Pot izven okvirjev
Bolj ali manj na vsakem potovanju doživimo kakšno “mejno” izkušnjo. Mejno v smislu našega utečenega dojemanja sveta. Če samo pomislim se mi v trenutku pred očmi pojavijo dogodki v temnih gozdovih na meji med Bukovino in Transilvanijo, pod legendarnim prelazom Borgo. Ali pa dogodek v Armeniji, kjer smo iskali samostan Tatev in nas je pred zagotovo velikimi težavami na robu kanjona rešilo skrivnostno srečanje. Seveda ne morem mimo dogodka v Iranu, na poti v puščavo Dash e Lut, kjer smo bivali na svetem kraju, katerega nastanek ne ve nihče in raziskovali tunel s skrivnostnimi energijami. Eden izmed krajev oziroma ena izmed noči, ki je povzročil pravi majhen upor znotraj ekipe je seveda Molebka v Rusiji na Uralu,… In še lahko bi našteval in pripovedoval o teh in podobnih dogodkih do ranega jutra.
Streznitev na pokopališču
Iz mistične doline, kjer leži Tash Rabat, smo se že dobršen del dneva prebijali po odročnih “offroad” cestah v notranjost Kirgizije. Poti po katerih smo vozili so odročne celo za domačine. Navdušeni nad prizori, ki se nam ponujajo, dan še kako hitro mineva. Energija in razpoloženje v avtu je naravnost fantastično.
Pot nas tako počasi pripelje na greben, od koder se vijejo nepredstavljivi pogledi. Pokrajina “tam spodaj” se zdi kot iz kakšnega pustolovskega filma o izgubljenem svetu. Kontrasti tako v barvah kot oblikah. Le za malenkost obrnem pogled in že bujno zelenje prehaja v puščavski svet. Ravna planota v gričevje, ki je tako nevsakdanje oblike, kot bi ga narezal kakšen velikan. Vse skupaj pa začini globok kanjon, ki je odprl domišljiji prosto pot.
Po dolgem spustu le prispemo na spodnji plato. Le kakšen kilometer po ravnini in že naletimo na ostanke starih zgradb. Nikjer ni videti prisotnost žive duše, kar daje kraju še večjo skrivnost. Seveda, ne moremo kaj, da ne bi ustavil in da ne bi potešil naših radovednih duš.
Zanimivo, niso bili ravno vsi navdušeni nad to idejo. Le moški del ekipe je bil v trenutku zunaj. Ženski del pa,…. hmm. Kaj pa če dela ženska intuicija, občutek,…. hmm.
Ne vem, kdaj sem, če sem že sploh doživel, da psička Aisha ne želi z menoj. Po navadi ne morem narediti koraka, da ne izsili, da jo vzamem s seboj. Sedaj pa stoji na platoju in na noben način ne želi z menoj.
Bolj ko se pomikamo med na pol porušenimi objekti, bolj nam je jasno, da smo na starodavnem pokopališču. Pogled skozi vrata nam razkrije pogled na kripto. Pod oboki lahko opazimo nekaj kar ima obliko manjšega sarkofaga ali nekakšne skrinje.
Kljub spoštljivemu odnosu, kar hitro dobimo občutek, da nismo na pravem mestu. Da ni prav, da smo tukaj, da si nekdo ali nekaj ne želi, naše prisotnosti.
Odpoved
V želji po “ta pravi” fotografiji nikakor ne zapustim kraja. Skozi objektiv želim prenesti sporočilo oziroma zgodbo samo. Tako se naenkrat znajdem v nekakšnem krogu. Seveda prepoznam, da gre za ostanek človeških rok. Imel sem občutek, da pravzaprav stojim na nekakšni kupoli. Ponovi se zgodba o odpovedi tehnike. Pred leti sem to že doživel. Tedaj se je končalo z zamenjavo elektronike na servisu in trajnimi posledicami na objektivu in aparatu. Sedaj se je dogajalo podobno. Aparat ne deluje. Da je mera polna pa še sam začutim delovanje neznanih sil. Naenkrat mi prične odpovedovati telo. Kot, da bi mi odtekala vsa moč. Vsega je bilo kakšnih 20 m do avtomobila, katere sem s precej veliko muko zmogel.
Sopotniki so bili že v avtu. Brez nekih besed vozim dalje, saj nas je čas priganjal. Čez nekaj sekund moja draga izusti besede, ki so mi pognale led po žilah. Pravzaprav je bilo vprašanje: kdo si ti? Popolnoma šokiran ji odgovorim, kako to misliš? Popolnoma hladno mi odgovori, da to niso moje oči, da to nisem jaz.
Iskreno povedano, je bilo to eno izmed bolj “mračnih” doživetij. Verjemite, da sem jih doživel že nemalo. Kraji, kjer smo že vse prenočevali oziroma bivali, oziroma srečanja ki smo jih doživeli niso ravno za vsakogar. Ampak, tokrat je bilo na meji.
