Ani, stara prestolnica Armenije
Ujeli smo najlepši del dneva. Dan se preveša v pozno popoldne. Prispeli smo na skrajni vzhod Turčije. Pogled preko prelepega kanjona že razkriva Armenijo. Armenija smo delno spoznali, ko smo se leta nazaj vračali iz Irana. Že tedaj smo bili navdušeni nad prvinskostjo, ki jo ta starodavna dežela ponuja. Tedaj smo Armenijo zapuščali z zelo mešanimi občutki. Bili smo navdušeni nad deželo, pokrajino. njeno izredno zgodovino, samostani,… Manj pa nad občutkom med ljudmi. Kot, da nad to deželo visi ena zelo težka senca, ki je že zdavnaj izbrisala nasmeh in občutek topline z njenega prebivalstva. Po prvi izkušnji je popolno nasprotje izredno gostoljubni Gruziji. Popolnoma sem prepričan, da se motim in iz tega razloga že nekaj let imam v rezervi ponovno potovanje v Armenijo. Čutim, da bom po ponovnem obisku spremenil to rahlo negativno mnenje in izkušnjo v nekaj mnogo bolj pozitivnega.
3. ETAPA – VRHUNCI
– sprehod po ostankih Anija
– pogled na Armenijo v večernih urah
– fantastična vožnja proti jezeru Van
– noč polna mistike v vulkanu / kalderi
– iskanje medvedov
– reke in jezera polna rib
Ani, nekoč znano tudi kot “mesto tisoč cerkva,” je zgodovinsko in kulturno pomembno mesto ter nekdanja prestolnica Armenije. Nahaja se na vzhodu Turčije, blizu meje z Armenijo. Mesto Ani je znano po svoji bogati zgodovini in arhitekturni dediščini, ki izvira iz različnih obdobij.
Ani je bilo prvič poseljeno v antiki in je kmalu postalo pomembno središče za armensko krščanstvo. V svojem vrhuncu, med 10. in 11. stoletjem, je Ani doživelo obdobje kulturnega razcveta in veljalo za eno najlepših mest v Armeniji. Mesto je bilo obdano z obzidjem in je imelo več kot tisoč cerkva, trgov, palač in drugih zgradb.
Žal je Ani skozi stoletja doživelo številne vojne, invazije in naravne nesreče, kar je pripeljalo do propada tega nekdaj bleščečega mesta. Danes so ostanki mesta Ani priljubljena turistična destinacija in privabljajo obiskovalce iz vsega sveta. Med najbolj znanimi zgradbami, ki so preživele, so cerkve, trdnjava in obzidje, ki pričajo o bogati zgodovini tega območja.
Ani je tudi pomembno kulturno središče za armenski narod, saj odraža njihovo dediščino in verske korenine. Kljub svojemu propadu ostaja mesto Ani pomemben simbol armenske identitete in ponosno priča o njihovi zgodovini in kulturi.
vir: AI
Res je, da smo ujeli najlepše ure dneva za pohajkovanje po tako slikovitem in fotogeničnem kraju kot so ruševine Anija. Vendar cena za to je bilo hitenje, saj se je bližala ura, ko bo potrebno zapustiti prizorišče. Vsekakor priporočam ogled v kakšnem izmed manj vročih mesecev ter vsaj 4-5 ur popoldanskega časa. Nekaj takšnega bi moralo biti dovolj za miren ogled in uživanje med ruševinami nekdanje prestolnice. V kolikor pa ste fotografski navdušenec pa bi bil še boljši scenarij, prvi dan ali dopoldanski ogled in pozno popoldanski celo večerni “photo shooting”. V večernih urah lahko skozi objektiv ujamete resnično dramatične prizore. Verjetno eno izmed top fotogeničnih prizorišč.
