Na poti do puščavskega pekla
Tempo počasi stopnjujemo. Sedaj se prične zares. Izbrali smo si precej težko etapo terenske vožnje dolgo približno 200 kilometrov, kar bo na koncu zneslo dober dan in pol vožnje. To je puščavska etapa, ki teče vzdolž meje z Alžirijo. Znana je po tem, da še danes služi kot službena etapa za mnoge relije, ki potekajo po Severni Afriki kot tudi, da je bila uradna etapa legendarnega relija Pariz – Dakar.
Za sabo imamo kar precej terenskih voženj iz precej različnih okolij. Seveda se nikoli ne gremo na polno. Kaj to pomeni? To pomeni, da nikoli ne tvegaš niti približno toliko, kot bi tvegal s kakšnimi drznimi podvigi blizu doma. Kot že toliko krat povedano, preden diskutiraš si moraš vizualizirati naslednja dejstva:
- si vsaj nekaj tisoč kilometrov od doma
- kockaš s svojim avtom in s svojo opremo, ki si si jo precej težko zaslužil
- voziš sam! Prav nobenih spremljevalnih avtov, avtov z rezervnimi deli, ekip, ki te bodo reševale iz problemov,
- torej sam si prepuščen sreči, božji volji, svojim spretnostim in potrpljenju ter predanosti sopotnikov
FOUM ZGUID – M’HAMID
– prvi pravi offroad s prikolico
– popolnoma sami na sipinah
– vožnja skozi puščavski vihar
– brutalna vožnja s prikolico preko sipin
– prelepo kampiranje v puščavi
– …
Kako se je začelo?
Nekje ob kakšnih enajstih dopoldne smo zavili z asfalta. Še preden smo prav zavili, smo že bili v dilemi ali smo sploh na pravi poti. Seveda tukaj ni navigacije, ki vas bi vodila od točke A do točke B. V takšnih primerih pride do izraza branje papirnih in digitalnih kart, občutek na terenu za smer in orientacijo, branje pokrajine in preprosto najti tisti občutek, kateremu lahko zaupaš, ko obrneš vozilo v področje, kjer tudi cel dan ne boš srečal drugega vozila.
Torej začelo se je precej OK. Izbrali smo sled in ji poskušali slediti. Težava pri takšni vožnji je, da je kolotekov več in nikoli ne veš kateri je pravi, saj je lahko ravno ta po katerem voziš ti, pravzaprav pot ki vodi do neke vasi, do kakšne doline, do nečesa pač, kar se šele čez čas pokaže, da ni v smeri kateri bi moral slediti ti. V takšnem primeru sledi mukotrpna vožnja nazaj in nov poskus po drugem koloteku.
Ko voziš po puščavi, katera je lahko kamnita ali pa peščena se izmenjujeta dve glavni težavi. Ali ruka tako, da misliš da bo avto razpadel, ali pa se kadi tako, da ravno tako misliš da avto ne bo preživel zaradi vsega prahu, ki ga seveda vleče v dovod zraka in do filtra in upaš, da se bo tam ustavil.
V kolikor bi moral, bi vseeno raje izbral kamnito puščavo, saj tam lahko ogromno narediš s počasno vožnjo in dovolj spuščenimi gumami. Ne rabiš pa vsaj skrbet, da boš obtičal v kakšni sipini in potem boga molil, da bo prišel nekdo mimo, ki te bo izvlekel.
Prve sipine
Kot sem že navedel, dobim kar mehke noge, kakor hitro vidim sipine na moji poti. Kje je težava pri sipinah? Glavna težava pri vožnji preko sipin je, da nikakor ne smeš izgubiti hitrosti, saj v tem primeru te pesek posrka vase in avto z vso svojo težo potone v peščeno past. V kolikor voziš prehitro pa tvegaš poškodbo avta kot tudi opreme v avtu in ne nazadnje tudi sebe ter sopotnikov v avtu. Časa za reagiranje imaš mnogo krat bistveno manj kot sekundo, saj v kolikor oklevaš ali glede smeri ali glede hitrosti, si že vkopan. Kako pa držati smer, v kolikor ne vidiš poti, ne vidiš smeri v katero moraš voziti in tako dalje. Ravno tako se spreminja vertikalen profil poti, saj se ves čas pojavljajo grbin, ki so lahko majhne ali pa visoke tudi meter ali več. Vse te neznanke povzročijo, da je vožnja po takšnem terenu neverjetno stresna, vsaj zame.
