TURKMENISTAN – Gonič kamel
Na obrobju Turkmenistanske puščave se začne dan, poln živahnosti in starih običajev. Mladenič s tradicionalnim klobukom na glavi. Z obraza mu odseva rahločutno nasmešek, ki je prežet s ponosom in zadovoljstvom. Njegova bela srajca odseva žgoče sonce, medtem ko trdno stoji na presušeni zemlji.
Okoli njega v prah dvigajoči koraki razkrivajo karavano kamel, ki so bistveni del življenja. Te mogočne živali, imenovane tudi “puščavske ladje”, stojijo v mirnem sožitju s svojim čuvajem. Njihove dolge sence se vlečejo po tleh, kar ustvarja čaroben prizor, ki se ga lahko doživi le v redkih, oddaljenih kotičkih sveta.
Njihove robustne postave in mirne oči odražajo stoletja prilagajanja na težke razmere puščavskega življenja. Vsaka žival nosi zgodbe mnogih potovanj skozi brezmejno pokrajino, kjer so pesek in nebo združeni v neskončno obzorje. Kamelji pastir, kljub mladosti, izkazuje globoko razumevanje in spoštovanje teh mogočnih bitij, katerih obstoj je tesno prepleten z njegovim lastnim.
V tej deželi, kjer se čas meri le s koraki po neizprosnem terenu, kamelji pastir predstavlja most med preteklostjo in sedanjostjo. Njegova vez s kamelami ni le delo, ampak dediščina, ki prehaja iz roda v rod, zgodba o sožitju človeka in narave v najbolj surovih okoliščinah.
Ko dan preide v popoldne in vročina doseže svoj vrhunec, se pastir in njegove kamelje odpravijo proti horizontu, pustijo pa za seboj sledi, ki se zlijejo s peskom. V tem neskončnem ciklu življenja je vsak trenutek hkrati pozdrav in slovo, vsak korak pa je hkrati začetek in konec.
IRAN – Habibi
Pod pekočim soncem iranske puščave Dasht-e Lut se skrivajo oaze tišine in gostoljubja, ki presegajo vse, kar si popotnik lahko zamisli. V zavetju starodavnih dreves, ki s svojo senco nudijo uteho pred neizprosno vročino, se obeta obrok, ki je več kot le hrana – to je izraz dobrodošlice in deljenja. Habibi in njegovi prijatelji, možje z obrobja te mogočne puščave, so nas sprejeli z odprtimi rokami.
Medtem ko se na majhnem prenosnem štedilniku kuha čaj, ki diši po tradiciji in nas s svojo toploto povezuje, se okoli nas razprostira prizor preprostosti in izobilja. Pogovori tečejo lahkotno, polni smeha in zgodb, ki presegajo meje jezikovnih barier.
V bližini stojijo ostanki nekoč mogočne vasice, katere izvor sega tako daleč v preteklost, da ji nihče ne ve od kdaj in od koga dejansko izvira. Njene opečnate stene so priče času, ki je že davno minil, in zdaj jih počasi razjeda neusmiljen dotik narave. Te ruševine so živi spomeniki preteklosti, ki še vedno stojijo kot tihi opazovalci sedanjosti.
Ko se dan nagne k večeru, se nad puščavsko ravnino razlije mehkoba zahajajočega sonca. Njegovi zadnji žarki obarvajo nebo v paleto oranžnih in rdečih odtenkov, ki se zrcalijo na obrazih naših gostiteljev. Noč nas ovije v tančico zvezd, pod katero si poiščemo zavetje v šotorih. V tišini puščave, kjer je vsak šepet kot klic v neskončnost, zazibani v miren spanec, podarjen od dežele, ki svoje skrivnosti razkriva le tistim, ki se ji znajo približati s spoštovanjem in odprtim srcem.
