Od M’Hamid-a do Ouzine
Pred nami ja zadnja puščavska etapa tokratnega potovanja po Maroku. Na tej etapi bomo dosegli skrajno točko našega potovanja. Po tej točki obrnemo nazaj proti severu ter preko Atlasa nazaj v “naš” svet. Celotna etapa bo dolga nekaj manj kot 500 kilometrov, to pomeni da bomo za njo potrebovali dva dneva lagodne vožnje.
Dopoldan se odpravimo proti Zagori, ki je kar nekakšen 4×4 center za Maroko. Kar veliko mesto je polno turistov ter raznih obiskovalcev, kot tudi 4×4 navdušencev, ki tukaj najdejo prav vse kar potrebujejo za svoje terenske avanture. Zagora je prav znana po odličnih mehanikih ter delavnicah, kjer znajo še tako dobro poskrbeti za vaše vozilo.
M’HAMID – OUZINA
– umirjena vožnja po čudoviti pokrajini Maroka
– divja kampiranja v prelepi naravi
– okolica Rissani-ja
– vožnja mimo velikih sipin – Erg Chebbi (Merzouga)
– puščavski kamp v Ouzinu
– …
Kakor hitro se je pod našimi kolesi pojavil asfalt, tako hitro so se pojavili mešani občutki. Po eni strani veseli umirjene vožnje, po drugi strani pa že pogrešamo divjino, popolno divjino, kjer si lahko popolnoma sam. Kakor hitro se pojavi asfalt, se z njim pojavi vse preveč ljudi, ki rušijo tvoj notranji mir kot tudi romantične podobe, ki so se ustvarile v zadnjih dneh. Kakor hitro zapustimo Zagoro, je že bolje. Na cestah so ostali le domačini in teh je relativno malo. Tako, da se mir ponovno vrača v našo popotniško dušo.
Berberi in njihov odnos do smrti
Tradicionalno imajo Berberi globoko spoštljiv odnos do smrti, ki ga vidijo kot naraven del življenjskega cikla. Smrt ne pomeni konca, temveč prehod v drugo obliko obstoja. Verovanja se razlikujejo med različnimi berberskimi skupnostmi in so pogosto preplet z islamskimi vplivi, saj je večina Berberov muslimanov.
V berberskih kulturah obstaja močno prepričanje o pomenu prednikov in njihove prisotnosti v vsakdanjem življenju. Prednikov se ne le spominjamo, ampak se jih tudi počasti, saj verjamejo, da njihovi duhovi še naprej vplivajo na žive. Smrti se pristopa z dostojanstvom in mirnim sprejemanjem, saj je del večnega cikla življenja.
Pogrebi so običajno preprosti, saj se poudarja enakost med ljudmi v smrti ne glede na njihov položaj v življenju. Obredje pogreba lahko vključuje tradicionalne pesmi in molitve, pri čemer se nagrobniki iz kamna pogosto postavijo brez velikega pomp-a, kar simbolizira povezanost duše s tlemi in zemljo.
Islam, ki je močno prisoten med Berberi, prav tako vpliva na njihova verovanja o smrti. Islamska vera uči, da je smrt prehod v večno življenje, kjer bodo posamezniki odgovarjali za svoja dejanja. Skladno s tem berberski muslimani izvajajo obrede, ki so skladni z islamsko prakso, kot je umivanje telesa, ovijanje v krsto in hitro pokopavanje.
Ta spoštljiv odnos do smrti se odraža v skrbi za pokopališča in v tem, kako skupnost skrbi za grobove. Berberska pokopališča so pogosto skromna in neopazna, vendar jih skrbno vzdržujejo kot sveti prostori, ki povezujejo preteklost in sedanjost.
Proti Rissaniju
Noč nas je zajela nekje na odprti poti proti Rissaniju. Utrujeni, smo se zatekli pod velikokrošnjo drevesa, ki je ponujalo zavetje v neizprosni kamniti puščavi. Naš zvesti sopotnik L200 je mirno počival v somraku, ki je obarval nebo v odtenke rjave in zlate. Nežna večerna svetloba je mehčala ostre obrise kamenja in sipin, ki so nas obkrožale.
