Ouzine – Todra gorge
Do današnjega prenočevanja nas loči le kakšnih 250 kilometrov poti. Z rahlo grenkobo opazujem, kako čaroben puščavski svet počasi izginja za menoj. Sipine ter pesek počasi požira kamnita puščava. V daljavi se vse jasneje kaže obris mogočnega Atlasa. Atlas je mejnik med našim in pravljičnim svetom. Med našim ter svetom drugačnosti, avantur, vznemirjenja,… Onkraj Atlasa bo vse mnogo bolj domače in hkrati vse preveč domače.
Soteska Todra
Soteska Todra je ena izmed izmed destinacij, ki jih vsekakor morate obiskati, v kolikor se nahajte v bližini. Pogled na navpične rdečkaste stene kanjona in njen ozek prehod oblikuje izredno dramatično vzdušje, ki svojo popolno magičnost doseže, ko se trume turistov že vračajo v svoja varna zavetja.
Stene soteske se dvigajo v višino do 300 metrov in na najbolj ozkem delu merijo le 10 metrov v širino, kar ustvarja dramatičen pogled, ki ga boste le stežka presegli.
Območje Todre je znano po svojih slikovitih pokrajinah in je raj za pohodnike ter plezalce. Soteska ponuja več kot 150 plezalnih poti različnih težavnostnih stopenj, od enostavnih za začetnike do zelo zahtevnih za izkušene plezalce.
Poleg plezanja Todra nudi tudi odlično izhodišče za raziskovanje okoliških Berberskih vasi in za spoznavanje lokalne kulture. Za tiste, ki iščejo nekoliko drugačno avanturo in želijo odkriti naravne lepote Maroka, je Todra zagotovo ena izmed lokacij, ki jih ne gre spregledati.
Zadnja etapa onkraj Atlasa
– spanje v soteski Todra
– vožnja proti prelazu
– spanje ob jezeru Tislit
– uživanje ob fantastični berberski kuhinji
– …
Oaza in pomen oaz za lokalno prebivalstvo
Oaze so ključne za življenje v puščavskih območjih, kjer so vodni viri redki in kjer so življenjske razmere ekstremne. Za lokalno prebivalstvo so oaze ne samo vir preživetja, temveč imajo tudi bogato kulturno in ekonomsko vrednost.
Oaze so področja, kjer se zbira podzemna ali površinska voda. To zbiranje vode omogoča razvoj vegetacije in razvoj kmetijstva sredi puščave. Pogosto so oaze zasajene z datljevimi palmami, ki ne samo da nudijo senco in zatočišče pred neizprosnim soncem, ampak so tudi pomemben vir prehrane. Datlji so zaradi svoje hranilne vrednosti in dolgega roka trajanja bistveni za prehrano lokalnih skupnosti.
Oaze so ravno tako gospodarska središča, kjer se trguje z dobrinami, pridelanimi na obdelovalnih površinah, kot so sadje, zelenjava in živina. Te dobrine so osnova za lokalno trgovino in pogosto se prevažajo in prodajajo v večjih mestih. Poleg kmetijstva oaze pogosto služijo kot točke za turizem, saj privabljajo obiskovalce, ki želijo izkusiti edinstvenost in lepoto oaz.
Za mnoge puščavske skupnosti oaze predstavljajo kulturno središče. Tradicionalni načini življenja se ohranjajo skozi generacije, pri čemer oaze služijo kot prostor za družbene dogodke, obrede in izmenjavo med kulturami. Oaze so pogosto prizorišča tržnic, praznovanj in družbenih srečanj, ki krepijo skupnostne vezi in identiteto.
Tako oaze ne predstavljajo le očarljivih zelenih otokov v puščavskem pesku, temveč so temeljni steber za življenje, gospodarstvo in kulturo mnogih skupnosti, ki živijo v enih najtežjih bivalnih okolij na svetu.
