2. Etapa - preko Atlasa

March 3, 2024 Andrej Pulko

Do Marakeša in nato preko Atlasa na jug

V Maroku smo bili že leta 2017, to pomeni pred šestimi leti. Tedaj smo bili prvič v tej prelepi deželi. Na prvem potovanju smo jo spoznavali. Bili smo na Rifu vse do meje z Alžirijo. Nato smo se odpravili proti osrednjemu delu. Ogledali smo si Fes, Meknes, Marakeš. Prečkali smo visoki Atlas preko znamenitega prelaza Tizi n’Tichka. Pot smo nadaljevali proti našemu prvemu stiku s Saharo. Za zaključek potovanja smo si izbrali obalo Atlantika in za konec vožnjo nazaj na sever.

Tokrat pa smo si zaželeli le čistega adrenalina. Adrenalina v obliki puščavskega, čarobnega, neopisljivega sveta, ki ga lahko opišeš le z besedo noro in nepozabno. Iz tega razloga smo ubrali najkrajšo pot do Marakeša, ki nam je služil kot izhodiščna točka za prehod gorske verige Atlas. Tokrat smo Atlas prečkali bistveno zahodneje. Izbrali smo seveda novo pot, ki je vodila preko prelaza Tizi n’ Test.

OD MARAKEŠA PREKO ATLASA

– prečkanje Atlasa

– šok ob pogledih na posledice potresa

– barve, ki jih nudi le Afrika

– vožnja skozi oaze

– divja kampiranja v overland nebesih

– …

Trasa, ki smo jo izbrali

V želji po novem smo tudi za drugo etapa ubrali povsem novo pot. Le ta je vodila od Marakeša proti prelazu Tizi n’ Test in naprej proti Taroudantu in naprej do Tafraouta in še dalje proti jugu. Delno smo to traso izbrali na podlagi izkušenj iz predhodnega potovanja, ko nas je očarala pokrajina, ki smo jo doživeli na vožnji proti Sidi Ifniju, to je na skrajni zahod Maroka. Pred vsem so nas navdušila ogromna prostranstva, ki jih v 98% predstavljajo kamnite puščave in kilometri in kilometri praznine.

Iz Marakeša se odpravimo dokaj zgodaj. Sam Marakeš je prometno precej kaotična zadeva. Potrebuješ kar nekaj potrpljenja in živcev za soočanje s prometnik kaosom, ki vlada na njegovih cestah. In prav iz tega razloga smo se na pot odpravili zgodaj dopoldan. Pot nas je počasi vodila proti Atlasu. Počasi se že kažejo obronki tega mogočnega gorovja, ki se razteza praktično preko celotne severne Afrike. Kar hitro opazimo množice šotorov, ki so postavljeni praktično v centrih vseh večjih naselij. Sprva sem bil prepričan, da gre za kak festival, za kak praznik, ki privabi ljudi iz odmaknjenih krajev. Dodatno mi je dalo misliti, ko sem opazil vse več vojaških vozil ter množic vojakov.

Hmmm,… Kakor hitro se pričnemo resneje vzpenjati, mi postane jasno. Seveda, le kakšen mesec pred našim odhodom se je zgodil močan potres. Epicenter potresa je bil ravno v krajih, ki jih bomo sedaj prečkali.

Uničenje

Zelo težko je opisati uničenje, ki ga je povzročil potres. Sem prav prepričan, da se bodo našli posamezniki, ki bodo komentirali, saj ni čudno kakšne hiše ali celo mogoče bolj pravilneje, kakšne “luknje” pa so ti ljudje imeli. Prvo, zavedati se moramo, da so tem ljudem te luknje predstavljale dom in varnost na stara leta. V trenutku je bilo vse uničeno. Zelo težko je opazovati ljudi, ki še dober mesec po potresu hodijo okoli svojih nekdanjih domov in brskajo po ruševinah. Zelo težko je opazovati ostarele ljudi, ki v tem tako negostoljubnem okolju, bivaju v šotorih s pogledom na svoje porušene domove. V takšnih trenutkih ti verjetno preostane le vera. Vera v kar koli,…

Moja ocena bi bila, da je na dolžini cca 40 kilometrov uničenih 70% vseh domov. Uničenih je tudi vsaj 30% cest. Celotna pobočja in z njimi ceste so zgrmele v prepade. V takšnih trenutkih se šele zavedamo kako pomembno je, da smo del skupnosti, del sistema v katerega verjamemo in kateri nam v takšnih trenutkih lahko pomaga.

