Walter, kralj peska

January 2, 2018
Posted in Potovanja
January 2, 2018 Andrej Pulko

Španec, španec Walter

Sredi dneva je že postajalo peklensko vroče. Bili smo na cesti sredi ničesar. Okoli nas samo prostrana kamnita puščava. Namenjeni smo bili v Erg Chebbi. Eno izmed dveh velikih sipin v Maroku. Jean Luc, brat po duši in  s strašnim terencem, nam je zabičal, da je nujne, če ne celo obvezno obvozit znamenito sipino Erg Chebbi. Ampak! Ampak z obveznim vodenjem. Sami brez ogromno izkušenj nikakor tega ne počnite! Vožnja po sipinah je za nas nekaj popolno nemogočega.

Super, odlično. Kako sem vesel njegovega nasveta. Ampak kako vse to izvesti. Prvič, najti vodiča. OK, to bo še najlažje. Drugič, ali je naš avto za to pripravljen? Ali imam vso opremo za vožnjo po sipinah? Vzmetenje? Šus plate? Nimamo spremljevalnih avtomobilov za vleko,… Kako bo Aisha preživela vožnjo po neznosnem prahu in pesku,…

S kar precejšnjim cmokom v grlu vozim proti eni izmed največjih izkušenj mojega dosedanjega življenja. Kakor hitro kopnijo kilometri, tako hitro raste skrb pred mojimi očmi. Vse te dileme vsekakor držim zase, saj nočem negotovosti širiti med ostale sopotnike.

Merzouga, Erg Chebbi
Merzouga, Erg Chebbi

Iskanje poti

Večen sopotnik na potovanjih na “hard”. Dilema. Previdnost ali strah? Pogum ali norost? Počutiti se živega in ostati živ. Okusiti in ostati trezen. Meja je mnogokrat tanjša kot bi si mislili. Ampak hoja po robu je nekaj kar ne pozabiš. Ob takšnih trenutkih se pišejo zgodbe za vnuke in nekaj kar v njih vzbuja sanje.

Ustavim ob cesti, vzamem karto in jo razgrnem na pokrovu motorja. Poskusim ugotoviti kje smo. Poskušam najti pot, ki bi vodila k puščavi. Ne mine minuta in slišim močan hrup, ki se približuje. Velik oblak prahu mi preprečuje izris jasne podobe. Počasi le prepoznam ogromen puščavski motor in voznika na njem. Kar naenkrat se ta ogromen motor ustavi ob našem ogromnem avtu.

Voznik spretno sname čelado in izpod nje se pokaže utrjen, moški, celo rahlo strog obraz. Precej strogo me povpraša če potrebujemo pomoč. Odgovarjam, da je vse OK, ampak da iščemo pot do sipin. Naenkrat njegova strogost izgine. Vidi, da smo začetniki, ki potrebujemo pomoč. V trenutku se ponudi, da je lahko on naš vodnik. Najlepše besede, ki jih lahko negotov popotnik sliši.

Že vozim za ogromnim, hrupnim motorjem. Vozimo k Aishi, njegovi gostiteljici (ja, ime ji je Aisha kot naši psički). Njegova gostiteljica bo tudi naša gostiteljica. Pred pavzo še pade dogovor o odhodu. Dobimo se dve uri pred sončnim zahodom. Šele tedaj bo temperatura znosnejša. Tedaj se prične šola starega puščavskega lisjaka.

Merzouga, Erg Chebbi
Merzouga, Erg Chebbi

Walter

Skozi pogovor nam Walter razkrije, da je sedaj že cca 50-ič v Sahari. Tekmoval je z avtomobili, tekmoval je z motorji. To pomlad je kot sovoznik osvojil drugo mesto. Zasvojen je s svobodo, ki mu jo nudi vožnja po brezpotjih severne Afrike. Kakšen teden vozi sam, kakšen teden pa se mu pridružijo prijatelji. Pravi da je srečen, ker živi življenje kot si ga želi. Ta sreča je tudi vidna. Njegov obraz, njegov govor, njegova mimika kažejo na človeka, na katerega se lahko zaneseš.

Sprejel je življenje na polno. Ni mu težko hodit v službo, ampak ko pride čas postane motor njegova življenska sila. Po puščavah vozi brez satelitskega telegona, brez GSM-a. Neroden padec in vsega je konec. To je sprejemanje življenja v paketu. Vendar to zavedanje te dela hkrati budnega. Buden pa vidiš in opaziš.

Prišla je ura vožnje okoli sipin Merzouge. Prvih nekaj metrov vozim sam, ko pa postane zares prevzame volan Walter. Naredi nekaj krogov, postavi avto na sipino in mi reče, avto je dober, vozi. Kljub namigom, da bi bilo bolje da je on za volanom je nepopustljiv. Vztraja, ti boš vozil, ti se boš učil. Ja, in naučil sem se ogromno!!!

Hvala Walter, tvoj nasmeh, tvoj stav, tvoje besede in tvoje znanje bo z menoj večno.

,