RUSIJA – Valera
Na robu neokrnjene divjine Belega morja, tam kjer se Rusija razprostira v svoji brezmejni veličini, smo našli več kot le pokrajino, ki jemlje dih; našli smo toplino in dušo v Valeri, možaku, ki živi v skromnosti, a z velikim srcem.
V kotu kuhinje, kjer je miza zasuta s spominki življenja, se Valera s cigaretom v roki in iskrico v očeh smehlja ob pogledu na svojo Irino.
Revščina tukaj ni tabu; je del vsakdana, ki pa ne zasenči gostoljubnosti in velikodušnosti gostiteljev. Kljub skromnim razmeram so nas sprejeli kot družino, delili z nami svojo hrano, streho in toplino srca. Valera, z rokami, ki pripovedujejo zgodbe trdega dela, nam je ob odhodu podaril dve dragocenosti: ikono, katere zlato je zbledelo, a še vedno oddaja svetost, in buzdovan, ki je v sebi nosil težo mnogih let.
Ob odhodu smo se obrnili nazaj k Valeri in njegovi družini, ki so stali pred leseno hišo, in občutili globoko hvaležnost za nepričakovane lekcije človečnosti. Zvečer, ob oranžni svetlobi zahajajočega sonca, ki se odbija od šotorov ob reki, smo premišljevali o preprostem življenju in pristnih vrednotah, ki jih Valera živi vsak dan. V tišini prihajajoče noči, pod zvezdnatim nebom Belega morja, smo se zavedali, da prava bogastva tega sveta niso v materialnem, temveč v nevidnih vezeh med nami.
PORTUGALSKA – NAZARE – Zadnji posnetek
Ob obali Portugalske, kjer se valovi Atlantskega oceana zibljejo kot uspavanke, leži Nazare, kraj legend. Ta slikovita ribiška vasica je dom pogumnih ribičev in valov, ki privabljajo deskarje z vsega sveta. Na vrhu mogočnega klifa, ki kot stražar bdi nad dolgimi, zlatimi plažami, se dviga Gospa iz Nazareja, svetišče in priča zgodovini ter mnogim molitvam.
Pred legendarno kapelo, kjer se ohranja spomin na največje legende surfanja ter nad mogočnim Atlantikom, kjer se rojevajo največji valovi na svetu sem srečal žensko s širokim nasmehom. Gospa je imela v rokah precej star fotoaparat. Takšno ta pravo klasiko, na film. Sedela je na kamnitem zidu, s pogledom, uprtim v neskončno modrino. Verjetno je čakala pravo osebo. Osebo, ki bi ji zaupala zelo težko nalogo. Glede na moj zunanji videz oziroma pravilneje na fotoaparate, ki so viseli na meni, je v meni prepoznala to osebo.
Zdrznil sem se, ko me je nagovorila. Sprva sploh nisem dojel njene prošnje. Šele ko je ponovila sem jo uspel razumeti. Ob njenih besedah sem so se mi zatresle noge. Prosila me je, naj v spomin na njenega očeta naredim zadnji posnetek na klasičen film. Zadnji “škljoc” zadnja fotografija, ki bo zaokrožila zbirko spominov in zapečatila vez med preteklostjo in sedanjostjo. Hkrati sem bil izredno počaščen in hkrati tresočih nog ob zgodbi, ki se mi je odvijala pred očmi.
In tako sem zaslišal zadnji “škljoc”, ki je ujel ne le njen nasmeh, temveč tudi občutek večnosti, ki ga je morje prineslo na obale Nazareja. Ta posnetek bo stal kot neizbrisen spomin na njenega očeta, ki je nekoč hodil po teh istih peščenih stezah, dihal solni zrak in se izgubljal v veličastju oceana.
Nazare ni le kraj za obisk; je časovna kapsula čustev, zgodb in neizmernega spoštovanja do narave in naših prednikov. In ko se dan prevesi v večer, ko se nebo obarva v ognjene odtenke in morje umiri, si lahko zamislimo, kako duhovi preteklosti še vedno plavajo med valovi, varuhi tega kraj legend.
