Kazahstan II del (Mongolija 2015)

September 28, 2015
Posted in Potovanja
September 28, 2015 Andrej Pulko

Jugovzhodni del Kazahstana

Na poti do kanjona smo prečkali prelaz v narodnem parku Altyn Emel. Takoj za prelazom so bile postavljene opozorilne table, da se gibamo v obmejnem pasu, ki je pod nadzorom, prepovedano je tudi prosto gibanje! Na internetu sem zasledil, da je za obmejna področja potrebno pridobiti posebna dovoljenja, katerih mi seveda nismo imeli. Tako kar nekaj časa vozim z nenehnim pogledom na GPS in vztrajno odštevam kilometre, ki nas ločijo od križišča, kjer končno zavijemo nazaj proti zahodu, vstran od kitajske meje. Kakšnih 20 kilometrov pred mejo je končno križišče kjer zavijemo proti zahodu, vstran od spornega področja.

Pozno popoldan se bližamo kanjonu na reki Charyn. Kanjon leži kakšnih 40 km od Kirgizije in kakšnih 60 km od Kitajske. Kanjon je globoko vrezan v plato, po katerem smo prispeli. Vse dokler se ne zazreš v njegovo globino, ne veš, da se nahaja pred teboj.

Treking po kanjonu na reki Charyn

Skrbniki parka so nam ponudili možnost vožnje z avtomobilom vse do reke, vendar z resnim opozorilom pred izredno težkim vzponom ob vrnitvi. Ponudba je izredno mikavna. Dilema še večja. Skupaj si gremo ogledat nevaren odsek. Skušnjava je večja kot pa previdnost. V kolikor ne bo šlo, bomo že naši neko rešitev, sedaj pa le pogumno v globel.

Teh nekaj obiskovalcev nas začudeno gleda, kam pa mi z avtom. Ne damo se motit. Vozimo vse do reke, kjer je majhen plato, na katerem nastaja manjši kamp. Ko bo končan bo ponujal nekaj majhnih lesenih paviljonov, nekaj gerkov (šotorov) že stoji kot tudi prostor, kjer je možno dobiti nekaj za pod zob.

Mi si seveda postavimo svoj mali kamp tik ob reki. Razen nekaj uslužbencev parka smo popolnoma sami. Kakor hitro je kamp postavljen se z Maticem odpraviva pohajkovat in ob reki iščeva pot skozi kanjon. Nekaj šasa se boriva s strmim pobočjem, nakar nama velika skalna gmota preprečuje napredovanje. Kar tako se ne bova predala. Iščeva in iščeva pot, ki naju na koncu vodi do neverjetnih razgledov. Daleč naokoli nikogar, ves ta neverjeten svet imava zase.

Ozki grebeni, strma pobočja in zavedanje, da sva prepuščena le drug drugemu, naju je navdalo z dobršno mero previdnosti, ki ni ravno najina odlika. Kljub neskončni mikavnosti naslednjega ovinka, se le odločiva za vrnitev v tabor.

Taborenje s pogledom na peščeno rdeč kanjon, ki se pne nad prelepo reko, katera si neutrudno utira svojo pot. Kanjon svojo peščeno barvo počasi menja za rdečo, vse dokler le ta popolnoma ne izgine. Ostane pa osvetljen kot kakšna znamenitost, osvetljen od polne lune. Prizori kot iz kakšnega dodelanega vodnika, vendar da je tukaj vse spontano. Vse samo od sebe, mi smo samo opazovalci. Nemi opazovalci v gledališču matere Narave.