Maroški čaj, maroški “viski”

Maroški čaj, posebej priljubljen v berberski kulturi, je več kot le pijača; je simbol gostoljubja in družabnosti. Tradicionalno pripravljen z zelenim čajem, svežo meto in veliko sladkorja, ta aromatični napitek ni le osvežilen, ampak ima tudi pomembno vlogo v socialnem življenju. Pitje čaja je obred, ki spremlja vsakdanje srečanja, poslovne pogovore in družinske obrede. Obred priprave čaja, ki ga običajno izvaja gostitelj pred gosti, je skrbno kultiviran in cenjen ritual, ki simbolizira prijateljstvo, spoštovanje in gostoljubnost.

Vsega nekaj dni v Maroku in že smo pozabili na kavo. Kavo je povsem nadomestilo pitje maroškega čaja. Prav ob vsaki priložnosti ti ga ponudijo. Kljub temu, da je praviloma izredno sladek, se ga po vsega nekaj dneh povsem navadiš. Postane razlog za kratek oddih in za uživanju v trenutku. Postane obvezen ritual, majhna nagrada skozi dan. Je vsaj tako ikonična podoba Maroka kot so ikonične sipine ali oaze, ki ponazarjajo Maroko kot deželo na pragu Evrope in hkrati na pragu Afrike.

Kampiranje pod polno luno in hipnotičnem petju

Večer se bliža. Potrebno bo poiskati mesto za prenočevanje. Sedaj je to neprimerno lažje in neprimerno manj stresno. Od kar imamo prikolico, je to čista poezija. Prav nič me ne rabi skrbeti ali bo dež, ali bo prah, ali so pajki ali so kače ali kar koli,… Hmm,… To je sedaj čisto druga dimenzija.

Tako pomirjen iščem le primerno mesto, ki bo dovolj daleč od preradovednih oči. Kmalu vidim v daljavi plato, kjer me pokrajina spominja na pokrajino v Kazahstanu. Pokrajino, ki je znana po ogromnih kamnitih kroglah. Hmmm, to bi lahko bilo to. Glede na to, da sta avto kot prikolica precej terensko zmogljiva, brez strahu zavijem s ceste in že se vozimo po absolutno navdušujoči pokrajini. Kot da smo v nekem pustolovskem filmu in še tedaj bi bil prepričan, da je vse skupaj zgolj kulisa. Ampak ne, ni kulisa. Je le pokrajina v Maroku.

Edino kar me ohranja osredotočenega je ugašanje dnevne svetlobe. Noč se prehitro bliža. Sem kar prepričan, da smo postavila top 5 čas v hitrosti postavitve kampa. Seveda je mene bolj kot kamp preganjal fotoaparat, saj sem želel ujeti še zadnje trenutke tega čarobnega dne v tej čarobni pokrajini.

Polna luna počasi obsije naš majhen kamp. S polno luno, vse skupaj dobi le še dodaten naboj. Že tako ekstatično ozračje meji na eksplozijo čustev, ki so se nabirala v zadnjem obdobju. Prav vse, prav vsi strahovi, dvomi, napori so desetkratno poplačani ob takšnih trenutkih. To so podobe, ki bi se jih želel ponovno spomniti, preden za vedno zaprem oči na tem prelepem planetu.

Mistični, hipnotični zvoki iz daljave

Ravno sva z Zorico večerjala, ko zaslišiva petje. Saj nisem prepričan ali je petje ali molitev. Ni dolgo nazaj, kar sem slišal muzeina, kako vabi k molitvi. Hmmm, ali je to petje del molitve? Prevladuje močan ženski glas, ki mu sledi množica ostalih glasov. Kakor veter rahlo pihlja, tako se jakost petja v valovih prenaša do našega šotora. Ni je kocine, ki se mi ne bi postavila pokonci. V tej pokrajini, pod polno luno je to petje delovalo tako hipnotično, na čase celo grozljivo, na čase popolnoma pomirjajoče. Zorica previdno vpraša: Andrej, ali smo na kakšnem svetem kraju? Hitro sem jo potolažil, da sem na karti videl, da je v bližini vasica, in da verjetno od tam prihaja glas.

Čez čas se ponovno oglasi muzein in v tem trenutku se petje prekine. Aha, torej petje ni povezano z molitvijo. Le kaj pa je? Ali je mogoče povezano z Berberi, polno luno,… ? Kakšno minuto kasneje se petje nadaljuje in traja še vsaj kakšno uro. Popolnoma navdušena, polna adrenalina in podob minulega dne poskusiva zaspati. Le utrujenost, ki jo puščajo takšna potovanja, naju je počasi zazibala v miren spanec.