Ob bledenju svetlobe dneva, smo pod spremljavo nežnega vetra, pripravljali tabor za noč. Tam, v tišini puščave, kjer je čas izgubil pomen, smo se zazrli v nebo, ki je postajalo polje neskončnih zvezd. Ta prostor, odmaknjen od mestnega vrveža in povezan z naravo, nam je prinesel mir.
Ta trenutek v puščavi ni bil le postanek na poti, temveč priložnost za premišljevanje in občudovanje preproste, surove lepote, ki jo je oblikovala narava. Zavetje pod drevesom v kamniti puščavi je postalo naš dom za noč, simbol vzdržljivosti in prilagodljivosti na tem potovanju, ki nas je učilo, kako biti ponižni pred veličastnostjo sveta okoli nas.
Z vsakim novim jutrom se vse bolj zavedam, da vse prehitro minevajo dnevi. Vse prehitro ko bomo primorani obrniti nazaj proti severu in nazaj v naš stvaren svet. Ne bi bil jaz, v kolikor se seveda takoj ne bi vprašal, ali je stvaren ta ali je stvaren svet na drugi strani Atlasa. Ob teh besedah ne mislim na pokrajino, na ljudi na “stvaren” svet. Na svet, ki se ga lahko dotaknemo, slišimo, okusimo in seveda vidimo. Razmišljam o doživljanju trenutka, o življenju v sedanjosti, o zaznavanju in doživljanju vsakega trenutka. Na tej strani je dan bistveno daljši od 24 ur oziroma v našem “stvarnem” svetu je dan prav mnogo krat kratek le nekaj minut, teden nekaj ur in leto mogoče vsega nekaj dni! Ali se mi meša? Seveda ne, vsaj tako sem sam prepričan. Preden iz vas izbruhne kakšna pikra si hitro prikličite dogodke, trenutke vredne spominov iz preteklega leta. Lahko celo iz preteklih let. Za koliko dni ste jih nabrali? Za vaše dobro upam, da jih je bilo čim več in da se motim. No in sedaj vas vprašam: Kako dolgo je bilo stvarno prejšnje leto? Od tukaj moje retorično vprašanje, kateri svet je stvaren.
Sanje
Ko se ozrem po tej pusti pokrajini in na njej uzrem prašno pot, ki se izgublja tam nekje v daljavi ,… Hmmm. Popoln užitek, popolne sanje,… Otrok v meni kriči po dogodivščini, po odkrivanju neznanega, po vožnji do naslednjega ovinka. Ja, takšna je ta pokrajina v Maroku, ki vabi. Ki vabi da poiščete svoje sanje. Da poiščete otroka v sebi. Da odvržete spone, ki vas iz dneva v dan dušijo in ubijajo nasmeh, svobodno dušo in kaj je najpomembneje, ubijajo sanje. Kaj je človek brez sanj? Kaj lahko postane človek brez sanj? Ali je to življenje ali samo preživetje?
Vsekakor želim ostati otrok, otročji, neodgovoren,…. Kar koli, samo da imam priložnost iskati, se učiti in raziskovati sebe, svojo dušo in svet okoli sebe.
Ko je duša polna se želje in potrebe po materialnem neizmerno manjšajo oziroma počasi izginjajo tam nekje na seznamu prioritet. Kakor hitro izgubimo to bistvo, to gonilo življenja in radosti, tako hitro iščemo nadomestilo s kopičenjem takšne ali dugačne krame, ki nam zgolj predstavlja breme v nadaljnem življenju. Mogoče je ravno zato pogled na puščaco, na stepe, na gorovja tako osvobojujoč, saj dejansko gledamo praznino v kateri ravno klije seme lahkotnosti.
