Sufiji, plesoči derviši, grob Mevlane,….
Že kar nekaj dni vozimo zgolj proti zahodu. Seveda, če pa je naš cilj skrajna zahodna točka Turčije. Naš končni cilj, kjer si bomo privoščili nekaj dni oddiha, ki pa bo seveda aktivne narave, je področje antične Likije, katere del je tudi prelepa obala Zahodne Turčije, obala Egejskega morja. Vendar do je še kar nekaj dni in še kar nekaj dogodivščin.
Konya je nekakšno svetišče za romarje, ki iščejo modrost in notranji mir. Rumi-jev mavzolej, znan kot Mevlana Muzeum, je srce mesta, ki privablja obiskovalce iz celega sveta. Obisk Konye ponuja priložnost za vpogled v duhovno dediščino in filozofijo sufizma ter spoznavanje dervišev, ki sledijo poti ljubezni, sprejemanja in iskanja resnice.
6. ETAPA – VRHUNCI
– Ponovno rojstvo
– Obisk Konye, mesta plesočih dervišev
– Muzej Mevlane
– Spanje v planinah nad jezerom Beysehir
– Nočno nadlegovanje medveda
– Uživanje na pobočju Bombažnega mesta (Pamukal)
Konya, dom mistika in filozofa Mevlane Rumi-ja, je čarobno mesto v Turčiji, kjer se prepleta zgodovina, verska predanost in duhovna mistika. Derviši, člani sufističnega reda, so globoko zakoreninjeni v kulturi mesta. Sufizem, duhovno gibanje znotraj islama, najde svoj izraz skozi derviše v Konyi. Njihov ples, znani kot Sufijski vrtež, ni le ples, temveč je duhovna praksa, ki simbolizira iskanje notranjega miru in povezavo z božanskim.
Ali nam je sploh še kaj sveto?
Pred leti sva z Maticem že obiskala Konyo. Tedaj sva si tudi ogledala muzej Mevlane. Čeprav je od tega le osem let, saj mislim tako, se je medtem precej spremenilo. Spremenil se je odnos do tega svetega mesta. Do kraja kjer je pokopan en večjih mislecev in mistikov. Mogoče ne bi smel tako hitro sodit, saj je mogoče tokrat bil le “slab dan”, vendar vseeno. Kaj me je zmotilo?
Pred leti je bilo izkazanega neprimerno več spoštovanja do tega svetega mesta. Kakšno fotografiranje, kakšni telefoni! Ničesar le sklonjene glave smo v popolni tišini obiskali grob Mevlane in drugih sufijev. Nikomur ni padlo na pamet, da bi poziral in delal neskončno selfijev.
Hmmm, Le kam gre ta svet. Le kam v kolikor množici je najpomembneje, da objavi fotografijo na enem izmed socialnih kanalov in čaka na potrjevanje svojega veličastnega podviga s strani množice navideznih prijateljev.
Ali nam je sploh še kaj sveto, ali še sploh kaj spoštujemo?
Z mešanimi občutki zapuščamo Konyo. Vesel sem, da jo je doživela tudi Zorica. A hkrati sem žalosten, saj je v meni pred leti Konya pustila močan pečat, ki pa se je ob sedanji izkušnji kar malo razvodenel.
Proti Pamukalam še prej pa preizkušnja življenja
Do Pamukal nas je ločilo slabih 500 km. Vsekakor bo potrebno nekje prespat. Pozno popoldne nas doleti ob ogromnem jezeru Beyşehir. Jezero leži ob vznožju gorske verig, ki ločuje Anatolijsko planoto del Turčije od obal Egejskega morja. Gorska veriga je kar visoka, z vrhovi vse do 3.000 n.m. Gre za gorsko verigo Taurus.
Gorska veriga Taurus, ki se razteza čez zahodno Turčijo, je pravi raj za raznolike ekosisteme in divje živalske vrste. S svojo geografsko raznolikostjo, ki seže od visokih vrhov do sredozemske obale, ponuja domovanje številnim rastlinskim in živalskim vrstam. Kar zadeva divje živali, lahko v teh gorah najdemo številne vrste, kot so divje mačke, risi, jeleni, divji prašiči in seveda medvedi. To območje je tudi zatočišče za ptice, med njimi so orli, jastrebi in druge ogrožene vrste.
Ampak sedaj bo govora o medvedih in naši precej strašljivi izkušnji z njimi.
Kot sem že napisal nas je pozno popoldne ujelo ob obali ogromnega in prelepega jezera Beyşehir. Od obal smo zavili proti goram. Po kakšne pol ure vožnje smo prišli do grebena. Pogled nam je razkril, da bi tu nekje lahko bil kakšen prijeten prostor za mirno pozno popoldansko pripravo kampa, večerjo in nato miren spanec na mirnem mestu. Hmm… Kako sem se zmotil.
Še kakšen kilometer gozdne ceste in prispemo na prelepo jaso, ki hkrati predstavlja sedlo med gorskimi vrhovi. Mislim, da nismo bili višje kot kakšnih 1.500 n.m. Torej mrzlo ne bo. Skočim iz hitro za menoj tudi Aisha. Greva na kratek ogled terena. Ob robu gozda opazim starejšega možaka, ki za nečim opreza. Z daljnogledom v rokah opazuje po oddaljenih golih pobočjih planinskih vrhov. Hmmm, za čem le pogleduje.
