Mirna noč
Zavedanje, da smo v vidnem polju vojakov, nas je navdajala z občutkom varnosti. Čeprav še nisem popolnoma dojel, kako je možno, da med zloglasnim Afganistanom in drugo državo, v našem primeru Tajikistan, ni prav nobene dodatne ovire. Ni nobene ograje ali kakšne druge prepreke, ki bi preprečevala prečkanje meje. Resda je tukaj reka, ampak le ta v tem delu še zdaleč ni ne vem kakšna ovira. Kakor koli je, ponoči si nisem preveč belil glave s temi vprašanji. Precej miren sem se zakopal v spalno vrečo in kar kmalu utonil v globok spanec. Resda, da na naših potovanjih spanec ni nikoli prav globok, saj ves čas slediš vsemu nenavadnemu šumu ali zvoku, ki prihaja iz bližine našega kampa. Vse je lažje, kadar imas s seboj v šotoru pojavo kot je Kangal ali prejšna čudovita Tosa Inu. Tudi spanec je bistveno mirnejši.
Še pred sončnim vzhodom sva z Aisho pokonci. Pobudnik ranega vstajanja je Aisha, saj ji radovednonost ne da miru. Proces zelo zgodnjega vstajanja se je ponavljal praktično vsak dan našega potovanja. Njena radovednost nima meja. Po eni strani mi je ta njena navada kar odgovarjala, saj sem na ta način bil primoran vstati neprimerno prej, kot bi vstal drugače. Seveda ni nikoli prijetno zapustiti tople spalke pri kakšnih 0°C in se sprva preobleči ter nato še ven na hladen zrak. Ampak nagrada je neprecenljiva. Nagrada je bilo opazovanje sončnih vzhodov v najlepših kotičkih našega planeta.
Po kratkem sprehodu je sledil vzpon na manjši greben. Na grebenu se ustaviva in ves čas pogledujeva proti vzhodu. Vrhovi v Afganistanu so že osvetljeni. Hitro se pokažejo sedemtisočaki, ki se že kar nekaj časa napajajo ob sončni svetlobi, medtem ko v dolini še vlada mrak. Nebo nad dolino, ki razmejuje Tajikistan in Afganistan postaja oranžno. Oranžna počasi prehaja v rdečo in pokaže se sonce. Prelep občutek, ko takole čutiš kako te dosegajo sončni žarki. Nejasne oblike počasi dobivajo jasen obris, kot tudi sivino prežene razkošje barv. Ravno tako je prelep občutek, ko ti sonce prične ogrevati telo. Počasi dregetanje izgine in telo se sprosti. Kako dene.
Ves čas pogledujeva proti vzhodu. Vrhovi v Afganistanu so že osvetljeni. Hitro se pokažejo sedemtisočaki, ki se že kar nekaj časa napajajo ob sončni svetlobi, medtem ko v dolini še vlada mrak.
Nebo nad dolino, ki razmejuje Tajikistan in Afganistan postaja oranžno. Oranžna počasi prehaja v rdečo in pokaže se sonce.
Koliko noči sem v mrazu nestrpno pričakoval in celo sanjal ta trenutek. Vso trpljenje peklensko dolgih in mrzlih noči je v trenutku pozabljeno ob sončnem vzhodu. Mogoče ne bi nikoli dojemal sončnega vzhoda na ta način, v kolikor me ne bi že mnogokrat ponoči peklensko zeblo.
Vsak s svojimi mislimi nemo strmiva v pokrajino okoli naju. Privilegij je, da sva lahko na tem mestu prisotna temu trenutku.
TOP 10 IN THE WHOLE WORLD
Poln vtisov sledim Aishi. Verjetno se je v njej prebudil trebuh in želja po hrani jo je gnala proti našemu malemu kampu. Zajtrk in obvezen čaj, predramita še zadnje kotičke naših teles. Sedaj pa se prične zares. Sledi vožnja, ki se po izločenem adrenalinu in hormonih, ki izražajo občutek eforije, vsekakor uvršča v “TOP 10 IN THE WHOLE WORLD”.
Sprva je vožnja še precej umirjena. Resda, da smo že zelo dolgo na makadamu, ampak ni nekih večjih nevarnosti. Ni kakšnih prepadov ali drugih preprek. Tako traja mogoče kakšno uro ali dve.
Po tem pa se stvari počasi spreminjajo. Vse več je voženj po pobočjih, katerim ni videti konca ne v smeri navzgor in ne v smeri navzdol. Prekletstvo je, ker ne morem hkrati občudovati pokrajine okoli sebe, snemati vožnje, fotografirati in na koncu še voziti. Druga teževa je, da je vsako ustavljanje avta tveganje.Seveda ustavljanje zaradi fotografiranja, ustavljanje zaradi vpijanja podob okoli sebe.
Ustavljanje je tipa “ne ugasni motorja”. Ob takšnih “hitrih” ustavljanjih uporabljam ročno zavoro, ki pa na takšnem terenu in ob takšni teži avta ni ravno 100%. Trpijo moji živci in živci sopotnikov. Ampak to je ravno čar te poti.
Celotna etapa do Khoroga je dolga cca 300 kilometrov. Zanjo smo potrebovali dva dneva vožnje. Nato pa je sledila nič manj naporna in na trenutke še nevarnejša etapa od Khoroga do Kalaikhuma, dolga 240 km, kjer smo zapustili mejno reko Panj.
Posnetki iz dokumentarcev in dejansko stanje
Pred odhodom na pot sem pregledal množico posnetkov, ki prikazujejo Pamir Highway. Vsi ti posnetki te nikakor ne morejo pustiti ravnodušnega. Od prelepih planinskih vrhov, modrega neba in do norih cestnih odsekov z ultra nevarnimi vožnjami.
Za sopotnike je verjetno najlepši del poti vožnja po planoti oziroma vožnja med Murghabom in Khorogom, brez zavijanja v Wakhanski koridor. Ta vožnja po planoti je bistveno manj stresna. Razen višine praktično ni nekih nevarnosti, ni nevarnih cestnih odsekov.
Normalna oziroma pričakovana dolžina poti, ki jo lahko varno opravite v enem dnevu, je kakšnih 150 kilometrov.
Za odvisnike od terenske vožnje pa je raj na zemlji ravno odsek po Wakhanskem koridorju do Khoroga. Ravno največ spektakularnih prizorov v posnetkih, ki jih najdemo na različnih medijskih kanalih, prikazuje vožnjo ob reki Panj. Težko si je predstavljat, da to niso trije ali štirje odseki, dolgih nekaj kilometrov, ampak od vseh 300 kilometrov je takšne poti vsaj polovica. Od tukaj tudi razlog, da nekje normalna dolžina poti, ki jo lahko varno opravite v enem dnevu, je kakšnih 150 kilometrov.
