prisotnA. Ob zgodnjem jutranjem slovesu sem imel občutek, da je gostiteljici vidno odleglo. Napetost na njenem obrazu je izginila. Krasi jo sproščenost in rahla otožnost ob našem zgodnjem slovesu.
Ponovno na severu ob meji z Rusijo
Pot po A21 je odlična. Lepo jutro, lepa cesta, vzdušje, vse je odlično. Mogoče je le malo grenko spoznanje, da smo ponovno na severni meji Kazahstana, zelo daleč od našega cilja, Aralskega morja. Glede na zamudo, ki smo jo pridelali v zadnjih dneh je padla odločitev, da izpustimo Aralsko morje in poskušamo “rešiti” kar se “rešiti” da. Vse bomo dali, da dosežemo Ustyurt plato. To je skrajna jugo zahodna točka Kazahstana, tik ob meji s Turkmenistanom. Do tja pa nas loči zgolj kakšnih 1700 km “kazahstanskih” cest.
Pričelo se je odlično. Cesta in pokrajina prelepa. Pokrajino krasi rastlinje v vseh možnih barvah. Cvetlice kot iz vseh katalogov tega sveta.
Kaotično prehajajo iz ene barve v drugo in skupaj ustvarjajo preprogo v vseh možnih odtenkih. V vse skupaj popestri modro, ampak resnično modro nebo, ki nekako uokviri ta prelep pejsaž.
Do Aktobeja vse super. Še kosilo je bilo kar OK, ampak po njem nas čaka stara zgodba. Čeprav je cesta na karti najvišje kategorije, asfalt preide v gradbišče, ki nas na trenutke navdaja z upanjem in mislijo: sedaj pa bo. Bo, ampak moj k…
Ves čas vožnje nas spremljajo ptice. Od zelo majhnih, do takšnih malo večjih. Majhne ptice velikosti naših vrabcev letijo tako blizu avta, da neglede na trud, jih kar nekaj konča na našem vetrobranskem steklu ali pod avtom.
Razlog tega čudnega obnašanja so kobilice, katere v tisočih izginjajo pod našimi kolesi. So pa tukaj še tiste malo večje ptice, te pa čakajo na tiste, ki bi jim zmanjkalo vode, goriva ali ki bi zgolj obupali 🙂 .
… iz slabega gre obvezno še na slabše. Nikakor si ne delajte utvar, da vas za gradbiščem čaka dobra cesta. Ne, ne lažite si, tega ni!
Nočna vožnja po brezpotjih Kazahstana
Popoldanska vožnje je bila ponovno živi pekel. Pekel za avto in pekel za nas. Kljub temu ne bi te vožnje zamenjal za nič na svetu. Prinesla nam je neverjetne poglede in obilo smeha v avtu. Na koncu smo se že vsemu smejali in ne iz obupa. Kljub temu, da ni prav nič šlo po načrtu, smo že prav noro uživali.
Odločili smo se za nočno vožnjo. Voziti po teh cestah ponoči je več kot loterija. 80% voziš po nekakšnih kolovozih, 20 % pa po ostankih asfalta, kjer so luknje, da se skriješ vanje.
Tako vztrajamo in vztrajamo. Ura je že čez drugo zjutraj, celo tam nekje okoli tretje mora biti. Pojma nimamo kje smo. Zadnja tabla, ki je označevala kakšen kraj je bila verjetno 6-7 ur nazaj ali pa celo več. Nenadoma se pred nami pojavi kup peska, ki zapira cesto. Že nekaj časa nazaj smo z ročnimi svetilkami iskali cesto, sedaj pa se je zgodba ponovila. Kljub trudu in želji po nadaljevanju poti, ceste nikakor ne moremo najti. Ne preostane nam drugega, kot da na zadnjih metrih asfalta postavimo šotor in poskusimo vsaj kakšno uro zaspati.
