KAZAHSTAN – “Izgubljeni svet”
Vznemirjenje pred planiranim trekingom je nepopisno. Komaj čakam, da vzide sonce. Sedaj moram počakati le še mojega partnerja. Tudi pri njem oziroma pri njej je vznemirjenje večje kot utrujenost in želja po spancu. V le nekaj minutah stojiva na robu kanjona in iščeva najboljše mesto spusta. Varen spust je le prvi korak in korak, ki ga lahko vsaj približno predvidiva. Vsa ostala pot je popolna neznanka.
Zrak se še ni segrel. Pravzaprav, je bila temperatura prav prijetna, ko sva pričela s spustom. Kar hitro sva bila na dnu. Pogled po dolini nama je hitro postregel z navidez idealno potjo. Dolina oziroma kotlina je od daleč izgledala bolj ali manj ravna. Sploh si nisva predstavljala, da le ta predstavlja vmesni plato. Kakor hitro sva se bližala nasprotnemu robu kotline, tako je raslo presenečenje v smislu razgibanosti terena. Pred nama so se začele kazati pasti v obliki kanjonov, ki so se kakor veje drevesa, razprostirale po celotni kotlini. Kanjone so verjetno izdolble reke, ki so se milijone let stekale na nižje ravni.
KAZAHSTAN – kanjon na reki Charyn
Taborenje s pogledom na peščeno rdeč kanjon, ki se pne nad prelepo reko, katera si neutrudno utira svojo pot. Kanjon svojo peščeno barvo počasi menja za rdečo, vse dokler le ta popolnoma ne izgine. Ostane pa osvetljen kot kakšna znamenitost, osvetljen od polne lune. Prizori kot iz kakšnega dodelanega vodnika, vendar da je tukaj vse spontano. Vse samo od sebe, mi smo samo opazovalci. Nemi opazovalci v gledališču matere Narave.
MONGOLIJA – Altaj, ob jezeru Khurgan
Prigovarjanju Matica končno podležem. Poskusili bomo še enkrat. Poskusili bomo po poti, ki jo je peš raziskal. Kakšno uro ali dve je iskal pot med neskončnimi kupi kamenja in skal. OK, torej poskusimo. Prebijemo se še kakšen kilometer ali dva, na koncu uvidimo da je vse zaman. Ni poti. Oziroma je, vendar le za ruska vozila.
Še danes sem hvaležen Maticu za njegovo vztrajnost. Po opustitvi poti le nekaj kilometrov pred končnim ciljem, smo si privoščili prosto popoldne. Vsak zase smo iskali pot ali mogoče sebe, na neverjetnem Altaju. Pot telesa in pot duše. Pokrajina, ki na vsakem trenutku postreže s prav nadrealističnimi motivi. Mogoče pa je to prava resničnost in reklame niso?
Kampiramo v manjši kotanji. Iskali smo zavetje pred močnim vetrom s planine. Na vršacih se odvija nevihta, ki ne pojenja vse pozno v noč. Težki, grozeči nevihtni oblaki so končno izginili. Prebudimo se v prelepo jutro. Kako drugačen je današnji dan. Včerajšnji “neuspeh” je pozabljen. Vsi trije smo kot novi. Pljuča nam je prečistil veter s planine.
ALBANIJA – na prelazu do doline Theth
Z vožnjo seveda nadaljujeva. Saj bova previdna, sicer pa tako ali tako si morava v naslednje pol ure poiskati mesto za prenočevanje. Po kakšnih 300 metrih prideva na prelaz. Sva na kakšnih 1700 metrov. Okoli naju gore in sneg. Mrzlo je. Vendar nimava izbire. Pred nama je kot kaže pot, ki je nevarna in še dnevne svetlobe je ostalo le za vzorec. Na brzino pričnem postavljati šotor. Tika ima samo velike oči. V njenih očeh vidim vprašanje: “Misliš, da bom tukaj spala”. Kar na smeh mi gre, ko opazujem njene “velike” oči.
Ponoči postaja vse bolj hladno. Kljub zimski spalki sem ponoči primoran poiskati v avtu še dodatno odejo. Pol je namenim Tiki, z drugo polovico si grejem noge. Super, saj bo. Saj ni tako hudo!
Pričaka naju hladno jutro. Pogrejeva se ob čaju. Cel dan je pred nama. Brez prevelikih skrbi pričneva s spustom v dolino narodnega parka Theth. Cesta je kar precej adrenalinska.