Le kakšne dve do tri ure smo bili na trasi, ko so se pojavile že prve manjše sipine. Že kar nekaj let je od kar sem nazadnje vozil po takšnem terenu. V kolikor pa vzamem v zakup, da imam sedaj še pripeto kar precej težko prikolico, pa sem še toliko težje požiral slino. Lepo mirno ustavim avto, vzamem Aisho iz avta in greva na ogled terena. Oziram se naokrog in vse naprej je videti teren prepreden s sipinami in na videz zelo težko ali pa neprevozen za nas. Po mislih mi begajo vprašanja: Ali ni to preveč za nas? Sedaj je še čas, da se obrnemo nazaj. V kolikor smo po vsega 30 – 40 kilometrih poti naleteli na te prepreke, kaj nas šele čaka? Hmmm,…. Da bi vedel kaj na storim? Hrane in vode imamo dovolj. Nič, poskusili bomo iti naprej. Bog z nami!
Proti slanemu jezeru
Prve manjše sipine so za nami. Prvi resen stres je za nami. Z vsakim kilometrom se prebuja občutek vožnje po tem terenu. Raste tudi zaupanje v vozilo ter prikolico za njim. So odseki, kjer celo neizmerno uživamo. Pokrajina sanjska, že ure nismo srečali žive duše. Sedaj že polni zaupanja vase in v naše vozilo uživamo na polno.
Čeprav je že pozno popoldne, so temperature še vedno nadpovprečno visoke, za mesec oktober. Termometer še vztrajno kaže kakšnih 36°C. Saj to ni ne vem kaj, ampak skrbi me za Aisho, ki je vseeno že ure in ure izpostavljena vročemu vetru in visokim temperaturam.
Počasi se bližamo slanemu jezeru Iriqu. Mogoče je le še kakšno dobro uro do sončnega zahoda, ko opravimo zadnje formalnosti na zadnji vojaški kontrolni točki, preden se spustimo na plato tega slanega jezera. Kakor hitro se spustimo na plato vidim v daljavi oblak prahu. Sprva še mi ne potegne in kar pogumno vozimo naprej. Prvo kar opazimo je, da je temperatura začela strmo naraščati. Vsakih pet minut je narasla vsaj tri stopinje. Ravno tako se jakost vetra vse bolj stopnjuje.
Popolni kaos
Kar naenkrat se znajdemo v popolnem kaosu. Vidljivost se je zmanjšala na vsega dobrih 20 metrov. Temperatura je v vsega nekaj minutah narasla na 48°C. Veter je pihal že blizu 100 km/h. Razmere so postale popolnoma peklenske. Zame in za nas popoln pekel. Pika na i temu peklu je bil nenaden pojav sipin pred nami.
V tistem trenutku mi je v trenutku padel ves pogum. Ugotovil sem, da v kolikor nadaljujemo, je velika verjetnost, da iz tega pekla ne bomo prišli živi, ali pa vsaj zdravi ne. Kaj pa sedaj? Kaj je za naredit? V sekundi sprejmem odločitev, da se v trenutku moramo obrniti nazaj. Lažje reči kot storiti. Kako naj med sipinami najdem pot nazaj. Kje naj najdem pot, da pri hitrosti, ki je ne smem zmanjšati, naredim obrat za vrnitev?
Že rahlo v paniki zakričim Zorici, naj na GPS-u gleda sled, ki smo jo pustili in naj me vodi nazaj. Ne da bi spustil gas zasučem volan in boga molim, da se ne bomo zabili v kakšne sipine ali kaj drugega.
Tako, uspešen obrat je za nami, sedaj pa sledi še bolj peklenska vožnja nazaj. Sedaj vozimo proti vetru, ki nosi ogromne količine peska in prahu s seboj. Vidljivost ni bila pet metrov, ob tem, da ne upam zmanjšati hitrosti. Zorici naročim, da samo govori levo, desno. Gledajoč GPX track (sled našega vozila na GPS mapi) in me usmerja samo malo levo, malo desno. Odvisno od tega pač, koliko sem zgrešil predhodno prevoženo pot. To je bilo zagotovo najbolj težavna vožnja na vseh mojih potovanjih.