MAROKO – Erg Chebbi – Valter
Izgubljeni stojimo ob mogočnih sipinah Erg Chebbi. Vse nam je bilo jasno, dokler se nismo znašli tukaj. Kako se naj lotimo tega morja peska? Vseh dvomov nikakor nisem želel prenesti na moje sopotnike. Še malo se ni mi sanjalo kako naprej. Ob trenutkih največjih dvomov slišim hrup v daljavi. To hrup narašča in prerašča v brutalen zvok puščavskega dirkalnika. Pred nami se ustavi ogromen motor in možak na njem. Še dobro ni snel čelade, ko že slišim odrešujoči glas, ki pravi: Ali potrebujete pomoč? Od teh besed dalje se je že rahla nočna mora spremenila v eno izmed najbolj intenzivnih izkušenj na naših potovanjih. Spremenila se je v iredno lekcijo vožnje po sipinah.
Valter je Španec z bogatimi izkušnjami kot sovoznik v reliju in kot pilot na motorju. Njegova spretnost vožnje je bila življenjska lekcija za nas vse. Sprva je testiral našega zvestega Mitsubishi in šele ko je bil z videnim zadovoljen, smo šli avanturi nasproti. Naslednje ure so bile polne adrenalina. Izkušnja vožnje je tako drugačna od vsega ostalega, da je preprosto ne moreš primerjati z prav ničemer.Ko sem tako opazoval, je Valterjeva postava ob vozilu izžarevala samozavest in mir. To ni bila samo pot po neravnih terenih, ampak popotovanje skozi čas in prostor, kjer je vsak trenutek na tej neskončni peščeni odeji pustil večen pečat. Njegova karizma in izkušnje so nas spodbudile, da smo se z vsakim kilometrom počutili vse bolj povezani z divjino okoli nas. Pod Valterjevim mentorstvom smo se naučili, kako prebrati peščeno pokrajino, kako prilagoditi hitrost in kako izbrati pot, ki nas bo vodila čez nevidne grebene.
Ko je dan prehajal v noč, in smo se zbrali okoli odprtega pokrova avtomobila, nas je Valterjev smeh spomnil, da so najboljše lekcije tiste, ki pridejo nepričakovano, sredi puščavskega vetra, pod nešteto zvezdami. Naša odisejada čez Erg Chebbi bo za vedno ostala v naših srcih, kot spomin na človeka, ki je Saharo prevozil po dolgem in po čez ter nam dal neprecenljivo življenjsko lekcijo o vožnji po sipinah.
PORTUGALSKA – Fatima – Gospa v roza obleki
Na fotografiji je ujet trenutek miru in predanosti v Fatimi, enem izmed najbolj čaščenih romarskih krajev Portugalske. Osrednji lik je ženska v roza obleki, ki se zanaša na svojo palico, s pogledom, usmerjenim v daljavo, proti baziliki, ki se dviga kot svetilnik vere v središču praznega trga. Njena rdeča klobučevina se usklajuje s toplim roza odtenkom njenega plašča, kar ustvarja vtis mehkobe in topline v nasprotju s kamnitimi strukturami okoli nje.
Njene ponošene čevlje bi lahko interpretirali kot simbol dolge in morda trnove poti, ki jo je prehodila v svojem življenju. Morda je to njeno zadnje življenjsko romanje, pobožno potovanje, ki simbolizira kopičenje izkušenj, upanja in molitev. V njeni prisotnosti je nekaj globoko ganljivega, skoraj svetniškega, kot da bi njena tiha postava odsevala notranjo svetlobo, ki se prepleta s svetostjo tega kraja.
Fotografije prikazujejo več kot le en sam dogodek; so pričevanje o osebni zgodovini, o neizrečenih molitvah in o tihi vztrajnosti. V rožnati barvi, ki jo obdaja, se morda skriva zgodba o izgubi, ljubezni ali zahvali, ki jo prinaša pred svetišče Device Marije v Fatimi, kjer verniki že desetletja iščejo uteho in upanje.
