Severni Iran
Alamut je bila najpomembnejša utrdba veje ismailcev. Stoji v severnem delu Irana in sicer južno od Kaspijskega morja pri mestu Kazvin, v pokrajini Rudbar. Poveljnik gradu je bil ustanovitelj ismailcev Hasan ibn as-Sabah. Danes so od trdnjave ostale le ruševine.
Trdnjava je glavno prizorišče v romanu Alamut, ki ga je napisal slovenski pisatelj Vladimir Bartol. Za prizorišče svojega romana si ga je izbral v romanu Baudolino tudi pisatelj Umberto Eco.
Roman govori o perzijski trdnjavi 11. stoletja, imenovani Alamut, kjer voditelj sekte izmailcev (ismaelitov) Hasan ibn as-Sabah zbira bojevnike za napad na Seldžuško cesarstvo, ki je zasedlo Iran. V trdnjavo se na željo družine poda tudi mladi ibn Tahir, ki je kasneje izbran v četo najpogumnejših vojakov, fedaijev. V zahtevnem urjenju jim je naročeno, naj za izpolnitev ukazov žrtvujejo vse, tudi lastno življenje. Četudi ga bodo izgubili, bodo po smrti takoj odšli v nebesa, kjer bodo lahko uživali v pijači, hrani, brezdelju in ob dekletih. V to vsi verjamejo, saj jih Hasan omami s kroglicami hašiša in jih, medtem ko so v nezavesti, da prenesti v vrtove deilemskih kraljev, ki so za trdnjavo. V njih je ustvaril podobo nebes, vključno z rajskimi deklicami, hurijami. (povzeto po Wikipediji)
Prenočili smo na obali Kaspijskega jezera. Jutro smo namenili vožnji ob jezeru in spoznavanju le tega. Sama obala ni ne vem kaj posebej zanimiva še posebej ne zaradi velike pozidanosti. Le na redkih mestih se ponudi dostop do obale. Po nekaj postankih smo se odločili nadaljevati našo pot v smeri trdnjave Alamut.
Vse do mesta Kazvin smo vozili po zelo lepi avtocesti. Avtocesto so kmalu zamenjale lokalne ceste. Pred seboj vidimo hribovje. Ponovi se že nič kolikokrat videna zgodba. Vzpon. Ponoven vzpon krepko čez 2000m. In potem spust enak vzponu.
Do utrdbe ismailcev, Alamut
Vožnja po odmaknjeni pokrajini nas popelje v zgodbo in čase, ki jih opisuje roman. Odmaknjenost pokrajine nam pri tem izdatno pripomore. Tik pred trdnjavo naletimo na dolino, ki je polna češnjevih nasadov. V nasadih ravno poteka obiranje. Vse polno ljudi. Mladi, stari. Polni pickupi zabojev. Vrvež je nepopisen. Izrazi na obrazih govorijo, da gre za zelo pomemben dan v letu.
Počasi se prebijemo do vznožja vzpetine na kateri se nahaja omenjena trdnjava. Po kratkem vzponu se nahajamo na vzpetini v katero je vklesana pot in na vrhu katere je nekoč stala trdnjava Alamut.
Pot preko gora
Dan se je prevesil v pozno popoldne. Nahajamo se v z gorami obdani dolini. Pred nami sta dve možnosti. Lahko se vračamo po poti po kateri smo prišli vse do mesta Kazvin (kakšni dve uri) in potem po velikem ovinku v smeri Teherana in nato nazaj v smeri Kaspijskega jezera. Druga možnost je bližnjica preko gora. Po kartah bi naj bilo 32 km vidnih vzponov in makadama. Ali naj tvegamo? V kolikor gremo nazaj nas bo ujela noč nekje v bližini mesta, kar si ne želimo. Ravno tako ali pa še manj si želimo “zaplezati” se nekje ponoči v gorah. Kot je v našem značaju se odločimo za drugo možnost. Poskusimo preko gora.
Tako vožnjo nadaljujemo po vse bolj odmaknjenih in tudi prelepih dolinah. Naletimo na polja riža, ki jih obdajajo planine. Prelep kontrast. Sproti po koordinatah preverjamo našo pot. Tu in tam naletimo na kak manjši zaselek. Počasi nas pot vodi v vedno bolj ozko dolino, ki se konča s hudourniško reko. Pred nami ponovno vzpon. Počasi se vpenjamo in opazujemo zasnežene vrhove nad nami. Z vsakim kilometrom prevožene ceste smo bližje zasneženim vrhovom ampak hkrati izginja reka nekje tam v globeli. Cesta se spremeni v makadam in ta v zbito zemljo. Noč je tik pred nami vzpona pa nikakor konec. Pred seboj vidimo le klanec. S strahom čakamo vsak ovinek z upanjem na nadaljevanje ceste. Prostora za postavitev šotora ni. Presežemo višino 2500 m in še vedno vzpon. Tik pred nami se pojavi manjši prelaz in na njem nekaj hiš. Hitro ustavimo ob eni in z nekaj gibi rok se dogovorimo za prenočevanje v eni izmed njih. Noč na tej višini je tudi v Iranu izredno hladna. Na hitro si pogrejemo fižol in že je vsak v svoji spalni vreči.
Nočni obisk in vabilo na “party”
Po nekaj minutah me prebudi hrup. Nekdo je zunaj. Kaj pa je sedaj? Hitro se odpravim ven in vidim, da imamo obisk. Pred vrati dva mlada fanta. Po nekaj trenutkih že teče pogovor. Izvem, da študirata, da je lahko življenje v Iranu tudi zelo sproščeno :), da se mladi znajo tudi zabavat :),… Pogovor teče in teče, zunaj postaja prav nesramno hladno. Hlad nas končno prežene z dogovorom, da se ob zajtrku vidimo in si izmenjamo kontakte.
Pričaka nas čarobno jutro nekje visoko v gorah. Sonce se je šele dobro postavilo na nebo, ko že nadaljujemo pot. Včeraj smo mislili, da smo na prelazu, vendar se je vzpon nadaljeval in nadaljeval vse do 3200 m nad morjem.
Prečkanje gora je bilo noro. Resda smo za 32 km potrebovali skoraj pol dneva, vendar nam ni bilo žal. Tako vzpon kot tudi spust je bil resen preizkus za našega Yetija kot na trenutke za naše živce.
Ob Kaspijskem jezeru
Vožnjo smo nadaljevali ob obali Kaspijskega jezera proti vzhodu. Vožnja ob obali jezera je precej dolgočasna, saj obale skoraj ne vidiš zaradi velike naseljenosti. Naselja, hoteli in ostali objekti se vzdolž ceste odvijajo kilometre in kilometre daleč.
Tudi na cestah vlada popoln kaos, ki se samo stopnjuje v mestih. Na trenutke preseže vse moje predstave o kaosu. Prav vesel bi bil ponovno kakšne divjine ali odmaknjenosti od civilizacije. Z veseljem na enem izmed križišč uberemo pot proti jugu, vstran od obale.
