TADŽIKISTAN – Pamir Highway
Novo jutro in nov izziv. Pred nami so ogromne gore. S kar malo strahu zrem predse. Na trenutke kar debelo požiram slino, ko pogledujem v smeri naše planirane poti. Še dobro, da so izkušnje Kirgizije za nami, ampak vseeno. Ko pogledujem proti sedemtisočakom in se zavedam, da naša pot vodi mimo njih, mi prav nič ni vseeno.
Vzpona nikakor ni konec. Smo že nad 4.000 n.m. in še vedno ni mejnega prehoda, ki se nahaja na prelazu. Končno ga uzremo. Zadnji čas, saj smo že skoraj na 4.300 n.m. Čeprav smo kar nekaj dni preživeli na višinah okoli 4.000 n.m. je to sedaj najvišja točka našega potovanja.
Ne vem kaj je krivo, ali rahel strah pred neznanimi postopki na Tadžikistanki meji, prebrano o neprijetnostih, ki so jih deležni osamljeni popotniki, še vedno rahel strah pred višinsko boleznijo,… Nisem bil 100%. Telo nikakor ni delovalo kot bi moralo. Ves čas sem čutil rahlo slabost. Najhujši trenutki so bili, ko smo čakali na začetek procedure. Tistih nekaj minut se mi je vleklo kot večnost.
Končno me je vojak pozval, naj pridem z njim. Vzamem pasoše in našo veliko mapo s 175 dokumenti in se odpravim z njim.
TADŽIKISTAN – ob reki Panj
Pred odhodom na pot sem pregledal množico posnetkov, ki prikazujejo Pamir Highway. Vsi ti posnetki te nikakor ne morejo pustiti ravnodušnega. Od prelepih planinskih vrhov, modrega neba in do norih cestnih odsekov z ultra nevarnimi vožnjami.
Za sopotnike je verjetno najlepši del poti vožnja po planoti oziroma vožnja med Murghabom in Khorogom, brez zavijanja v Wakhanski koridor. Ta vožnja po planoti je bistveno manj stresna. Razen višine praktično ni nekih nevarnosti, ni nevarnih cestnih odsekov.
Za odvisnike od terenske vožnje pa je raj na zemlji ravno odsek po Wakhanskem koridorju do Khoroga. Ravno največ spektakularnih prizorov v posnetkih, ki jih najdemo na različnih medijskih kanalih, prikazuje vožnjo ob reki Panj. Težko si je predstavljat, da to niso trije ali štirje odseki, dolgih nekaj kilometrov, ampak od vseh 300 kilometrov je takšne poti vsaj polovica. Od tukaj tudi razlog, da nekje normalna dolžina poti, ki jo lahko varno opravite v enem dnevu, je kakšnih 150 kilometrov.
MONGOLIJA – Ulgii – jezero Khoton
Tako pozno popoldan se odpravimo na najbolj peklensko vožnjo našeg (dosedanjega ? ) življenja, kar pa seveda tedaj še nismo vedeli. Kakor hitro zapustimo nekaj asfaltnih ulic zaprašenega Ölgia, nas že pričaka makadam. Prvih nekaj kilometrov se dober makadam izmenjuje s slabim, ampak še kar gre. Poskušam držati čim večjo povprečno hitrost, ampak kaj več kot 20 km/h ne gre. So krajši odseki, kjer lahko celo krajši čas vozim v tretji, nekajkrat sem celo prestavil v četro. Božanski občutek, ko lahko prevoziš nekaj 100 metro s hitrostjo 40 – 50 km/h. Zdi se nam, da kar letimo. Ampak ta veselja so zelo kratkotrajna.
TURČIJA – D915
Ne mine prav dolgo, ko me Zorica vpraša: Ali res moramo iti na ta prelaz, na to cesto? Od kar sem ji razkril plan poti, me vsake toliko dni vpraša ali res moramo. Seveda ji zagotavljam, da bo vse OK, da imamo že sto takšnih poti za sabo. Sicer ne vem ali jo moje besede pomirijo, je pa za nekaj časa tiho :D.
Proti popoldnevu prispemo na začetek zloglasne poti. Moram reči, da toliko zaupam Barbi (naš Mitsubishi) in našim že prevoženim potem, da niti za trenutek ne dvomim, da se vožnja ne bi dobro končala. Zase vem, da sem previden in kot najpomembneje, nimam potrebe da se dokazujem sebi in še manj drugim. Ne bo prvič, da se bomo umaknili in poskusili naslednjič in še manj, da bomo zadevo speljali. Zame je najpomembneje da sem tukaj, da imam priložnost, da sem prišel do sem. Vse ostalo je skoraj nepomembno. Le izkušnja iz katere si se nekaj naučil, nekaj šteje.
