Iz Gruzije v Turčijo
Gruzijsko – Turško mejo smo prečkali kakšnih 100 km (zračne linije) vzhodno od Črnega morja. Na mejnem prehodu praktično nikogar. Le nekaj iranskih tovornjakov je v vrsti čakalo na turški strani za prečaknje meje. Vse formalnosti smo tako na gruzijski kot na turški strani opravili v vsega nekaj minutah.
Mejni prehod smo prečkali na precej odmaknjenem koncu Turčije. Čakalo nas je “hribolazenje” po cestah, ki so jih ravno obnavljali. Po teh cestah smo v glavnem srečali iranske cisterne in druge iranske tovornjake, ki so meni iz neznanega razloga plezali po teh makadamskih , skoraj nemogočih cestah.
Tema nas je ujela v nemogočih razmerah. Krepko smo bili nad 2000 m, zunaj turobno, mrzlo, deževno, megla. Mrzlično iščemo primerno lokacijo za kampiranje, vendar je ves teren popolnoma premočen. Kjer je kolikor toliko ravno stoji voda, zraven pa še močan veter. Ta večer nam ponovno slabo kaže. Kot večni optimisti poskušamo do trde teme najti primeren prostor, vendar nimamo sreče. Tako na koncu pristanemo v obcestnem hotelu pozno ponoči v neznanem kraju. Ni pomembno. Vedno se ne more izit po naših željah.
Jutro postreže s čudovitim vremenom. Nebo in okolica sta polna prelepih kontrastov. Počasi se spuščamo po prelepi pokrajini proti Črnemu morju. Plan nam je skozi prestolnico pridelave čaja (Rize) nadaljevati ob Črnem morju na zahod proti Istanbulu.
Vožnja po vzhodni Turčiji proti severu
Za nas je kar precej nenavadno, da nas je vožnja na sever pripeljala do zelo lepega morja in sicer Črnega morja. Pred nami se odvije popolnoma drugačen pogled, kot smo ga bili deležni ob Kaspijskem jezeru. Dosedanja naša potepanja so nas popeljala vsaj po polovici obale Črnega morja. Obala skoraj vedno predstavlja ločnico med razgibanim gozdom ter morjem. Vsake toliko se v morje izliva kakšna reka, kar še dodatno poestri že tako lep pejsaž.
Še tako lep in slikovit dan izginja pod vplivom tihe in mirne noči. Brez velikega hrupa zamenjata svoje vloge. Svoj zaslužen mir in počitek smo si poiskali v zavetju grškega ortodoksnega samostana Sumela. Postavitev kampa je postalo že popolnoma rutinsko opravilo, ki smo ga opravili v vsega nekaj minutah. Sledil je neizprosen odbojkarski dvoboj, ki je na prestol najboljšega postavil našega Roka. Čast in slava kralju :). Boj do zadnje kaplje krvi je iz nas posrkal še zadnje kaplje krvi, kar smo na hitro nadomestili s Efesom. Čast in slava Efesu ;).
Vožnja ob Črnem morju
Turška stran Črnega morje nam je zlezla že pošteno pod kožo. Stotine kilometrov lepe obale, lepega morja in nikjer nobenih turistov. V večjih mestih se na plažah nabere kar nekaj ljudi, drugače pa kilometri in kilometri popolnoma prazne obale.
Nadaljujemo z vožnjo proti Istanbulu. Po skoraj celo dnevni vožnji proti zahodu, se še vedno nahajamo na obali Črnega morja in to precej vzhodneje od Krimskega polotoka. Prvič na našem popotovanju nas čaka brezskrbno pozno popoldne s plavanjem na prazni plaži.
Prelep večer zaključimo z ogledom precej simpatičnega Sinopa. Kraj leži na polotoku in nas s svojim zalivom in luko zelo spominja na nam srčne kraje ob domačem Jadranu. Šotori in obala se nežno rišejo v soju mesečine. Tam nekje si valovi sledijo eden za drugim in tako že miljone let. Ob večnih zvokih narave počasi utonemo v sen.
Proti Çanakkalam in tragičnemu Galipoliju
Nikakor, prav nikakor ne želimo neizkoristiti tudi zadnje minute našega prostega časa. Tako se odločimo za manjši ovinek in sicer pot nadaljujemo proti Çanakkalam oziroma polotoku Galipoli. Na tej poti se še ustavimo v čarobnem Safranbolu (Žafranovo), ki sva ga z Maticem spoznala na lanskem potovanju. Žafranovo je kraj, ki ga vsekakor morate doživeti v kolikor se nahajate le kjer koli v bližini. Če je le možno si planirajte spanje v njem, saj na ta način boste doživeli izreden ambient, ki ga ponuja to prelepo otomansko mestece.
Po krajšem postanku dalje. Danes nas noč dobi na obali Marmarskega morja. Žal smo do obale prispeli v temi, tako da razen hitre večerje in spanja nismo ravno doživeli.
Zavedanje, da smo se zbudili v zadnjo jutro na Azijski celini in da s prihodom na evropsko stran se neizogibno bliža kraj našega potovanja, nas je navdalo s kar precejšno mero žalosti in mogoče celo melanhonije. Pot in gibanje preženeta žalostne misli. Misel na vožnjo preko legendarnih Dardanel in obisk polotoka Galipoli, nas navda z dobro voljo in optimizmom.
Vojaški muzej na Galipoliju, ena izmed stvari ki jih morate videti
Sledi še zadnje dejanje na naši poti in sicer obisk vojaškega muzeja, ki je posvečen eni izmed bolj krvavih bitk prve svetovne vojne in panoramska vožnja po polotoku. Stežka se poslovimo od njegovih čudovitih obal. V senci megalomanskega spomenika, ki kot kiklop bdi nad Dardanelami in mimoidoče opozarja na tragedijo vojne se še zadnjič ozrem na jug in na prelepo Turčijo, ki se razprostira tam preko. S precejšno nostalgijo se le odpravimo proti Grčiji. Sledi nočna vožnja skozi sever Grčije in nato že Makedonija, Srbija, Hrvaška in že smo v domačih rovtah. Veseli, ampak hkrati z mešanimi občutki,…