Po kakšne slabe pol ure smo si oddahnili. Končno smo pobegnili iz tega peščenega pekla. Olajšanje, ki sem ga ob tem občutil je nekaj popolnoma neopisljivega. Lestvico avanture oziroma adrenalinskega izziva smo s to izkušnjo krepko dvignili.
Kampiranje ob vojaški postojanki
Kadar kampiramo v tako odročni pokrajini kot smo sedaj in v kolikor se nam ponudi priložnost, da smo ob kakšni vojaški postojanki, prav vedno izkoristimo to priložnost. Kakor koli, bistveno varneje se počutiš, v kolikor veš, da so v tvoji bližini vojaki. Tako je bilo tudi tokrat. Že ko smo pred kakšno dobro uro naredili obvezen postanek (kontrolna točka) so nam neizmerno prijazni vojaki ponudili možnost prenočevanja v njihovi majhni “postojanki”. Sedaj ko smo se po neuspelem poskusu prečkanja slanega jezera vračali, smo se ponovno oglasili pri njih in jih prosili za prenočevanje v bližini njihove postojanke. Seveda, brez težav. Pokazali so nam mesto, ki je vsaj nekoliko skrito pred neusmiljenim vetrom, ki nas je še vedno neusmiljeno bičal.
Šele dobro sem ustavil avto, je že bil mlad vijak pri nas. Na vsak način nam je želel pomagati. Pomagati pri postavitvi našega majhnega kampa. Seveda, z največjim veseljem smo ponujeno sprejeli. Šele, ko se je prepričal, da so stvari urejene, nas je zapustil in se tik pred sončnim zahodom napotil nazaj na postojanko.
Jutro in nov poskus.
Sonce še ni vzšlo, ko me je Aisha že prebudila. Greva, greva že ven. Greva raziskovat. Seveda, še ves zlomljen in uničen se oblečem, še na pol v spanju vzamem fotoaparat in ji sledim. Prizori, ki so se mi naslednjih minutah odvijali pred očmi, odtehtajo prav ves trud, prav vso tveganje zadnjega dne. Ob teh prizorih se resnično zaveš, da si v Afriki. Čeprav le na njenem pragu si tukaj.
V zadnjih dneh smo se naučili, da se prav vsako popoldne dvigne močan veter, ki piha iz jugo zahoda in, ki nam je včeraj povzročil pravi pekel. S tem vetrom se dvigne temperatura za deset in več stopinj in ta veter nosi ogromne količine praha in peska s seboj. Danes smo se mu želeli izogniti. To pomeni le eno, na pot moramo dovolj zgodaj.
Zajtrk je za nami, že smo v avtu in že trobimo vojakom v slovo. Hvala za pomoč in hvala za miren spanec!
Danes zjutraj izgleda vse drugače. Ni sledu včerajšnjega pekla. Temperatura kakšnih 25°C, popolno brezvetrje, vidljivost fantastična. Kako dobro, da smo včeraj prekinili našo pot. Kako dobro, da smo obrnili in se vrnili. Veliko vprašanje, kako bi se drugače vse skupaj končalo.
Dobrih 100 kilometrov do konca etape
Na navigaciji imam izrisano sled (GPX track), kateri moram slediti. Še v idealnih razmerah je na čase težko. Ves čas opazujem in ocenjujem, koliko imamo še do konca. Ocenim, da kakšnih 100 ali 120 km. Nekako tako si računam. Minimalno 20 km/h, to pomeni 5-6 ur vožnje. To pomeni, da imamo vsaj 4-5 ur rezerve do sončnega zahoda, oziroma nekaj manj, do ponovnega pojava vetra, ki bi nam lahko ponovno povzročil težave.
Tako pomirjen uživam v vožnji. Po kakšnih dveh urah vožnje, prispemo, do osamele postojanke, hiše, kjer si privoščimo zajtrk. Ob zajtrku opazujemo, množico terencev, ki se nam približujejo. Nekaj, pa jih je že bilo pred samo postojanko. Prav vsi terenci prihajajo iz smeri, proti kateri mi sedaj peljemo. Na podlagi tega ocenjujem, da je relativno blizu cilj naše etape, kraj M’ Hamid.