Čez nekaj sekund moja draga izusti besede, ki so mi pognale led po žilah. Pravzaprav je bilo vprašanje: kdo si ti? Popolnoma šokiran ji odgovorim, kako to misliš? Popolnoma hladno mi odgovori, da to niso moje oči, da to nisem jaz.
O belih in črnih šamanih in še o marsičem
Zelo zanimivo srečanje oziroma pogovor se je razvil v starodavnem mestu Osh. V tem mestu smo obiskali muzej na Sulejmanovi gori. Muzej opisuje več kot 3000 let zgodovine mesta Osh in se nahaja v votlini v omenjeni gori. Skratka znašli smo se v tem muzeju, kjer se nam je za vodnika ponudilo mlado dekle. Ponujeno smo z veseljem sprejeli. Kar hitro smo ugotovili, da gre za zelo izobraženo in razgledano dekle. Njena predstavitev je bila očitno preveč za nekaj domačinov, ki so se sprva pridružili naši majhni skupini. Tako smo bili zelo hitro sami le z našo mlado vodnico.
Njene besede so v nas zbujale vedno večjo pozornost, kar je botrovalo k poplavi vprašanj. Ena izmed tem, ki nas je popolnoma prevzela je bila šamanizem. Čeprav sem na tem področju strokovno precej bos, me pa tema šamanizem še kako zanima. Nekako se vedno z lahkoto poistovetim s temeljnim razmišljanjem prvinskih – nativnih filozofij.
Popolnoma nas je presenetila s pripovedovanjem, kako je šamanizem še danes zelo živ med prebivalstvom. Kako šamani še danes vsakodnevno pomagajo prebivalstvu. Kako ima praktično vsaka vas svojega šamana. Pomoč šamanov ljudje poiščejo ob čisto običajnih zadevah kot so glavoboli, kot tudi pri resnejših stvareh. Diskutirali smo tudi o tem kako prepoznati prave šamane in jih ločiti od šarlatanov. Pripovedovala je o tem, kako še danes med njimi obstajajo beli kot tudi črni šamani. Šamani, ki ljudje želijo pomagati, kot tudi šamani, ki želijo ljudem škodovati z različnimi uroki.
Pika na i našega nadvse zanimivega pogovora je bilo njeno mnenje, da njihovi šamani imajo “nadnaravne” moči, vendar se na noben način ne morejo kosati z močmi, ki jih premorejo sibirski šamani.
Ste vedeli, da smo šamani?
Mi vsi. Samo da se tega ne zavedamo. Vam je že kdo rekel, da berite energije dneva? Da se naučite brati mnogotere znake, znamenja, vodstva, ki smo jih deležni ves čas? Ste se kdaj zavedeli, da vam stvarstvo pušča znamenja na poti ves čas?
Ključno je prekiniti rutino, pa čeprav samo za 5 minut! Začnemo torej s tem, da prekinemo svojo normalno, dnevno rutino.
Zjutraj vstanete pet minut prej kot običajno, naredite vse tako kot običajno, nato se npr. zunaj pri avtu ustavite in si vzamete teh pet minut za opazovanje vsega, kar se dogaja okoli vas. Samo stojte tam in opazujte! Podrobnosti: veter, zvoke, vonje, kaj se premika, kdo pride, kako se obnašajo ljudje … S tem na videz tako enostavnim početjem neverjetno urite svojo pozornost, moč fokusiranja.
Počasi boste začeli tako opazovati vse pogosteje, ne boste se niti zavedali več, da opazujete. Lahko boste predvideli, kako se bo dan odvijal in še veliko drugih stvari. Začeli boste brati znamenja, tako boste dobivali odgovore na svoja vprašanja. Morda zveni neverjetno. Um bo vedno tam, da nam prišepetava, kako smo trapasti, kako nesmiselno je naše početje, da izgubljamo čas z neumnostmi …
vir: revija Sensa
Pot po Kirgiziji je postregla s še kar nekaj izkušnjami, ki bi spadale v to poglavje. So še bolj na meji verjetnega. Zgodbe in izkušnje, ki rušijo naš miren spanec. Naš utečen vsakdan in našim željam prikrojeno podobo ustroja sveta. Seveda je lažje živet po enostavnih receptih, kot pa iskati resnico.
Ali smo sploh živeli, če smo celo življenje živeli v iluziji. Živeli v našem namišljenem lepem svetu, katerega pomen in ritem narekuje tri zlata pravila, katera so si zamislili tisti, ki želijo da verjamemo iluziji.
Kaj je resnica in kaj je utvara? Ali obstaja zgolj ena resnica? Ali je moja resnica več vredna kot tvoja? Ali dejstvo, da nečesa ne poznamo že opravičuje sodbo, da to ne obstaja? Ali niso naša življenja in s tem naša spoznanja prekratka, da bi podajali absolutne resnice?
Nekdo je enkrat rekel: “Dopuščam možnost”. Poskusite tudi vi.