Svet Berberov, svet čarobnosti

Kakor hitro pridemo preko prelaza se tesnobnost zaradi videnega razblini. Tesnobnost nadomesti zanos in adrenalin. Pogledi, ki se razkrijejo na prelazu nam dajo vedeti, da nas čakajo povsem neverjetni dnevi in neverjetna avantura, ki se prične prav tukaj, prav zdaj na prelazu Tizi n’ Test.

Berberi, znani tudi kot Amazighi, so starodavno ljudstvo, ki že tisočletja naseljuje Severno Afriko. Njihova zgodovina in kultura so tesno prepleteni z raznoliko pokrajino regije, od gorovij Atlas in Sahare do obalnih območij ob Sredozemskem morju.

Tradicionalno so Berberi kmetovalci, pastirji in trgovci, njihova družba pa je znana po močnem občutku skupnosti in pripadnosti. Njihova umetnost, glasba in folklore odražajo bogato kulturno dediščino, ki je preživela številne zgodovinske preobrate, vključno z rimsko, vandalsko, bizantinsko in arabsko osvojitvijo.

V sodobnem času se Berberi borijo za ohranitev svoje kulturne identitete, jezika in tradicij, še posebej v luči arabskega nacionalizma, ki je v preteklosti pogosto zanemarjal ali marginaliziral berbersko kulturo. Kljub temu je v nekaterih državah, kot je Maroko, berberski jezik uradno priznan in spodbujan, kar predstavlja pomemben korak k priznavanju in ohranjanju njihove kulturne dediščine.

Berberi ostajajo ključni del družbene in kulturne krajine Severne Afrike, njihova tradicija in dediščina pa pomembno prispevata k raznolikosti in bogastvu regije.

Maroški čaj, maroški “viski”

Maroški čaj, posebej priljubljen v berberski kulturi, je več kot le pijača; je simbol gostoljubja in družabnosti. Tradicionalno pripravljen z zelenim čajem, svežo meto in veliko sladkorja, ta aromatični napitek ni le osvežilen, ampak ima tudi pomembno vlogo v socialnem življenju. Pitje čaja je obred, ki spremlja vsakdanje srečanja, poslovne pogovore in družinske obrede. Obred priprave čaja, ki ga običajno izvaja gostitelj pred gosti, je skrbno kultiviran in cenjen ritual, ki simbolizira prijateljstvo, spoštovanje in gostoljubnost.

Vsega nekaj dni v Maroku in že smo pozabili na kavo. Kavo je povsem nadomestilo pitje maroškega čaja. Prav ob vsaki priložnosti ti ga ponudijo. Kljub temu, da je praviloma izredno sladek, se ga po vsega nekaj dneh povsem navadiš. Postane razlog za kratek oddih in za uživanju v trenutku. Postane obvezen ritual, majhna nagrada skozi dan. Je vsaj tako ikonična podoba Maroka kot so ikonične sipine ali oaze, ki ponazarjajo Maroko kot deželo na pragu Evrope in hkrati na pragu Afrike.

Kampiranje pod polno luno in hipnotičnem petju

Večer se bliža. Potrebno bo poiskati mesto za prenočevanje. Sedaj je to neprimerno lažje in neprimerno manj stresno. Od kar imamo prikolico, je to čista poezija. Prav nič me ne rabi skrbeti ali bo dež, ali bo prah, ali so pajki ali so kače ali kar koli,… Hmm,… To je sedaj čisto druga dimenzija.

