Ruski Altaj

Nepregledne ruske ravnice so za nami. V Novosibirsku smo končno spremenili smer. Obrnili smo proti jugu, proti Mongoliji. Zadnja etapa po Rusiji bo dolga nekaj več kot 900 km.

Z vsakim kilometrom v nas raste nestrpnost. Počasi že upamo verjeti, da bomo uspeli doseči cilj, ki se je še pred dnevi zdel neskončno daleč.

Pred nami se pojavljajo prvi griči, ki naznanjajo prihajajoče gorovje Altaj. Konec je ravnih cest. Konec je neskončnih brezovih gozdov in upamo, da tudi neskončne množice komarjev, obadov, mušic, …

Vse muke zadnjih 6000 km so bile poplačane po vsega nekaj kilometrih vožnje po M52. Utrinki vožnje po M52 so na trenutke popolnoma nadrealistični. Kot nekakšna izmišljena, navidezna pokrajina. Kot pokrajina za katero želimo verjeti da obstaja in za katero sanjamo, da jo bomo nekega dne obiskali. Skratka nekaj, kar nam v težkih dneh polnih sivine, daje upanje in zagona za naprej.

Že ob glavni cesti so predeli, ki so praktično neposeljeni. Vsake toliko se pojavi kakšen zaselek in kakšna samotna kmetije in to je vse. In to ob glavni cesti! Kaj šele skrivajo doline in področja, ki so nekoliko odmaknjena? V prvem delu se pojavljajo še manjši turistični kraji, ki gostijo lokalne – ruske turiste. Tujcev na celotni trasi praktično nismo srečali.

V avtu smo si edini. Pokrajina je sanjska!