El Camino – Pot

Jakobova pot ali Camino de Santiago

Camino de Santigao se prevaja kot pot Svetega Jakoba. Prav gotovo je danes El Camino najprepoznavnejša romarska pot v zahodnem svetu. Kot sem že v predhodni objavi navedel, sami te poti nismo prehodili le njen mit smo sledili vse do njenega konca pred katedralo v Santiagu de Composteli, oziroma do njenega nadaljevanja do “konca sveta” na polotoku Fisterra. 

Skrivnost in legenda sta ključni sestavini zgodovine Camino de Santiago. Po uradni zgodovini romanja je telo svetega apostola Jakoba pokopano v katedrali v Santiagu. Jakoba, Zebedejevega sina in brata Janeza Evangelista, je na polju v Galiciji odkril pastir po imenu Pelayo v 9. stoletju, v času vladavine kralja Alfonsa II.

Sveti Jakob je umrl približno 800 let prej in po legendi sta ga dva učenca v čolnu, ki sta ga vodila angela, prepeljala v Galicijo (v mesto Iria Flavia, današnji Padron, ki ga najdemo na Camino Portugues). Nekako je bilo njegovo truplo potem zakopano na polju nedaleč od tam, prav na mestu, kjer ga bodo nekaj stoletij pozneje odkrili. Kralj Alfonzo II je dal na tem svetem mestu zgraditi majhno kapelo. Kasneje je naročil večji tempelj, v želji privabiti romarje z vsega sveta. V tem času so se mnoge verski centri po Evropi borili za najboljše relikvije, v želji po pridobitvi čim večjega števila romarjev in s tem povečanju svoje politične in tudi finančne moči.

Fisterra – Costa de Morte – Obala smrti

Obstaja tudi izročilo o romanju pred 8. stoletjem. To izročilo spada v predzgodovina danes znane Jakobove poti. To izročilo govori o “Poti”, ki je pritegnila romarje že pred 8. stoletju, zahvaljujoč poti po Rimski cesti do Fisterre, današnje Camino Finisterre. Fisterra , Costa da Morte, prežeta z misticizmom, je nekoč veljala za konec sveta. Legenda govori, da ko sonce izgine pod valovi, se meja med tem svetom in onostranstvom stanjša in odprejo se vrata v Posmrtno življenje.

V želji, da bi preprečili kakršno koli morebitno slabo voljo ali srd “onim iz druge strani” , so se izvajale poganske molitve in daritve. na ta način so želeli pomiriti bogove. Fisterra je bila tudi lokacija Ara Solis, oltarja, posvečenega soncu.

Naša pot – naš El Camino

Že več kot desetletje se predajamo naši poti. Naša pot nas je vodila na prelepe kraje do fantastičnih ljudi in čudovitih izkušenj. Seveda nas je vodila do krajev, ki so nam nudili prečudovite motive za naše fotografije. Vodila nas je v kraje, kjer smo spoznavali najrazličnejšo kulinariko in navade. Vodila nas je kraje, kjer so se rojevale naše brezštevilne zgodbe.

Vodila pa nas je tudi do “drugačnih” krajev in spoznanj, ki zavedno ali nezavedno spreminjajo naš pogled na svet okoli nas. Vsako spoznanje je kot majhen del velike sestavljanke. Potovanja v najrazličnejša okolja pomembno vplivajo na končno podobo te velike sestavljanke. Sam menim, da je najvišje poslanstvo našega življenje učenje. Večno učenje. Učenje in spoznavanje, ki se idvija v ciklih. Eden najpomembnejših pa je vsekakor izkušnja, ki skupaj z informacijami in znanjem daje spoznanja, ki so nekako končna stopnja celotnega procesa učenja.

Naša potovanja so kar prispodoba našega življenja. Kar enakomerno so sestavljenja iz sestavin,  ki tudi skozi dni, ki jih preživljamo doma pomenijo ključno sestavino, ki jo imenujemo srečno življenje. Te sestavine so delavnost, učenje in uživanje. Vse preveč bi bilo dolgočasno v kolikor se ne bi znali predati povsem posvetnim stvarem kot je uživanje med ljudmi, uživanju v pogovorih z neznancih, ki so jih poti združile, uživanju v posedanju na “pločnikih”. Okušanju tisoč in enega okusa vina, poskušanju tisoč in enega okusa hrane ter osvobajajočega spoznanja, da smo tako nepomembni za tok dogodkov, da kar koli naredimo ne bo imelo vpliv na jutrišni dan. 

Precej let sem razmišljal, zakaj moje dojemanje in zaznave delujejo popolnoma drugače, ko smo na poti. Kot, da bi um preklopil na bistveno višji nivo. Strahovi in dvomi izginejo. Slika postane jasnejša in um naseli mir in spokoj. V takšnem stanju stvari postanejo jasne. Jasna postane pot in jasen postane odgovor, zakaj moramo na pot. 

Po eni strani zavidam vsem, ki imajo pogum, da se odpravijo na pot kot je El Camino. Prav za prav jim ne zavidam, le sam sanjam da sem sam na takšni poti. Dneve in dneve sam, daleč od ponorelega sveta. S tem dejasnko mislim od ponorelega sveta. Povsem sem prepričan, da v kolikor bi se prav vsi odpravili na takšno romanje, bi svet postal lepši. In to nima prav nobene veze z religijo. Ima opraviti le z nami. Pot nas povsem osvobodi strahu pred prihodnostjo. Večji del stvari, ki jih počnemo v “normalnem” življenju počnemo zaradi strahu pred prihodnostjo. To pomeni, da večji del življenja živimo v strahu pred nečim, kar sploh ne obstaja. Ali potem sploh živimo? Iz zadnjega vprašanja izhaja moja trditev, da dejansko resnično živimo le, ko smo na poti saj z njo je izginila preteklost in izginil je mit o prihodnosti. Pot nas prisili, da živimo ta trenutek in le ta trenutek resnično obstaja, vse ostalo je le konstrukt naših misli in s tem zgolj slab privid.

V dobro naših zanamcev vas pozivam, zberite pogum in izberite pot. S tem boste najlepše slavili življenje, ki je nagrada in ne kazen. Izkoristite kar vam je bilo podarjeno!