Polja kamnitih krogel
Nekako sem tudi ocenil, da bo preostali del poti pot bistveno boljša. Ja, od začetka je resnično bila, ampak kasneje se je bistveno poslabšala. sčasoma smo zapeljali na del kamnite puščave, kjer je bilo kakor daleč seže pogled, vse v kamnu. Pot je bila speljana preko kamnite puščave, kjer resda nisi bil v skrbeh zaradi sipin, vendar vožnja po takšnih kamnih je izredno naporna za voznika, za sopotnike in prava muka za vozilo, pnevmatike in vzmetenje. Previdno, počasi in še enkrat previdno.
Pot se vleče in vleče, niti približno ne dosegamo teh 20 km/h, ki sem jih pred časom imel v glavi. Ura prispetja se v moji glavi že zamika. Ampak vsaj 100 krat sva si z Zorico rekla, počasi! Ko enkrat pride do poškodbe oziroma okvare, tedaj pa ga boš zagotovo na jeba….
Kilometri bistveno počasneje tečejo kot pa ura. Da se vse skupaj še dodatno zakomplicira, se cesta toliko poslabša, da moramo ponekod odmikat velike kamne, ponekod pa z lopato vsaj delno ravnat jarke, da s prikolico ne nasedemo. Del podvozja oziroma del pri zavori prikolice smo že tako ali tako skoraj popolnoma uničili. Tudi priklop smo že toliko deformirali, da z veliko težavo odklopimo prikolico.
Skrita oaza ter izgubljeni v puščavi
Počasi ampak vztrajno napredujemo. Počasi se na GPS-u pojavi oznaka skrite oaze. Vsaka sled civilizacije tako dobro dene. Zavedanje, da je pomoč dovolj blizu je veliko olajšanje. In tako z velikim olajšanjem prispemo do oaze, kjer seveda naredimo pavzo. Velik šok doživimo, ko nas v oazi pričakajo znani obrazi. Čeprav v na pol arabskih cunjah, prepoznamo poteze naših fantov. Bila sta naša fanta iz Tolmina. Gašper in Sebastijan. Avanturista, ki sta plezala v Atlasu. Po plezanju sta želela še nove izkušnje, še novo dozo adrenalina. In to sta poiskala s štopanjem na jug, na jug proti puščavi. In tako smo se našli, tako daleč vstran od naše zelene Slovenije.
“Pubeca” sta nam s svojo pozitivnostjo dala pravo energijsko bombo. Ravno to kar smo potrebovali za nadaljevanje naše avanture. Po prijetnem klepetu pod težo neusmiljenega tiktakanja ure, smo se bili primorani podati naprej proti neznanemu.
Ne vem kaj je bilo krivo, mogoče še preveč pod vtisom srečanja, ali pa zaradi napačnega prepričanja, da je že vse hudo za nami, sem ubral napačno pot. Saj to ravno ni težko, ko se po več kolovozov pojavi na isti točki. Dovolj je bila minuta nepozornosti in že smo vozili v popolnoma napačni smeri. Namesto proti vzhodu, smo obrnili naravnost proti jugu, v srce puščave Erg Chigaga.
Našo napako smo ugotovili šele, ko so se pred nami pričele pojavljati ogromne sipine. Tukaj preko pa sigurno ne bo šlo! Šele sedaj sem se dobro zazrl v karto in navigacijo in ugotovil, da smo skoraj slabo uro vozili v napačno smer. Jebi ga, kaj čemo. Počasi iščemo kakšno sled, ki bi nakazovala, da lahko ubremo bližnjico, da se na rabimo vrniti vse do Skrite oaze, s čimer bi izgubili dodatno slabo uro.
Tudi ta poskus bližnjice se je neuspešno zaključil. Po kakšnih 15 minutah vožnje pridemo na odsek sipin. Preko prve se zaženemo ter jo uspešno prečkamo. Ravno tako preko druge in tretje. Naprej pa ne bo šlo. Vse preveč je tvegano. In sedaj smo zaradi “bližnjice” vstran od poti po kateri se gibljejo ljudje, torej je možnost za pomoč še toliko manjša. Nič, obrni in nazaj. Sedaj pa sem se lahko vrnil vse do Skrite oaze od koder smo ponovno na pravi poti.
Že davno bi po jutranjem načrtu morali zaključiti s to etapo, mi pa še dobrih 80 kilometrov do cilja. Po dobrih šestih urah na poti smo realno naredili vsega dobrih 40 kilometrov. Moram reči, da nisem ravno več sproščen in da vse pogosteje pogledujem proti uri. V glavi pa si ves čas govorim, počasi, počasi.