MAROKO – Dades – Agoudal – Todra
Nismo najlepši in tudi ne najpametnejši, ampak pogum pa imamo. S to mislijo nadaljujemo pot. Po kakšni uri naletimo na manjšo skupino kamnitih hiš, za katere ne moremo ugotoviti ali so namenjeni bivanju ljudi ali živali. Pred eno izmed njih, ki ima pa bistveno lepšo podobo, stoji nasmejan možak. Kliče in maha in nas na vse načine vabi k sebi. Kar hitro ugotovimo, da gre za manjše gostišče. Čeprav smo precej na tesno s časom, popustimo njegovim vabilom. Kako pravilna odločitev je bila to.
Na koncu smo ostali kar kakšno uro ali dve. Razlog ni bil zgolj v čakanju domačega kosila. Razlog je bil, da smo skupaj z njimi čakali na znak odprte ceste. Razložili so nam, da dokler ne pride prvi tovornjak z oskrbo, tako dolgo je cesta zaprta. Uživamo v sproščenem klepetu vendar z vsako minuto naši pogledi pogosteje zahajajo na cesto, ki izgine za bližnjim skalovjem. Ali bomo lahko danes sploh nadaljevali pot?
MAROKO – Erg Chebbi
Ustavim ob cesti, vzamem karto in jo razgrnem na pokrovu motorja. Poskusim ugotoviti kje smo. Poskušam najti pot, ki bi vodila k puščavi. Ne mine minuta in slišim močan hrup, ki se približuje. Velik oblak prahu mi preprečuje izris jasne podobe. Počasi le prepoznam ogromen puščavski motor in voznika na njem. Kar naenkrat se ta ogromen motor ustavi ob našem ogromnem avtu.
Voznik spretno sname čelado in izpod nje se pokaže utrjen, moški, celo rahlo strog obraz. Precej strogo me povpraša če potrebujemo pomoč. Odgovarjam, da je vse OK, ampak da iščemo pot do sipin. Naenkrat njegova strogost izgine. Vidi, da smo začetniki, ki potrebujemo pomoč. V trenutku se ponudi, da je lahko on naš vodnik. Najlepše besede, ki jih lahko negotov popotnik sliši.
Že vozim za ogromnim, hrupnim motorjem. Vozimo k Aishi, njegovi gostiteljici (ja, ime ji je Aisha kot naši psički). Njegova gostiteljica bo tudi naša gostiteljica. Pred pavzo še pade dogovor o odhodu. Dobimo se dve uri pred sončnim zahodom. Šele tedaj bo temperatura znosnejša. Tedaj se prične šola starega puščavskega lisjaka.
ALBANIJA – dolina THETH
Včerajšni dan oziroma večer bi se lahko končal precej klavrno. Pozno popoldan sem v podzemni jami pristal na glavi, kar je botrovalo razbiti glavi in hvala bogu celim fotoaparatom. Večer sem preživel na ulicah Tirane, kjer sem z novim znancem Florijem iskal bolnico, kjer bi me zašili a o tem kaj več v naslednjem postu. Želel sem povedati le to, da sem z bolečjo ritjo, bolečo glavo zelo slabo spal in sem bil tik pred tem, da se odpravim domov.
Zajtrk in skuhana kava naredita svoje. Ja, kampiral sem že v znanem družinskem kampu ob Skaderskem jezeru. V kampu je bilo že kar nekaj raznoraznih pojav. Ena izmed njih pristopi k meni. Mlad, simpatičen fant iz Nemčije. Energija kar kipi iz njega. Kar takoj napade. Ali veš kako je s cesto v dolino Theth. Ves razočaran je bil, ker so mu lokalci povedali, da je cesta zaprta zaradi nevarnosti. Ne vem ali zaradi moje zašite glave ali zaradi videza avta je ocenil, da bi jaz morebiti kaj vedel. Povedal sem mu da sem že bil na tej cesti in da ravno danes grem ponovno. Ves navdušen je poslušal mojo zgodbo in še bolj navdušen zagotovilo, da mu še danes proti večeru sporočim kako je šlo.
