Po Bosni do Črne gore
Topla jesen se nikakor ne želi posloviti. Dnevi vse krajši in krajši, temperature pa kot da je pozno poletje. Naj le bodo, naj le traja. Le pogled na vedno tajnši koledar nas vztrajno opominja, da se neizbežno bliža konec leta. In to leta 2014!
Pred kakšnimi tremi tedni se je izjalovil prvi poskus jesenskega potepanja. Tedaj sva z “mojo” Tiko prišla že na Bolgarsko mejo, ko sva morala obrniti in zaradi nujnih službenih obveznosti vrniti se domov. Tedaj sem bil kar jezen, saj sem imel v planu kakšen teden prebiti v Rodopih. Nisem bil toliko jezen zaradi že prevoženih 2000 km ampak jezen sem bil predvsem zaradi tega, ker sem se bal, da ne bo zdržalo vreme do naslednje priložnosti. In je.
Tako sva se v času krompirjevih počitnic odpravila z “najboljšim prijateljem” proti jugu. Sedaj sicer v malenkost drugi smeri. Sedaj v smeri JZ. Smer je že znana in sicer Zagreb – Karlovac – Slunj – Bihač – Jajce – Jablanica – Mostar – Bileča – Nikšič – Podgorica in končno ob severni obali Skaderskega jezera do Albanije.
Zgodaj zjutraj sva krenila na pot. Jutranje meglice še zastirajo pogled na dan. Prva postojanka je precej blizu, saj se imava namen ustaviti pri bratu, ki že več dni lovi krape na ribniku v Zaprešiču.
Srebanje kave ob pogledu na ribnik in može, ki vsak prosti trenutek posvečajo preučevanju voda, obnašanju rib, novih pristopov pri hrani in opremi,…
Pomembnih je milijon stvari kot je temperatura zraka, vode, obdobje v letu. Ali piha veter, ali je voda kalna,… Na koncu pa je še vedno najpomembnejši občutek in 100% predanost.
Te može neizmerno spoštujem, saj so v prvi vrsti naravovarstveniki in ekologi in šele na to ribiči. Lovi se po načelu “lovi – spusti”, kar pomeni, da se vsaka ulovljena riba vrne v vodo.
Še druga skodelica kave je prazna, kar pomeni, da je potrebno na pot.
Brez čevapčičev ne gre
Prve čevapčiče sva si nekje pred Jajcem družno razdelila. Pogled na svet je takoj lepši. Počasi nadaljujeva po Bosni in kar prehitro naju ujame noč tik pred Mostarjem. Danes ne bo časa poiskati mesta za kampiranje, tako sva prisiljena poiskati prenočišče v kakšnem motelu. Proste sobe sploh ni težava najti, problem se prične ko omenim da potrebujem sobo za dva in da je druga oseba precej kosmata in da hodi po štirih. Ampak tudi tukaj kar hitro naletiva na razumevanje in že hitro sva v sobi. S knjigo o Castru v eni roki in pivom v drugi preživiva večer.