Tako pomirjen iščem le primerno mesto, ki bo dovolj daleč od preradovednih oči. Kmalu vidim v daljavi plato, kjer me pokrajina spominja na pokrajino v Kazahstanu. Pokrajino, ki je znana po ogromnih kamnitih kroglah. Hmmm, to bi lahko bilo to. Glede na to, da sta avto kot prikolica precej terensko zmogljiva, brez strahu zavijem s ceste in že se vozimo po absolutno navdušujoči pokrajini. Kot da smo v nekem pustolovskem filmu in še tedaj bi bil prepričan, da je vse skupaj zgolj kulisa. Ampak ne, ni kulisa. Je le pokrajina v Maroku.

Edino kar me ohranja osredotočenega je ugašanje dnevne svetlobe. Noč se prehitro bliža. Sem kar prepričan, da smo postavila top 5 čas v hitrosti postavitve kampa. Seveda je mene bolj kot kamp preganjal fotoaparat, saj sem želel ujeti še zadnje trenutke tega čarobnega dne v tej čarobni pokrajini.

Polna luna počasi obsije naš majhen kamp. S polno luno, vse skupaj dobi le še dodaten naboj. Že tako ekstatično ozračje meji na eksplozijo čustev, ki so se nabirala v zadnjem obdobju. Prav vse, prav vsi strahovi, dvomi, napori so desetkratno poplačani ob takšnih trenutkih. To so podobe, ki bi se jih želel ponovno spomniti, preden za vedno zaprem oči na tem prelepem planetu.

Mistični, hipnotični zvoki iz daljave

Ravno sva z Zorico večerjala, ko zaslišiva petje. Saj nisem prepričan ali je petje ali molitev. Ni dolgo nazaj, kar sem slišal muzeina, kako vabi k molitvi. Hmmm, ali je to petje del molitve? Prevladuje močan ženski glas, ki mu sledi množica ostalih glasov. Kakor veter rahlo pihlja, tako se jakost petja v valovih prenaša do našega šotora. Ni je kocine, ki se mi ne bi postavila pokonci. V tej pokrajini, pod polno luno je to petje delovalo tako hipnotično, na čase celo grozljivo, na čase popolnoma pomirjajoče. Zorica previdno vpraša: Andrej, ali smo na kakšnem svetem kraju? Hitro sem jo potolažil, da sem na karti videl, da je v bližini vasica, in da verjetno od tam prihaja glas.

Čez čas se ponovno oglasi muzein in v tem trenutku se petje prekine. Aha, torej petje ni povezano z molitvijo. Le kaj pa je? Ali je mogoče povezano z Berberi, polno luno,… ? Kakšno minuto kasneje se petje nadaljuje in traja še vsaj kakšno uro. Popolnoma navdušena, polna adrenalina in podob minulega dne poskusiva zaspati. Le utrujenost, ki jo puščajo takšna potovanja, naju je počasi zazibala v miren spanec.

V kanjon

Pot nadaljujemo proti jugo zahodu. Še vedno rahlo zasanjani od včerajšnjih dogodkov, smo se danes bolj ali manj prepustili poti. Izbrali smo le grobo smer. Sicer sem imel eno točko v mislih, ki smo jo včeraj izpustili, vendar si je nisem izbral za cilj. Glede na to, da je bila smer vožnje usklajena s to točko, sem bil vseeno delno pozoren. In glej ga zlomka, zagledam tablo, ki nam kaže smer. Smer do točke, ki sem jo ravno včeraj imel v mislih.

Seveda, gremo, kam pa se nam mudi? Pot nas začne voditi vse globje in globje. Kmalu pridemo na točko, ki nas pusti odprtih ust. Kanjon, ki se nam prikaže pred očmi je popolnoma nestvaren. Kako, od kod,… Popolnoma šokiran stojim in iščem kraj za fotografiranje. Kljub širokokotnemu objektivu ga nikakor ne morem zajeti v celoti. Kaj bi sedaj dal, da bi imel dron s seboj. Le dron bi lahko pokazal vso mogočnost kanjona, ki se je vil pred našimi očmi.