Proti jezeru Van in spanje v vulkanu Nemrut Gölu
Prespali smo v Karsu pri fantastični gostiteljici. Gostiteljici, ki je pred leti “pobegnila” iz kaotičnega Istanbula, ter svoj mir poiskala med mnogimi svojimi ter še mnogo več uličnimi psi. Pomoč uličnim psom je postal njen smisel življenja, kot seveda tudi osveščanje ljudi na tem področju. Gospa se resnično razdaja za lepši svet. Znotraj Turčije kot tudi v tujini ima precej podpornikov, ki tako ali drugače želijo pomagat. Dobrodelnica je seveda vedno brez denarja, ampak! Ampak nikoli ne sprejme denarja kot načina pomoči. Pomagaš lahko le z nakup hrane in ostalih potrebščin. Danes s sistemom spletnih trgovin je tako za podpornike še bistveno lažje pomagati v tako oddaljen del Turčije.
Ja, pa še ena zanimivost. Ko stanuješ v njenem hostlu je zajtrk zastonj. Ko poješ zajtrk prispevaš denar, kolikor se ti je pač njen zajtrk zdel vreden. Ampak ta denar gre v hranilnik, katerega lastniki so štirinožni prijatelji 😀 in je namenjen za njihove priboljške oziroma hrano, zdravila, veterinarje,…. Gospa je bila kot svetilnik v temni noči. S svojo “norostjo” meče luč na vse nas, ki polno znanja in modrosti tavamo po globelih teme.
TRETJA ETAPA
Proti jezeru Van in do kraterja Nemrut Gölu
Jezero Van me je popolnoma fasciniralo že ob prvem resnem potovanju po Turčiji. To je bilo že precej let nazaj. Med tem se je nabralo že kakšnih 200.000 “OVERLAND” kilometrov. Vendar v vsem tem času me je “preganjal” nedosežen cilj že s takratnega potovanje. To je bilo spanje v kraterju. Spanje ob vulkanskem jezeru! spanje v enem izmed najbolj idiličnih okolij! Sami presežki. Ali je dejansko vredno teh presežkov? Ne vem, bomo videli.
Z leti se učimo in tako tudi teh kar nekaj let in tisoče kilometrov ni pustilo sledi le na bujnosti mojega lasišča ter odtenku moje brade, ampak vsaj nekaj sem se tudi naučil. Naučil sem se, da se je potrebno na takšne stvari temeljito pripravit. Na tem mestu ciljam predvsem na navigacijo, na orientiranje v naravi, na zabeležene točke, na koordinate, na “offline” kartografijo, na papirnate mape,…
In glej ga čudo, vse to je obrodilo sadove!
Pred leti sva to področje raziskovala z Maticem, mojim nečakom. Iskala sva po pobočju vulkana, ki leži kakšnih 40 km proti vzhodu. Vozila sva po njegovem pobočju, nekaj časa nadaljevala peš in kljub precejšnjem trudu nikakor nisva našla kraterja. Seveda ga nisva mogla najti, saj sva bila na napačnem mestu.
V zadnjem obdobju se bi mi kaj takšnega težko pripetilo, saj si za vsako znamenitost, ki si jo želim ogledat, zabeležim koordinate kot si tudi zagotovim offline kartografijo z vnaprej vnesenimi ključnimi točkami. Takšen pristop je zagotovil, da smo tokrat brez težav zapeljali v krater in si poiskali mesto za kampiranje na prelepi lokaciji. Kamor koli si se ozrl si opazil rob kraterja, ki v obsegu meri celo približnih 20 kilometrov. Dober dan hoje. Hmmm,
Včasih mojim sopotnikom zamolčim kakšno podrobnost, ki bi jih lahko po “nepotrebnem” vznemirile. Tudi tokrat je bilo tako. Zamolčal sem ji informacijo, ki pojasnjuje, zakaj ni bilo na tako idiličnem mestu ob tej uri prav nikogar. Razlog so medvedi, ki se redno potikajo po kraterju. To informacijo sem pridobil že doma preko spleta, kjer se na vse pretege trudijo morebitne obiskovalce opozoriti pred morebitno nevarnostjo.