IRAN – Puščava praznine
Po spustu z višine preko 2500 m se pozno popoldan, oziroma že proti večeru spustimo v puščavo, ki leži vsega na 300 m nadmorske višine. Do sončnega zahoda je ostalo le še 40 minut mi pa na poti v puščavo. Vedel sem za kamp, ki bi naj obstajal nekje tukaj v bližini. GPS pravi naj zavijem desno, gledam ceste ni. Kam naj zavijem? Sranje, tik pred temo, mi pa ne najdemo poti. Sedaj smo nadrsali. Kaj sedaj? Ali naj gremo naprej ali nazaj? Spomnimo se, da smo nekaj kilometrov nazaj videli odcep na desno. To bi lahko bilo to. Nekaj kilometrov nazaj končno najdemo cesto, ki vozi v smeri, kjer bi lahko bil kamp. Cesta prehaja v vedno slabšo. Časa za pot nazaj ne bo. Upajmo, da smo na pravi poti. Napetost stopnjuje dejstvo, da zunaj piha precej močan veter, pesek in prah nosi povsod in da je tik pred nočjo še vedno 47,5 °C.
Končno pred seboj ugledamo nekaj, kar bi lahko bil kamp. Hvala bogu res je.
IRAN – Pod skrivnostno goro
Počasi vozimo skozi vas in začudene obraze lepo pozdravljamo. Vozimo proti nasadom in v njih opazimo ljudi. Hitro iz avta in ponovno pojasnjujemo kaj bi radi. Šotor, spanje,… Na veliko začudenje sledi odkimavanje. Ne gre. Kako ne gre si mislim pri sebi. Poskusim še enkrat. Ponovno ne gre! Prekleto! Kaj pa sedaj. Stojim na mestu in verjetno rahlo obupan zrem predse. Zelo prijazno mi pojasnijo, da tam zgoraj ni luči. Če je to problem potem problema ni. Razložim jim, da ne potrebujemo luči, da imamo luč s seboj. Tudi njim vidno odleže.
Ob poti na dogovorjeno mesto gremo skozi zapuščeno vas in vse višje proti planini. Opremo tovorimo še kakšnih 500 m dalje v klanec mimo starega pokopališča. Končno le prispemo na prav poseben kraj. Tik pod vznožjem planine imamo najlepše mesto za kampiranje. Čudovit pogled na dolino pod nami in še lepši pogled na potok, ki teče iz planine.
Pod lučjo postavljamo tabor. Ponovno smo imeli noro srečo. Nekdo kot kaže le bdi nad nami.
KIRGIZIJA – dolina Barskoon
To noč bomo kampirali dejansko sredi ničesar in hkrati v centru vsega. Smo na manjšem grebenu nad sotočjem dveh ledeniških rek, ki tvorita manjšo delto s tisočerimi kanali. Vegetacija že dobiva rahel zlat odtenek. V višavju se že približuje jesen. Zahajajoče sonce le še povdari te tople barve. Kot kontrast se v ozadju pnejo visoke gore, ki so odane v večen sneg in led. Lesketajoča barva reke, ki teče tik pod nami, doda še ščepec skrivnosti. Od kod in kam. Kaj je onkraj? Kaj je tukaj? Vsa vprašanja so odveč. Vsa vprašanja so nepomembna, saj preteklost in prihodnost izgineta. Sedaj resnično živim, saj se zavedam trenutka. Le ta trenutek obstaja, vse ostalo je iluzija. Le sprožilec fotoaparata tu in tam prekine popoln mir.
TAJIKISTAN – ob reki Panj
Kako naj bom miren, če med nami in Talibani je le reka, ki jo ponekod lahko bolj ali manj preskočiš? Ne vem? Tudi konjak, ki se skriva nekje v naši kuhinji bo premalo.
Vzememo si čas in v miru proučimo topografske karte. Iščemo kraj ob poti, kjer se dolina toliko razširi, da omogoča normalno kampiranje. Kar hitro ugotovimo, da glede na to, da nam je ostala le še kakšna ura dneva, ni druge možnosti, da ostanemo kar tukaj, v bližini vojaškega objekta. Opazovalnica je dobro vidna, kar pomeni da smo na očeh. Ta misel me sedaj še kako pomirja.
Damjan kot vedno več kot odigra svojo vlogo. Hitro poišče najprimernejši kraj in že postavljamo šotore. Sam opravim le najnujnejši del in že se odpraviva z Aisho na večerni obhod. Prav neverjetno, ampak niti trenutek nisem občutil strahu. Čutil sem le neizmerno zadovoljstvo, celo evforijo. Je bela cesta, spali bomo na vstopu v eno najlepših dolin na svetu. In še več, spali bomo lučaj od meje z Afganistanom. In prihaja noč in med nami in njimi ni prav za prav ničesar. Nobene ograje, nobene prepreke.
