1. dan: od Hatuše do D865
Naša avantura po Turčiji se nadaljuje. Naslednje dni nas bo pot vodila samo na vzhod. Po nekaj več kot 1.200 kilometrih bomo dosegli skrajno vzhodno točko našega potovanj, in sicer mejo z Armenijo. Ta točka le ne bo katera koli točka. ta točka bo nekdanja prestolnica Armenskega kraljestva. Predstavljala bo jo prestolnica Ani. Vendar gremo počasi. Šele po treh dneh epske vožnje bomo na robu kanjona, ki ločuje Turčijo in Armenijo uzrli Ani.
Šele pozno dopoldan odrinemo proti vzhodu. Hatuša in Yazikalaya so nas toliko prevzele, da smo odhod odlagali do zadnje minute. Še zadnji pogledi na pobočja, kjer se je več kot tisočletje krojila zgodovina, še zadnji pogled proti mističnim stenam Yazikalaye in že smo z mislimi proti nadaljevanju naše poti. Novi kilometri hitro preženejo grenak priokus, ki nam ga povzroča odmik od krajev in ljudi, ki so delček našega življenja napolnili s srečo in neizmernim zadovoljstvom. Prav vedno smo hvaležni takšnim trenutkom in izkušnjam saj le ti osmislijo vse ure in dneve, ki jih preživimo na delovnih mestih.
2. ETAPA – VRHUNCI
– Epska vožnja po D865 in D885
– “deadliest road” D 915
– nadrealna pokrajina SV Turčije
– srečanje z Božičkom
– reke in jezera polna rib
Pred leti smo stali na mejnem prehodu med Turčijo in Grčijo. Naš otovorjen Mitsubishi je seveda krepko izstopal iz povprečja. V kolikor se dobro spominjam, smo se vračali s Pamirja. Na tej poti smo bili, saj je zadnja točka tistega potovanja predstavljal Azerbajdžan. Kakor koli, torej mi stojimo v koloni, ko na okno potrka starejši, ampak žilav možak. Pogled v trenutku razkrije, da je naše “pasme”. Torej pravi razcapan overlander. Ta pravih ne moreš zgrešit. Prepoznaš jih že na kilometer. In prav tak je bil tudi on.
Torej naš z italijanskim potnim listom. Seveda pogovor teče po znanem vrstnem redu. Od kod, kam, kako dolgo,… in vse besede ter stavke podkrepijo občudujoče kimanje v obeh smereh. Ta izkušen overlander pogovor zaključi takole. Italija ima prelepe Alpe. Slovenija ravno tako. Vendar se lahko in Italija in Slovenija skrije pred lepotami, ki jih ponuja ta del Turčije. Pa brez zamere prosim! To so bile njegove besede, s katerimi se jaz absolutno strinjam.
Pozno popoldan, prav za prav že proti večeru kakšnih 100 kilometrov severovzhodno od Sivasa zavijemo na D865. To je cesta, ki vodi proti Bayburtu, kjer bomo zavili na zloglasno cesto smrti, na cesto D915. Vendar, to bo šele jutri. O tej “smrtni” cesti bomo razmišljali jutri. Sedaj nas čaka iskanje primernega prostora za kampiranje in vse ostale posvetne stvari, ki jih moramo opraviti še pred spanjem.
Na D865 smo šele kakšnih 20 minut, ko nas popolnoma očara lepota pokrajine. Preplet motivov gor, rek, polj in jezer. In vse odeto v prelepe pozno popoldanske jesenske barve. Tukaj si je bog vzel čas. Pogledi, ki so onkraj našega dojemanja narave.
Popolnoma očaran skačem s fotoaparatom kot kakšen otrok. Ne vem v katero smer se naj obrnem in ne vem kateri objektiv naj vzamem. Podobe, kot iz kakšnega kičastega filma o potovanju domov. Potovanju, kjer končno najdeš sebe.
Le vedno nižje sonce sme spravi k pameti. Andrej, poiskati je potrebno mesto za kampiranje, postaviti šotor in vse ostalo, z Aisho iti na sprehod,…. Vse to še pred nočjo. hitro zavijemo na obalo jezera. Le kakšna minuta, da najdemo raven prostor in že poleti oprema za kampiranje s strehe naše Barbe. Šotor rutinirano pripravimo za spanje. Vse se zgodi v dobrih 15 minutah. Ja, trening dela svoje.
Z Aisho opazujeva ribiče, ki se pripravljajo na nočni ribolov. Že mi gre po glavi. Kaj le lovijo? Krape ali some? Sam sem sicer bolj za some, vendar moj brat je zaprisežen krapar. Hmmm,… Kaj bi dal, da bi ga spravil za kakšen teden v ta raj.
Le veter, ki tu in tam zaziba šotor ter ploski zvoki rib, ki udarjajo ob površino jezera prekinjajo spokojnost z mesečino obsijane prelepe, jesenske, vendar hladne noči. Ja, ni ga čez overland.
DRUGA ETAPA V TREH DNEH
2. dan: Na cesto smrti
Ne mine prav dolgo, ko me Zorica vpraša: Ali res moramo iti na ta prelaz, na to cesto? Od kar sem ji razkril plan poti, me vsake toliko dni vpraša ali res moramo. Seveda ji zagotavljam, da bo vse OK, da imamo že sto takšnih poti za sabo. Sicer ne vem ali jo moje besede pomirijo, je pa za nekaj časa tiho :D.