V kolikor smo že tako daleč, pa gremo do konca. Kakšen dober kilometer vozimo do dna kanjona. Pred nami se pokaže oaza. Oaza v wadiju oziroma v suhi rečni strugi. In da je zadeva še bolj neverjetna, je v tej oazi, v tem ozkem kanjonu, majhna vasica. Kakor hitro se približamo in ustavimo avto, vzbudimo pozornost otrok. Še bistveno večjo pozornost zbudi Aisha, ko stopi iz avta. Sprva panika, ki pa se hitro spremeni v navdušenje vedno večjega števila otrok, ki so nas obkrožili.

Minil je le dober trenutek in že nas gruča otrok vodi do njihovega skrivnostnega kraja. Kraja, ki ga poznajo le oni. To je skrivnostni predor, ki ga je izdolbla reka. Včerajšnji pustolovski film se danes le še nadaljuje. Resničnim avanturam ni videti konca. Za nagrado nas otroci po suhi strugi reke, med mogočnimi stenami kanjona ter skozi pravljično oazo peljejo nazaj do vasice. Nama z Zorico je bila ta pot neverjetna nagrada, otrokom pa je bila nagrada, da je vsakdo izmed njih nekaj časa lahko vodil Aisho. S kakšnim ponosom so pritekli z Aisho nazaj v vasico pred zgrožene in prestrašene oči njihovih dedkov in babic.

Kot v transu nadaljujemo pot. Na cesti nikjer nikogar. Le tu in tam srečamo kakšnega domačina. Kakšni turisti, kakšni avtobusi, kakšna gneča? Nikjer nikogar! To je pravi Maroko! To je pravi overland! To je prava avantura! To je vredno garanja in dela na delovnem mestu! Ob takšnih trenutkih čutiš življenje z vsako celico svojega telesa. Vsak vdih je popolna nagrada. Ob takšnih trenutkih se spomnim Alija,  našega vodnika, ki nas je v Mashadu (Iran) v neopisljivo lepem svetišču posvečen Imam Rezi naučil pomena molitve oziroma besed, s katerim se obračaš na svetnika ob vstopu in ko zapuščaš njegovo svetišče.

S pomensko enakimi besedami se ob takšnih trenutkih obračam nanj in na vsemogočnega tudi jaz. Iz dna srca hvaležen da smem biti tukaj in iz dna srca ponižen, da bi smel znova biti tukaj.

Zbrane misli po končani drugi etapi?

Ja, prva etapa po Maroku in druga etapa našega potovanja je z nami. Za nami so tudi grenki prizori opustošenja, ki ga je povzročil nedavni potres. Ja, to etapo bi lahko kar opisal ali bi lahko bila kar prispodoba za življenje. Vedno se prepleta in vedno nas spremljajo pogledi na trpljenje, na obraze žalosti na krivice, ki se dogajajo povsod okoli nas. Ampak! En velik ampak! Vse to nas ne sme ustaviti, da upamo in da vztrajamo. Prav vedno še tako temno noč premagajo prvi jutranji žarki. Še tako dolga, mrzla, turobna zimska noč ne traja dlje kot do jutra.

Ta etapa nam je na koncu postregla z dokazom, da življenje vedno najde pot. Da otroci gredo dalje, gredo preko ovir, ki so se še njihovim staršem zdele nepremostljive.

Ta etapa je ravno tako pokazala pravo lice Maroka. Tistega, ta pravega Maroka. Maroka s pridihom Afrike. Vsak zvok, vsak vonj, vsak pogled razkriva, da si onkraj Atlasa v drugem svetu. Svetu neizmerne lepote, navidezne neizmerne praznine, ki pokaže svoje bogastvo v kolikor si le upate. Upate se zazreti v oči tega nomada. Nomada, ki celotno življenje spi pod nebeškim svodom. Čeprav telo kaže in nosi sledi surovega okolja, je srce veliko, odprto, čisto in oči globoke kot je globoka modrina neba iznad te surove pokrajine. Pomanjkanje je ohranilo čistost, prvinskost,…

Ja to je pravi obraz Maroka!

,