Vožnja proti prelazu
Z današnjo vožnjo proti Khenifri, bomo mogočni Atlas prečkali še preko tretjega prelaza. Vzpeli se bomo vse do 2.700 n.m. Spali ob lepem jezeru na višini 2.300 n.m. kar bo seveda botrovalo izredni hladni noči. Vendar do takrat je še cel dan nepozabne vožnje po prelepem in divjem Atlasu.
Že kar nekaj časa je minilo odkar smo pospravili kamp in se pripravili za nadaljevanje poti. Magičnost okolja, magičnost šumenja vode, magičnost rdečega kanjona, ki ga poudarja zelena barva množice palm, ki tvorijo oazo ob reki Todra, nas preprosto ni izpustila iz rok. Že samo zaradi tega trenutka se izplača premagati takšno pot.
Končno v avtu in navkreber. Vožnja ni trajala prav dolgo, ko so se pričeli obvezni postanki. Postanki, kjer sem se trudil ovekovečiti poglede, ki so mi jemali sapo. Pokrajina je resnično spektakularna. Barve in oblike gora so tako drugačne in tako posebne. In kaj je najlepše. Vsega 15 kilometrov iz Todre, nikjer nikogar. Ostali smo sami na cesti. Ta mir in spokoj le tu in tam prekine kakšen domačin, ki hiti po svojih opravkih.
Berberska omleta
Po kakšnih dveh ali treh urah vožnje in zelo malo prevoženih kilometrih, naletimo na vasico. Tipična skromna berberska vas, ki jo obdajajo visoki vrhovi. Podoba, ki bi jo zlahka zamenjal s kakšno podobo vasi iz Pamirja. Idilična podoba življenje, kjer se je čas ustavil ali pa vsaj zelo močno upočasnil.
Ne toliko lakota kot pa želja po uživanju v podobah, ki so me obkrožale, je botrovala uživanju po eni izmed najslastnejših jedi, kar sem jih imel možnost okusiti. To je bila Berberska omleta.
Berberska omleta, znana tudi kot “Shakshuka”, je priljubljena jed v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, ki ima posebno mesto v berberski kuhinji. Gre za aromatično in hranljivo jed, ki jo običajno pripravljajo za zajtrk ali lahko večerjo.
Jed sestavljajo predvsem paradižniki, čebula in paprika, ki jih najprej popečejo ali dušijo, dokler se ne zmehčajo in ne ustvarijo bogate, goste omake. V to omako nato dodajo jajca, ki se počasi kuhajo, dokler se beljaki ne strdijo, rumenjaki pa ostanejo nežno tekoči.
Berberska omleta je znana po svoji uporabi začimb, kot so kumin, paprika in čili, ki jedi dodajo globino in pekočino. Včasih dodajo tudi sveža zelišča, kot so peteršilj ali koriander, za svež, zelen okus.
Jed običajno postrežejo neposredno iz ponve, v kateri je bila pripravljena, skupaj s kosom svežega kruha, kot je pita ali baguette, ki se uporablja za pomakanje v omako in pobiranje jajc. Berberska omleta ni le okusna in nasitna, ampak je tudi vizualno privlačna s svojimi živahnimi barvami in rustikalno predstavitvijo.
No, no ….
Vozim prav lagodno, sproščeno in počasi. Lahko bi rekel celo telo počasi. Cesta je bolj ali manj prazna. Sam pa bistveno več časa s pogledom uprtim v okolico kot pa na cesto. V nekem trenutku opazim prav idiličen prizor. V eni izmed dolin na majhnem delu ravnega, se nahaja njiva, ki jo ravno kar orje možak s konjem. Ob njem dva majhna otroka. Seveda se ne morem upreti. Ustavim, vzamem fotoaparat in naredim na hitro fotografijo ali dve. Prehitro me opazijo. Možak samo zamahne z roko, ne vem ali v pozdrav ali kaj drugega, otroka pa stečeta proti avtu. Ko se približata z Zorico uzreva dve prelepi punčki. Obraza kot iz kakšne arabske pripovedke. Resda rahlo umazana, vendar prelepa. Ta mlajši je bilo le kakšnih štiri ali pet let. Oči, oči pa so bile nekaj posebnega. Temne, divje….