Proti popoldnevu prispemo na začetek zloglasne poti. Moram reči, da toliko zaupam Barbi (naš Mitsubishi) in našim že prevoženim potem, da niti za trenutek ne dvomim, da se vožnja ne bi dobro končala. Zase vem, da sem previden in kot najpomembneje, nimam potrebe da se dokazujem sebi in še manj drugim. Ne bo prvič, da se bomo umaknili in poskusili naslednjič in še manj, da bomo zadevo speljali. Zame je najpomembneje da sem tukaj, da imam priložnost, da sem prišel do sem. Vse ostalo je skoraj nepomembno. Le izkušnja iz katere si se nekaj naučil, nekaj šteje.
D915 (Bayburt-Of Road) is the most challenging drive in the world.
D915 is one of the most challenging roads in the world. Located on the boundary of the Black Sea and the Northeast Anatolia regions of Turkey, the road is extreme. Only the suicidal, the insane, or the paid-to-do-this should ever drive down. One mistake and it’s a free fall to your death.
https://www.dangerousroads.org/europe/turkey/3923-bayburt-of-yolu-d915.html
https://nypost.com/2016/01/21/only-a-maniac-would-attempt-to-drive-on-this-turkish-mountain-road/
Kako bi jaz ocenil D915? Ali je res tako smrtonosna?
Sam bi rekel takole. Seveda cesta ni za vsakogar. Ni za ljudi, ki imajo težavo vozit po robu. ni za ljudi s primernimi izkušnjami. Ni za ljudi, ki nimajo primernih vozil. Obvezna so vozila 4×4, zelo priporočljiv reduktor. In seveda veliko spoštovanja ter previdnosti in kanček strahu. Ravno prava mera strahu naredi ljudi previdne.
Najtežji del poti so izredno ostri ovinki, katerih ne moreš zvoziti brez “navažanja”. To pomeni, ne moreš zgolj obrniti volana in bo že šlo. Na tak način preprosto zmanjka ceste. Potrebno je v vzvratno in po izredno slabem, skalnatem makadamu vzvratno. Težava lahko nastane ob pomanjkanju oprijema ob vzvratni vožnji in ob zavedanju, da te le kakšen meter loči od več stometrskih prepadov. Ja, tukaj pridejo do izraza izkušnje in mirna kri, kar seveda gre z roko v roki.
Sam sem neizmerno užival. Popolna pokrajina, popolna ekipa in nikjer nikogar le mi. Na celotni poti smo srečali le dva ali tri motoriste in enega voznika, ki je s popolnoma neprimernim avtom panično vpraševal o nadaljevanju vožnje. Ja, preden greste na pot zberite informacije in ne na pamet. Tako spravljate sebe in druge v nevarnost.
3. dan: do meje z Armenijo
Vsega nekaj ur ob obali Črnega morja je bilo povsem preveč. Neverjetno pozitivna energija se je razblinila kot jutranja meglica na prevročem soncu. Do zadnjih minut dnevne svetlobe smo divjali, da bi končno našli nek kolikor toliko prostor, kjer bi lahko postavili kamp. Šele na prelazu, ki je vodil od obale Črnega morja smo ga našli. Ujeli smo resnično zadnje sekunde, drugače bi nas čakalo mukotrpno spanje v avtu. Dan je bilo toliko čudovit, da nas teh nekaj zadnjih ur ne bo spravilo v slabo voljo.
Jutro prinese nov dan in z njim tudi nekaj negotovosti in vznemirjenja. Po vsega nekaj kilometrih nas je čakal predor s katerim prečkamo gorovje, ki ločuje osrednji del Turčije od črnomorske obale. Kakor hitro smo prišli na drugo stran, se je spremenila barva svetlobe, sonce je topleje sijalo in čakal nas je jutranji čaj. Jutranji čaj, ki nam ga je častil Božiček. Ne vem ravno če je bil resnično Božiček, vsekakor pa je bil eden izmed dobrih mož. Ljudje ob poti osmislijo takšna potovanja. Prav zanimivo je, da še čez leta prvo spomniš obrazov in ne ne vem kakšnih znamenitostih, ki si jih srečal na poti.
Po D050 proti Artvinu
Pot nadaljujemo po neverjetno lepem delu Turčije. Ves čas vozimo po ozkih dolinah, kjer se nam pogled ustavlja na smaragdnih rekah in akumulacijskih jezerih, ki jih je v tej regiji kar precej. Vse skupaj uokvirjajo visoki vrhovi, ki le še poudarijo dramatičnost te prelepe in divje pokrajine.
Vožnja po takšni pokrajini terja davek. Ta davek se kaže v obliki vse večje zamude, ki se z vsako uro le nabira. Kar koli si kdo misli, ampak na vsakem potovanju imaš nekakšen urnik, ki se ga moraš vsaj okvirno držati. V kolikor se držiš plana poti, potem je to zagotovilo za sproščeno pot, saj imaš ves čas niti v svojih rokah in nisi prepuščen vsakodnevnemu improviziranju.
Proti Karsu in do Anija
Čaka nas še zadnji del druge etape. Pot do Karsa in naprej do stare armenske prestolnice. Ani je bila tudi naša skrajna vzhodna točka tokratnega potovanja. Po Aniju bomo zavili proti jugu, proti jezeru Van in naprej proti Mezopotamskim ravnicam in legendarni gori Nemrut Dagi. Pred vsem tem pa še noro spanje v kraterju vulkana in še marsikaj.
Več o vsem tem pa v naslednjih objavah.