Pozno popoldan imamo še kratko reševalno akcijo, ko iz peska rešujemo enega domačina. Stvar poteka dokaj rutinirano. Odklopim prikolico (z težavo), vzamem vse kar potrebujem za privez vozila, ki je obtičalo v pesku. Obrnem avto, ter se v peščeno past še sam počasi vzratno približujem. V kolikor se kdaj znajdete v podobni situaciji, prav vedno rešujte vozilo na način, da ga privežete na svoj zadnji del prav nikoli na vlečno kljuko! Sam še odprem pokrov prtljažnika, seveda pred tem gre Aisha iz vozila. V kolikor kaj utrga, ne želim da koga “ta izstrelek” poškoduje ali celo ubije. Vklopim reduktor in v drugi z lahkoto potegnem avto iz peska. Ob takšnih trenutkih se pokaže moč našega Mitsubishija.
Z živci na kraju
Prav vedno je neizmerno dober občutek, ko nekomu pomagaš na poti in to ne glede na to kako se ti mudi. Pomoč je prva, ostalo bomo že reševali kasneje.
Nočna mora se ponavlja. Kakšnih 20 kilometrov pred koncem etape, se prične jačati veter. V daljavi že vidim peščeno zaveso, ki jo ta veter dviguje. Sončne svetlobe je vse manj, vse več pa je vetra, prahu in peska. Sedaj pa mi že počasi popuščajo živci. Na trenutke je že prav slaba vidljivost za nameček pa se pojavlja vse več sipin. Tukaj pa je celotno polje, vse polno majhnih hribčkov, ki jih tvorijo te peščene pasti. Vse težje in težje iščemo pot, ki vodi naprej. Na trenutke že prav paničen iščem katera bi naj bila ta prava. Avto na trenutke rjove, kom želim s pospeševanjem pobegniti iz teh pasti.
Popolnoma fizično ter psihično izčrpan zagledam na desni stavbo. Majhno stavno, ki označuje začetek “civilizacije”. Fu.k, uspelo nam je! Prebili smo se! Uspelo nam je zadnji hip, saj bo že čez dobre pol ure mrak, ko bi ustali ujeti nekje med sipinami.
Zbrane misli po končani tretji etapi?
Kaj sploh reči po takšni izkušnji? Odkrito? Že dober teden dni po končani etapi sem delal načrte, kako prevoziti celotno puščavsko traso po Maroku vse do Mavretanije. Takšne izkušnje te popolnoma zasvojijo. Šele ob takšnih skrajnostih spoznavaš sebe.
To leto sem imel neizmerno srečo, da sem pri enem projektu sodeloval z našim svetovnim prvakom Tim Gajserjem. Tim me je popolnoma navdušil s svojo miselnostjo. Njegov pogled na iskanje mej, disciplino in predanost me je popolnoma osupnil ter navdušil. Na tej etapi so mi nič koliko krat prišle predme Timove besede: V kolikor ne greš preko svojih meja, sploh ne veš kje so tvoje meje!
Kaj je mogoče ravno tako fascinantno je razmišljanje moje nadvse spoštovane žene, Zorice. Kljub popolnim ekstremom ter tudi nevarnostim, je na tem potovanju doživela prelomno točko. Prelomno točko, ko ti postane jasno. Seveda, postane ti jasno v tvojih očeh, v očeh ljudi, ki te tako ali drugače obdajajo pa absolutno veliko manj. Ampak, važno je, da sam najdeš in poiščeš odgovore. Skratka postalo ji je jasno, da le odmik, odmik v naravo, v “praznino” in v hkrati “vse” ti omogoča, da dihaš s polnimi pljuči. Šele ob takšnih trenutkih dobiš popolnoma jasno sliko o sebi in svetu okoli sebe. Brez odvečne navlake, ki nam jo vsiljuje zahoden “razviti” svet in nas z njo slepi, poneumlja ter dela odvisne, hodeče zombije brez lastne volje, želja in ciljev.
Dan in pol garanja za dobrih 200 kilometrov poti! Komaj čakam na novo etapo, ki bo po oceni dolga med 400 in 500 kilometri. Vendar prvo domov, narediti manjše predelave prikolice in avta, potem pa nazaj! (za info, predelave so že narejene :D)