Ta ženska, v svoji skromnosti in odločnosti, predstavlja mnoge obraze romanja: ponižnost pred življenjskimi preizkušnjami, neomajno vero in tiho dostojanstvo, ki ga najdemo v samotnih trenutkih poglobitve. Morda ne bomo nikoli izvedeli, od kod prihaja ali katere molitve šepeta v vetriču, ki pihlja čez trg, a njena podoba ostaja z nami, kot opomnik na nevidne niti, ki vežejo človeške izkušnje z duhovnim iskanjem.
PORTUGALSKA – Surfer v molitvi
Na samotni peščeni obali, kjer se mogočni Atlantik sreča s trdnim kopnom Portugalske, najdemo surferja, sključenega na svoji svetlo modri deski. V rdečih kopalnih hlačah in brez majice, ki razkriva sledi soli in sonca na koži, se zdi, da je možakar ujet v intimen trenutek introspekcije. Glava, skrita v rokah, lahko pomeni mnogo – je to trenutek premišljevanja, notranjega miru po uspešnem lovu na valove, ali pa morda čustveni odziv na neko osebno izgubo ali spoznanje?
Ta mirna postava na obali predstavlja univerzalno zgodbo – lahko bi bila zgodba o zmagi ali porazu, o notranji moči ali ranljivosti. Surferjeva samota na neskončni plaži, kjer je edini zvok šumenje valov, je močna in evokativna. Pripoveduje o občutku majhnosti pred obsežnostjo narave in o iskanju osebnega prostora v svetu, ki je pogosto preveč hrupen.
Morda se pripravlja na naslednji izziv, ki ga prinaša ocean, ali pa se umika od vsega, kar predstavlja življenje na kopnem. V tem trenutku, ujetem na fotografiji, se čas zdi ustavljen, in gledalec lahko začuti težo trenutka, ki ga surfer preživlja. To je slika, ki bi jo lahko resnično gledali ure in ure, pri čemer bi vsak pogled nanjo razkril novo plast interpretacije in čustvovanja.
IRSKA – Solze v očeh ostarelega ribiča
Jutro se je pričelo prevešati v dan, ko smo še rahlo premraženi jedli svoj zajtrk v majhnem parku v ribiškem mestu Galway. Tik ob nas je sedel star gospod, kateremu pogled je ves čas uhajal k naši Aishi. Njegov obraz je odsev neštetih dni na morju, ko je veter prepletal sol in upanje med njegove lase. Z očmi, ki so videla toliko zor kot sončnih zahodov, poboža Aisho, ki kakor da bi razumela možakovo stisko zvesto sedi ob njem. Ribiška barka “Star of Hope”, pritrjena v pristanišču Galway, služi kot popolno ozadje za njegovo zgodbo. Njegova ladja je nekoč plula po teh istih vodah, obarvana z življenjem in obljubami, a danes miruje, posuta z mrežami in spomini, ki so se ujeli v njih.
V robatem, komaj razumljivem irskem naglasu prične pripovedovati o svojem ljubem psu, ki mu je dolga leta s svojimi norčijami prinašal veselje in upanje v težko ribiško življenje. Ob tem pripovedovanju o svojem najboljšem prijatelju mu solze tiho zdrsnejo po licih. So solze žalosti za prijateljem, ki ga ni več, in solze hvaležnosti za vse lepe trenutke, ki so zapolnili praznino, ki jo je pustil za seboj.
Aisha, ki čuti njegovo bolečino, ga mirno opazuje, njene oči so polne razumevanja. V tem trenutku se zdi, da se je čas ustavil.
Ob teh zgodbah in spominih se zdi, da “Star of Hope” še vedno nosi obljubo v svojem imenu – obljubo, da bolečina sčasoma omili, da spomini ostanejo, in da novi dnevi prinašajo nove priložnosti za tolažbo in mir.