RUSIJA – Altaj
Nepregledne ruske ravnice so za nami. V Novosibirsku smo končno spremenili smer. Obrnili smo proti jugu, proti Mongoliji. Zadnja etapa po Rusiji bo dolga nekaj več kot 900 km.
Z vsakim kilometrom v nas raste nestrpnost. Počasi že upamo verjeti, da bomo uspeli doseči cilj, ki se je še pred dnevi zdel neskončno daleč.
Pred nami se pojavljajo prvi griči, ki naznanjajo prihajajoče gorovje Altaj. Konec je ravnih cest. Konec je neskončnih brezovih gozdov in upamo, da tudi neskončne množice komarjev, obadov, mušic, …
Vse muke zadnjih 6000 km so bile poplačane po vsega nekaj kilometrih vožnje po M52. Utrinki vožnje po M52 so na trenutke popolnoma nadrealistični. Kot nekakšna izmišljena, navidezna pokrajina. Kot pokrajina za katero želimo verjeti da obstaja in za katero sanjamo, da jo bomo nekega dne obiskali. Skratka nekaj, kar nam v težkih dneh polnih sivine, daje upanje in zagona za naprej.
IRAN – od trdnjave Alamut do Kaspijskega morja
Dan se je prevesil v pozno popoldne. Nahajamo se v z gorami obdani dolini. Pred nami sta dve možnosti. Lahko se vračamo po poti po kateri smo prišli vse do mesta Kazvin (kakšni dve uri) in potem po velikem ovinku v smeri Teherana in nato nazaj v smeri Kaspijskega jezera. Druga možnost je bližnjica preko gora. Po kartah bi naj bilo 32 km vidnih vzponov in makadama. Ali naj tvegamo? V kolikor gremo nazaj nas bo ujela noč nekje v bližini mesta, kar si ne želimo. Ravno tako ali pa še manj si želimo “zaplezati” se nekje ponoči v gorah. Kot je v našem značaju se odločimo za drugo možnost. Poskusimo preko gora.
Tako vožnjo nadaljujemo po vse bolj odmaknjenih in tudi prelepih dolinah. Naletimo na polja riža, ki jih obdajajo planine. Prelep kontrast. Sproti po koordinatah preverjamo našo pot. Tu in tam naletimo na kak manjši zaselek. Počasi nas pot vodi v vedno bolj ozko dolino, ki se konča s hudourniško reko. Pred nami ponovno vzpon. Počasi se vpenjamo in opazujemo zasnežene vrhove nad nami. Z vsakim kilometrom prevožene ceste smo bližje zasneženim vrhovom ampak hkrati izginja reka nekje tam v globeli. Cesta se spremeni v makadam in ta v zbito zemljo. Noč je tik pred nami vzpona pa nikakor konec. Pred seboj vidimo le klanec. S strahom čakamo vsak ovinek z upanjem na nadaljevanje ceste. Prostora za postavitev šotorja ni. Presežemo višino 2500 m in še vedno vzpon…
Pričaka nas čarobno jutro nekje visoko v gorah. Sonce se je šele dobro postavilo na nebo, ko že nadaljujemo pot. Včeraj smo mislili, da smo na prelazu, vendar se je vzpon nadaljeval in nadaljeval vse do 3200 m nad morjem.
Prečkanje gora je bilo noro. Resda smo za 32 km potrebovali skoraj pol dneva, vendar nam ni bilo žal.
TURČIJA – po dolini vrtnic
Še vedno sva v Kapadokiji. Pokrajina naju je kljub turistom tako očarala, da nikakor ne zbereva volje, da bi jo zapustila. Še zadnje dejanje, ki ga bova opravila, no pravzaprav ga bom opravil sam je kolesarjenje po eni izmed odmaknjenih dolin. Boljšega gorskega kolesarjenja si preprosto ne znam predstavljati. Pokrajina je tako osupljiva, da na čase preprosto ne moreš verjeti podobam, ki te obkrožajo. Vožnja po ozkih prehodih, nato po strugi potoka, potem v manjšem gozdu, ki se skriva v ozki soteski nato skozi predore, ki jih je izdolbla reka. Resnično fantastično. Sedaj ko sem izkusil še kolesarjenje po tej neverjetni pokrajini je končna ocena obiska Kapadokije popolna desetka. Nekoč bi se resnično vrnil sem in si vzel vsaj en teden ali več za kolesarjenja po vseh teh globelih in soteskah. Preprosto raj za fotografe in gorske kolesarje.