Medvedi v kampu
Kadar kampiramo v divjini je praksa sledeča. Prvo jaz na hitro postavim šotor, nato pa Zorica prevzame pripravljanje vsega potrebnega za spanje in mogoče celo priprava kakšne večerje. Med tem pa jaz z Aisho naredim obhod in pregled celotnega področja. En razlog je, da spoznam in si pridobim sliko okolice, še bolj pomemben razlog pa tiči v Aishi, ki je popoln predstavnik njene pasme katero ime s ponosom in strahospoštovanjem izgovarjajo širom sveta. Aisha je “ta pravi” KANGAL. Ti psi so rojeni za varovanje pred plenilci. Vzgojeni in rojeni so, da pazijo pred volkovi, medvedi in ostalimi zvermi. Navado imajo, da celoten teritorij, ki ga varujejo markirajo tako z lulanjem kot s “krampanjem” oziroma kopanjem zemlje. Na ta način prav vsak večer narediva navidezen krog okoli kampa, s katerim pošljeva sporočilo, ne približuj se.
Tik pred nočjo uaključujeva z obhodom, ko v bližnjem grmovju tik ob jezeru naletiva na tri zelo prijazne mlajše domačine. Kakor hitro naju opazijo nama s kretnjami kažejo, naj prisedeva ob njihovem ognju. Za hip sva se res ustavila ob njih. Beseda da besedo in hitro ugotovijo, da imamo namen kampirat tukaj. Kakor hitro to spoznajo se na vse načine trudijo pojasnit, da tukaj nikakor ne smemo spat, saj je prenevarno. Poskušal sem jih pomiriti, da sem seznanjen s tem in da bo vse OK. Zgolj nejevoljno so odkimali z glavo in mi zaželeli vso srečo. Ne mine 5 minut, ko sem opazil, da so se namenili v avto in že so še zadnji obiskovalci zapustili krater. Ostali smo sami. Sami na nebeško lepem kraju, kjer je bilo vse prav nenavadno tiho. Prav noben zvok nas ni dosegel. Naenkrat smo opazili, da je tišina postala tako moreča, da smo jo morali presekati s ta enim kratkim. Ja, pred spanjem sem tudi Zorico obvestil o situaciji, kar je botrovalo, da sva vse skupaj tako organizirala, da je omogočalo najhitrejšo možno evakuacijo v avto.
Vsake toliko se prebudim in prisluškujem. Ali slišim kak zvok, ali se je že kaj približalo šotoru. Opazujem Aisho, ki popolnoma mirno spi. Ali je tako utrujena ali pa čuti, da je vse vredu. Seveda pomislim na tisto drugo. Njeno umirjeno dihanje še mene uspava, da se pogreznem v spanec.
Prav vedno ti precej odleže, ko se zjutraj zbudiš in ugotoviš, da je noč minila mirno. Tokrat, ko sem vedel za potencialno nevarnost, pa mi je odleglo še toliko bolj. Z Aisho se še preden je sonce dodobra vzšlo, odpraviva na kratek sprehod, na obvezno lulanje in še kaj. Vsega kakšnih 15 – 20 metrov od šotora Aisha povsem ponori. Zavoha sled. Vidim, da je zelo vznemirjena. Sledi vonju in vsega kakšen meter naprej v pesku odkrijeva veliko šapo. Dvakrat lahko ugibate komu je ta šapa pripadala. Kot kaže nas je navidezen krog, ki ga je Aisha s svojim vonjem včeraj zvečer naredila, obvaroval nočnega obiska. Hmmm…..
Kljub mojemu sanjarjenju, da bi naredil treking po robu kraterja, smo morali naprej. Dopoldan smo izkoristili za podrobnejši ogled celotnega kraterja in jezera, ki ga nekje polovično tudi zapolnjuje. Ob tem ogledu smo spoznali možaka, ki na drugem koncu kraterja štiri mesece biva v tem kraterju in skrbi, da lahko obiskovalci pri njem popijejo kakšno kavo ali celo prespijo. Ta možak nam je potrdil informacijo o medvedih. Povedal je, da so štirje ampak da načeloma niso nevarni ljudem. Tolažba je, kakršna koli pač je.
