Vzpon
Nevihte včerajšnjega dne niso dosegle našega kampa. Svojo energijo so sprostile nekje visoko v gorah. Tako nam je jutro postreglo s prelepim vremenom. Naspani in dobre volje pospravljamo kamp in hitimo v vas k družini našega rešitelja. Kratko fotografiranje, vrečka jabolk, stisk roke in velik HVALA in že smo na poti.
Vsake toliko časa opazimo posledice včerajšnje nevihte. Umazano rjava deroča vode teče iz bregov. Na cesti nanosi. Kot kaže je bilo mnogo huje, kot smo si mislili. Jutro in nebo brez oblačka v nas dvihuje že tako visok nivo optimizma in dobre volje. Čeprav nas razmere na cesti silijo k treznejšemu razmisleku nas zanos brez zadržkov pelje dalje.
Prav vsako minuto uživamo v neverjetni pokrajini. Prav vsako minuto smo dlje od naselij, civilizacije. O kakšnih turistih in popotnikih niti sledu. Zaupamo sebi in predvsem zaupamo našemu klenemu terencu.
Zaprt prelaz, zaprta cesta?
Zadnja vas je že kar nekaj časa za nami. Že kar nekaj časa se vzpenjamo po makadamski poti. Cesta niti ni bila tako slaba. Le tu in tam se je jasno videlo divljanje včerajšnje nevihte.
Pred nami se odvijajo prelepi prizori. Kanjoni, gore, pokrajina, ki bi ji zelo težko opredelil lokacijo. Pokrajina, kot sem jo videl v Mongoliji, Iranu, Kazahstanu,… Divjina, popolna divjina. Proti poldnevu dosežemo višino našega Triglava. Mislim, da je bila skrajna točka nekje na cca 2.900 n.m.
Vse lepo in prav, ampak zakaj nikjer nikogar. Saj ni možno, da na celi poti ne bi srečali prav nikogar. Dvom in počasi že skrbi podkrepi še manjša skupina domačinov, ki na vrhu prelaza čaka prevoz. Od kod vse so prišli mi tako ali tako ni jasno.
Vse bolj v nas vre strah pred zaprto cesto. Verjetno je neurje toliko poškodovalo cesto, da je neprevozna. Vedno bolj smo prepiričani v to. Naslednje vprašanje pa se glasi: Ali naj nadaljujemo ali se vrnemo dober dan vožnje nazaj na naše izhodišče?
Nismo najlepši in tudi ne najpametnejši, ampak pogum pa imamo. S to mislijo nadaljujemo pot. Po kakšni uri naletimo na manjšo skupino kamnitih hiš, za katere ne moremo ugotoviti ali so namenjeni bivanju ljudi ali živali. Pred eno izmed njih, ki ima pa bistveno lepšo podobo, stoji nasmejan možak. Kliče in maha in nas na vse načine vabi k sebi. Kar hitro ugotovimo, da gre za manjše gostišče. Čeprav smo precej na tesno s časom, popustimo njegovim vabilom. Kako pravilna odločitev je bila to.
Na koncu smo ostali kar kakšno uro ali dve. Razlog ni bil zgolj v čakanju domačega kosila. Razlog je bil, da smo skupaj z njimi čakali na znak odprte ceste. Razložili so nam, da dokler ne pride prvi tovornjak z oskrbo, tako dolgo je cesta zaprta. Uživamo v sproščenem klepetu vendar z vsako minuto naši pogledi pogosteje zahajajo na cesto, ki izgine za bližnjim skalovjem. Ali bomo lahko danes sploh nadaljevali pot?
