Mimo ledenih mongolskih grobnic
Počasi se prebijemo dlje. Vsake toliko ustavim ob čemer Matic in Zorica izstopita in nadaljujeta peš. Razlog ni prepir ali kakšno drugo nesoglasje, ravno nasprotno. Z vsakim pregaranim kilometrom smo še toliko bolj složni. Z vsakim kilometrom nam v vsako poro leze zavest, da smo odvisni zgolj drug od drugega. Sam nisi nič! Razlog za zapuščanja avta je prečkanje kakšnega jarka s hudournikom, ali kakšnega skalnatega vzpona ali kakšne druge ovire.
V daljavi v dolini uzremo skupino šotorov. Sprva pomislimo na kakšen turistični kamp. Ok, to že, ampak kje so vsi ti turisti, saj mi prav na celi poti nismo srečali prav nobenega. Kmalu na blagi vzpetini uzremo skupino ljudi, ki razkopava okoliško zemljo. Seveda, to je skupina arheologov. Ravno poteka oddaja o ledenih mongolskih grobnicah, ki trenutno veljajo za eno pomembnejših arheoloških odkritij.
Tik za arheologi vstopamo v nacionalni park Tavan Bogd. Pred nami se odkriva svet, ki je le krona do sedaj videnega.
Pred nami vrhovi pokriti s snegom. So kakor na dlani, tik ob nas, hkrati pa predstavljajo mejo s Kitajsko. Pred nami planota. Ne najdem ustrezne besede oziroma ne najdem ustrezne primerjave. Po eni strani praznina. Z leve jo obkroža gorska veriga z desne pa se izgublja v neskončnem pustem hribovju. Kamor seže pogled ni videti žive duše. Tako prazno in tako lepo? Kaj je tako lepega v praznini?
Ob jezeru Khurgan
Vozimo ob jezeru Khurgan. V daljavi zagledamo naš končni cilj, jezero Khoton. Z vsakim metrom postaja cesta neverjetno težavna. Vozimo slalom med 15-20 cm visokimi skalami. Pravzaprav vozimo preko skal, saj drugače bi šlo dno našega Yetija. Tu in tam prav grozno udari po dnu. Naučili smo se, da je najbolj težaven teren ob potokih, saj le ti prinesejo s planin večje ali manjše kamne, ki na trenutke preidejo v skalnate pasti. Ustavljamo avto in iščemo pot. Kam sedaj? Po zgornji po spodnji poti. Preko potoka, kako globok je potok? Ali bomo lahko sploh kje obrnili avto? Končno uvidimo, da bo naš cilj ostal zaenkrat nedosegljiv. Imamo ga na dlani, ampak pot je za nas popolnoma neprehodna. Žalostni, razočarani, utrujeni ugotovimo, da obstaja samo še ena možnost. Pot nazaj.
Le ekipa nekaj šteje
Prigovarjanju Matica končno podležem. Poskusili bomo še enkrat. Poskusili bomo po poti, ki jo je peš raziskal. Kakšno uro ali dve je iskal pot med neskončnimi kupi kamenja in skal. OK, torej poskusimo. Prebijemo se še kakšen kilometer ali dva, na koncu uvidimo da je vse zaman. Ni poti. Oziroma je, vendar le za ruska vozila.
Še danes sem hvaležen Maticu za njegovo vztrajnost. Po opustitvi poti le nekaj kilometrov pred končnim ciljem, smo si privoščili prosto popoldne. Vsak zase smo iskali pot ali mogoče sebe, na neverjetnem Altaju. Pot telesa in pot duše. Pokrajina, ki na vsakem trenutku postreže s prav nadrealističnimi motivi. Mogoče pa je to prava resničnost in reklame niso?
Kampiranje na “koncu” sveta
Kampiramo v manjši kotanji. Iskali smo zavetje pred močnim vetrom s planine. Na vršacih se odvija nevihta, ki ne pojenja vse pozno v noč. Težki, grozeči nevihtni oblaki so končno izginili. Prebudimo se v prelepo jutro. Kako drugačen je današnji dan. Včerajšnji “neuspeh” je pozabljen. Vsi trije smo kot novi. Pljuča nam je prečistil veter s planine.
S popolnim zadovoljstvom obrnemo avto in pričnemo z vrnitvijo. Trudimo se, da nam navdušenje in zanos ne zameglita občutka za previdnost. Počasi, prav počasi se prebijamo. Kar hitro naletimo na zelo resno oviro. Zaradi nevihte, ki je ponehala šele pred nekaj urami, so potoki precej narasli. Eden izmed njih je za nas predstavljal skoraj nepremagljivo oviro. Zorica neutrudno išče kakšen obvoz. Vse je zaman. To je edina pot. Soočiti se bomo morali z njo.
Predaja? Vrnitev
Matic se poda v ledeno mrzlo vodo. Išče skrite kamne, kjer bi lahko Yeti nasedel ali se resno poškodoval. Po čiščenju pričneva z nalaganjem kamenja ob robu potoka. Tako ustvariva trdno podlago za kolesa na levi strani. V kolikor zdrsneva iz teh kamnov smo v riti. Ne verjamem, da bi se lahko v tem primeru izkopali. Dvakrat, trikrat preveriva vse skupaj. Nikamor se ne mudi. Še enkrat vse preveriva, še enkrat se dogovoriva za pot in način vožnje. Pričnemo s prvim in verjetno tudi edinim poskusom. Popolnoma se moram zanesti na Matica in njegovo navodila. Počasi in z veliko mero zaupanja premagamo še pred kakšno uro, na videz nepremagljivo oviro.
Kaj reči za konec. Delček Mongolije, ki smo jo imeli priložnost spoznati, se nam je predstavila v velikem kontrastu. Smo enotnega mnenja, da bo za Mongole veliko spoznanje, ko bodo dojeli in sprejeli videnje, kot ga mi gojimo do njih in do njihove dežele. Imajo modrino neba, ki je neponovljiva in kot takšna edinstvena!
Naša želja je enotna. Vrniti se!
