Ural 2016 – XII. del – Kazahstan – Sherkala in polje kamnitih krogel

October 25, 2016
Posted in Potovanja
October 25, 2016 Andrej Pulko

Peklenska vožnja iz severa na jug Kazahstana

Peklenska vožnja zadnjih nekaj dni je končno prinesla zasluženo nagrado. Uspeli smo se prebiti do skrajne jugo zahodne točke Kazahstana. Pred nami je svet, ki ga zaradi odmaknjenosti, obišče zelo malo tujcev. Roko na srce, vse te dni v Kazahstanu nismo srečali prav nobenega tujca, v kolikor ne štejemo ruskih, uzbekistanskih, turkmenistanskih in še mogoče katerih stanskih tablic.

Področje, v katerem se trenutno nahajamo, je znano tudi po ekstremnih vremenskih razmerah. Temperature skozi leto nihajo vse od -40°C do +50°C in celo več. Kljub temu, da smo sredi poletja, temperature redko presežejo 30°C. Ozračje dodatno hladi dež, ki se pojavlja skoraj vsak dan. Nikakor mi ne gre skupaj podoba dežja, luž in kamel. Kako lepo nam potovanja brišejo podobe stereotipov.

Planiranju kampiranje na sveti gori Sherkala
Planiranju kampiranje na sveti gori Sherkala

Gora Sherkala

Kraji, ki so pred nami, so predmet mnogih legend. Tako velja tudi za goro Sherkalo kot polje kamnitih krogel. Sherkala izhaja iz perzijskega jezika. Pomeni Levja gora. Opevali so jo poeti in spoštovali staroselci. Obstaja izročilo, da je v davnih časih na njej bila utrdba, ki je bila neosvojljiva. Še danes se je na goro brez alpinistične opreme praktično nemogoče povzpet. To smo preverili tudi sami. Sicer naj bi obstajal skrit predor do vrha gore, ki pa ga sami nismo našli. Mogoče pa predor pazijo duhovi, ki po izročilu živijo v izdolbenih votlinah.

Pozno popoldne uzremo v daljavi Sherkalo. Pod sivim nebom in nad premočenimi tlemi smo na preizkušnjo kar nekaj krat postavili našega mitsubishija. Po trasi, ki smo jo izbrali, je dostop do gore ob premočenih tleh, kar precejšen izziv. Udori zemlje in spolzek kolovoz dvigujejo utrip in bistrijo naš um.

Pred nami je še zadnjih nekaj metrov poti. Prostor za kampiranje smo izbrali prav na sedlu. Sedlo nam je bilo všeč iz večih razlogov. Vsekakor je prednjačil razgled, nato suha zemlja kot tudi stalen veter, ki je pregnal še najmanjši strah pred komarji. Fobija pred komarji le počasi bledi.

Do mraka je ostalo še kar nekaj ur, več kot dober razlog za pohajkovanje po okolici. Trganje hlač po skalovju, ki nosi tisočletja bogate zgodovine, daje posebno zadovoljstvo. Civilizacija, ki jo poznamo danes, se je rojevala nedaleč od tukaj. Antična reka Oksus, je napajala tako prve civilizacije kot nekoč mogočno Aralsko jezero. Danes je tako Aralsko jezero kot mogočne civilizacije le bled spomin. Vendar, ni vse tako črno. Mogoče je prispodoba revitalizacije Aralskega jezera kar prispodoba družb in narodov, ki živijo na tem področju.

Zavedanje, da smo dosegli skrajno točko našega potovanja in da se je vso naše garanje po Kazahstanu končno poplačalo s podobami okoli nas, nas je vse navdalo z nekakšnim notranjim mirom ter globokim zadovoljstvom. Vse to je rezultiralo v sproščenem pohajkovanju in raziskovanju gore, prepredene z legendami.

Kampiranje na sveti gori Sherkala
Kampiranje na sveti gori Sherkala

Nov dan na jugu Kazahstana in polje kamnitih krogel

Kljub večernemu strahu pred bližajočo se nevihto, smo preživeli mirno noč. Tu in tam je le kakšen sunek vetra za trenutek prebudil našo pozornost. Le toliko, da je v nas prebudil zavest o kraju in prostoru, kjer se nahajamo. Bilo je odlično kampiranje. Občutek varnosti, ki nam jo daje odmaknjenost kot tudi idealne temperature ter dejstvo, da končno ni komarjev je polepšalo in zaključilo odličen dan.

Igra sonca in senc ustvarja izmikajočo se podobo, ki jo lovim v svoj objektiv. Prav uživam v igri, ki mi jo ponuja Sherkala. Uživam v zavedanju, uživam v trenutku, uživam v podobi. Kaj je resnično in kaj je zgolj utvara, projekcija naših misli? Resničen je trenutek, resnično je dejstvo da smo tukaj in dejstvo je, da smo dosegli enega izmed naših ciljev. Naslajam se ob zadovoljstvu, srečen sem zase, srečen sem za svoje sopotnike, srečen sem za vse, ki ne morejo biti z nami,…

Čas nas vse bolj preganja. Dan, ko moramo zapustiti Kazahstan je vse bližje. To preganjavico imamo že vse od prečkanja meje. Ta preganjavica nas sili dlje, naprej, podiranje kampa in naprej,…

Polje kamnitih sfer je obdano z legendo, ki govori nekako takole. Pred davnimi časi je preprosto ljudstvo napadel tujec. Za pomoč so se obrnili bogovom. Bogovi so uslišali njihove prošnje. Nad tujca so poslali grom, strele ter kamnite krogle. Pomoč bogov je rešila ljudstvo. Trupla bojevnikov so se že davno dobila novo obliko, krogle pa so še vedno tukaj, v opomin, v opomin vsem, ki bi se želeli polastiti tujega.

Jugozahodni Kazahstan
Polje kamnitih krogel, Jugozahodni Kazahstan

Sipine, zametki puščave v Kazahstanu

Pred nami še pred zadnje dejanje tega dne. Obisk peščenih sipin ob vasici Seneka. Vasica leži na poti do vrhunca našega potovanja v Kazahstanu. Leži ob poti do platoja Ustyurt. Vasica je zanimiva iz dveh razlogov. Prva je množica kamel, ki so nastanjene v vasici, druga pa je manjša puščava, ki vasico praktično obkroža.

Sipine imajo prav magičen učinek na opazovalca. Posrkajo ga vase. Kot da v morju peska išče svoje zrno. V neopredeljeno daljavo zremo s hotenjem po jasni podobi. Mogoče ravno nedorečenost, gibanje, spreminjajoča se oblika dopušča domišljiji in hotenjem prosto pot.

Sprehod po sipinah, s čevlji v rokah, je bil prav magičen.

Leave a Reply