V mislih sem imel le eno. To punčko želim fotografirat. Zorica jo je želela “podkupit” z različnimi keksi in podobnimi dobrotami. Punčka se je vsega seveda zelo razveselila. Ko pa je prišel trenutek za fotografiranje in sem ji z gesto pokazal, da bi jo želel fotografirati, mi je jasno in zelo strogo odvrnila: “no, no” in še z rokami jasno pokazalo kako resno misli. Tako je njen obraz ostal le v najinem spominu, kot obraz prelepe, divje mlade berberke, kot je divji ampak prelep Atlas.
Spanje na prelazu
Le kakšno uro dnevne svetlobe je še ostalo. Cel dan smo uspeli narediti le kakšnih 180 kilometrov. Pokrajina, ki nas je cel dan obdajala je terjala svoje. Neskončna ustavljanja in uživanje v pogledih.
Zvečer smo prišli do jezera Tislit. Jezero leži na 2.250 n.m. Na nasprotni strani jezera opazim idealno mesto za kampiranje. Zelo položna in dolga brežina, dostop z avtom,…. Prav vse naravnost idealno. Že čutim, da bo to ponovno eno “ta pravih” kampiranj.
Še zadnje trenutke dneva z Aisho izkoristiva za večerni sprehod in obhod jezera. Za raziskovanje okolice in za dober občutek. Vedno sem mirnejši v kolikor Aisha razišče in preveri okolico, ter da tudi sam dobim občutek o okolju, ki me obdaja.
Tik pred nočjo naletiva na domačine, na planince iz Casablance. Kakšnih 300 metrov od našega tabora so si postavljali tabor. Ravno so postavljali šotore in se pripravljali na izredno hladno noč, ki je že pošteno grizla. Kljub temu, da sem imel ža rahlo trde noge, seveda nisem mogel mimo pogovora in izmenjave dogodivščin in obveznega skupnega fotografiranja. Kako takšni trenutki in takšna srečanja popestrijo in polepšajo dolge noči, ki znajo biti ob samotnih in mrzlih kampiranjih.
Mirna noč je za nami. Bilo bi naravnost idilično, če ne bi bilo tako prekleto mrzlo. Bilo je vsekakor pod ničlo. Dolga in tako mrzla noč lahko posrka precej energije in včasih tudi dobre volje. Hvala bogu za prikolico, v kateri je vsekakor precej udobneje kot pa v šotoru in spanjem na trdih tleh. V prikolici imamo vsaj zelo mehko posteljo in veliko odej, s katerimi lažje preživimo takšne noči.
Ekstaza
Ali poznate občutek prvih sončnih žarkov na svojem premraženem telesu? V kolikor ne, potem zamujate ogromno!
Pobočja okoli nas so še v popolni senci, mraku. Le na nebu se kažejo prvi znaki sončnega vzhoda. Mrzlo je kot v,…. Le gibanje in vroč čaj me drži pokonci oziroma me hrabri pred pobegom v toplo spalko. Ali pa mogoče Aisha, ki ji je prav malo mar za moje trpljenje na peklensko mrzlem zraku in željno raziskuje svet okoli sebe.
Ves čas pogledujem proti pobočju ali se že kje kažejo prvi sončni žarki. Še ne in še ne. Nenadoma se vrh obarva v zlato oranžno. Ja, sedaj pa počasi bo. Kot zelo počasen val se nežno oranžna svetloba giba po pobočju in z vsakim trenutkom je večji del pobočja ujet v to pravljično barvo. Še nekaj minut in nato le še nekaj trenutkov, ko na obrazu čutim toploto sončnih žarko. Ta občutek je tako čaroben, da le s težavo zadržujem čustva, ki le čakajo da privrejo na plano. Kričal bi od sreče in kričal bi od zadovoljstva, da imam dar in priložnost občutiti takšne trenutke.
Postojim in še nekaj trenutkov vpijam. Poskusim vpiti in si zapomniti ta občutek. Hmmm,…. Hvala, hvala, hvala,….
Zbrane misli po končani peti etapi?
…