Njegova odprava mi razkrije, da gre za domačina, verjetno za pastirja, saj je že kar kakšno uro ali celo več, kar smo nazadnje videli vasico in še ta je bila precej nižje, tik ob obalah jezera. Torej mora biti pastir. dodatno skrb in povzroči ogromen kangal, prav gotovo je samec, ki ob njem mirno leži. Predvsem za psa sem bil hvaležen, da ni opazil Aishe. Pri njih je tako, da nikoli ne veš kako bodo reagirali v kolikor opazijo tujega psa na svojem terenu.
Z Aisho se počasi umakneva. Nič, potem bomo šli na drugo stran precej velike jase. Izberemo prostor tik ob gozdu. Prav za prav smo postavili šotor na sam rob gozda. Le kakšnih 10 – 15 m od šotora se je teren pričel zelo strmo spuščati. Prekrival ga je izredno gost gozd. Sploh nisem pomislil koliko napak sem naredil ta večer. Skoraj kot popoln amater.
Vse je bilo naravnost idilično. Aisha zmaže svojo dišečo večerjo midva z Zorico ravno tako. Po dolgem času smo imeli dovolj časa, da smo si vse v miru pripravili in tudi v miru zaužili. Polnih trebuščkov se odpravimo na več kot zaslužen počitek v naš preljubi šotor.
Ali nama je Aisha rešila življenje?
V daljavi zaslišiva hrup. Hitro prepoznava zvon in oglašanje goveda. Kot kaže zbirajo in zganjajo govedo. Kakor hitro se približuje noč tako so glasovi pastirjev vse bolj energični. V njihovem glasu je slišati kar nemalo vznemirjenja. Torej je tukaj zunaj nekaj, kar lahko ogroža govedo, kljub kangalom, ki sem jih videl še zvečer. Hmmm,…
Sledi vsako dnevna večerna rutina. Sedim z računalnikom v rokah, s spalko se pokrijem po nogah, pregledujem fotografije. Ko končam s pregledom fotografij začnem načrtovati naslednji dan. Načrtujem pot, načrtujem oglede,…. Pogledam po šotoru, Zorica spi. Aisha ravno tako. Izdaja jo umirjeno dihanje, ki je že precej podobno smrčanju. Še kakšna minuta ali dve in tudi mene prične premagovati utrujenost. Ugasnem luč.
Ni bilo potrebno dolgo, ko sem se tudi sam pridružil Zorici in Aishi v sladkem spancu. Z Zorico sladko spiva. Sam sem prav zagotovo smrčal Aisha pa mi je pri tem pomagala. Nenadoma zaslišim Aishin zamolklo WOW. Samo opozorilno zelo tiho zalaja. Le toliko da naju je prebudila. WTF??? Kaj je to? V sekundi prepoznam zvok. To je renčanje medveda. Ni ga potrebno slišat, takšno renčanje čutiš. Čutiš vibracije globoko v sebi.
Ni bilo časa za strah. Težko je opisati kaj se v delčku sekunde dogaja v tvoji glavi in v tvojem telesu. Mogoče ni niti pravi opis v kolikor napišem, da se pojavi občutek neverjetne groze. Predstavljajte si: Ležite v šotoru v popolni temi na robu gozda sredi ničesar. Od medveda vas loči le tanka tkanina. Kaj pa sedaj? Kaj je za naredit? Seveda ni časa za takšna razmišljanja. Reagiraš nagonsko. Jaz prav vedno skočim iz šotora. To storim popolnoma nagonsko. Na naših potovanjih in v spanju v divjini smo imeli že kar nekaj podobnih situacij in moja reakcija je prav vedno enaka. Res pa je, da smo se sedaj prvič čutili ogrožene s strani medveda.
Zorici le rečem, primi Aisho in je ne izpusti! Sam s svetilko v roki skočim iz šotora in po gozdu začnem iskati medveda. Kakor krožim okoli šotora in iščem po gostem gozdu, tako mi Zorica pravi: za tabo je. Kljub svetilki in glasnemu kričanju se medved ni prestrašil. Še vedno ga slišimo.
Nič ne pomaga, hitro ucvremo v avto na varno.
V daljavi slišim silovit lajež večjega števila psov. Prepoznam, da gre za vsaj kakšnih pet ali celo več psov. Iz izkušenj vem kakšen lajež kaj pomeni. In lajež kot ga slišim pomeni resnično grožnjo. Resnično grožnjo za Kangala lahko pomeni le volk ali medved. Torej se je medved premaknil in sedaj kolovrati okoli živine katero čuvajo ti ogromni in neustrašni psi.
Pomirjen rečem Zorici, medved je odšel, sedaj ga bodo pregnali še ti psi in mi se lahko mirne duše vrnemo nazaj v šotor. Tako tudi naredimo. Ravno se dobro namestimo, ko ponovno slišimo renčanje od zunaj. Kako je možno, da se je medved vrnil. Pa kaj je narobe s tem medvedom? Ali se resnično ničesar ne boji? Sedaj mi je jasno, da ta medved ne bo odnehal vse do jutra. Ponovno sledi umika v avto. Za vsak slučaj namestim in vklopim močne reflektorje, ki osvetlijo okolico. Sedaj se niti v avtu ne počutimo več varne. Pogledujem levo in desno, naprej in nazaj. Imam občutek, da ga bom vsak trenutek videl na avtomobilskem steklu.
Mogoče so ga pregnali reflektorji ali pa je obupal. Kakor koli, to je bila ena najdaljših noči v mojem življenju, ampak smo jo preživeli in prav mogoče, da gre za to zahvala naši Aishi.