Sončni vzhod na sipinah
Tik pred mrakom smo prispeli do konca poti. Le najbolj pogumni ali neumni si upajo dlje. Kamp smo postavili ob sipinah v kraju Ouzine. Ouzine se nahaja le kakšen kilometer od meje z Alžirijo. Pot, ki vodi naprej velja za pravi puščavski pekel. Ta etapa velja še za bistveno zahtevnejšo, kot etapa, ki smo jo pred dnevi opravili. Vodi pa meji vse do kraja M’Hamid. Dolžine etapi je po oceni kakšnih 250 kilometrov. Ob prvi priložnosti se bom podal na to etapo. vendar kot sem že zapisal tokrat to ni bilo mogoče, saj sta tako prikolica in avto bila primorana iti na manjšo predelavo, ki bo bistveno izboljšala terenske zmogljivosti.
Komaj se je pričelo daniti in že je tukaj Aisha. Kljub neizmerni utrujenosti, ki so ji botrovali predhodni dnevi, je v njej še vedno neizmerna želja po raziskovanju novega. Prav vedno ko smo nekje v novem okolju je njena energija neizmerna. Prav vsak dan, prav vsak trenutek vpija življenje okoli sebe. Njeno navdušenje nad učenjem, spoznavanjem, doživljanjem je preprosto neopisljivo. Le biti del ekipe, biti dalj časa v njeni družbi na kakšnem daljšem potepanju ti lahko razkrije, kar želim opisati z besedami. Je najčistejši primer, kako bi morali doživljati in živeti naše življenje. Ne v preteklosti, ne v prihodnosti. Le v tem trenutku in to na 110%. Še enkrat hvala za vso inspiracijo, ki nam jo prav vsak dan daješ!
In tako se prav vedno dogaja, da še v mraku tako dolgo vztraja, da se moram vstati in z njo odpraviti ven. Ven novemu dnevu naproti. Čeprav se včasih komaj spravim pokonci, sem ji na koncu jutra prav vedno izredno hvaležen. Mnoge fantastične fotografije so nastale ravno zaradi nje. Brez nje, bi teh najlepših 15 minut prespal. Tako pa s fotoaparatom v roki, prihajajočemu dnevu nasproti.
Nagrada, Sahara
Kot verjetno prav vsako povprečno razumno bitje, se tudi sam soočam z vzponi in padci. Praviloma imam bistveno daljša obdobja pozitivnega razmišljanja, ki pa jih vsake toliko časa razdiralno načno obdobja dvomom in vse preveč nepotrebnih vprašanj. V zadnjem obdobju je bilo kar nekaj takšnih dni.
Zadnji dnevi in predvsem to zadnje jutro ta trenutek, ko sva sama z Aisho uživala na teh nepopisnih sipinah ob doživljanju sončnega vzhoda, kjer je sonce nad nepopisno veliko in skrivnostno Saharo, pričelo svoj dnevni obhod, je nagrada. Je nagrada in potrditev vsega. Potrditev, da delam prav. To občutje,…. Prav nobene besede ne opišejo čustev, ki sem jih doživljal. Je notranje spoznanje, absolutno, brez potrebe po potrjevanju in dokazovanju. Ko preprosto čutiš in veš.
Zbrane misli po končani četrti etapi?
Babica, me je po navadi ob mojem pripovedovanju ter prikazu fotografij, vedno spraševala: “Kaj vidiš tukaj, če pa tukaj ni ničesar?” Ni hiš, ni ljudi, sama praznina,…
Ravno tako je pred leti z nami potovala kolegica, ki je sredi step izjemno velikega Kazahstana izjavila: “Sedaj vas razumem”
Edina pot do razumevanja vodi skozi izkušnjo. Vendar na izkušnjo, se morate pripraviti oziroma morate biti pripravljeni za njo tudi trpeti. Sami morate prehodit to pot. Ni bližnjic na poti spoznanj.
Splača se! Splača se potrudit. Splača se odreči varnemu zavetju, v katerem vse preveč krat iščemo potuho in skrivamo lenobo. Splača se zbrati pogum in reči, želim ponovno začutit nekaj novega. Želim ponovno čutit, kako je biti ponosen nase. Pusti, partnerja, pusti otroke,… Bodi ponosen nase in naredi nekaj zase!
