Jesen na Balkanu
Sonce prečka horizont vse nižje in s tem postajajo dnevi vse krajši kot tudi hladnejši. Gozdovi so se že zdavnaj obarvali v neponovljivo paleto barv. Vse to je alarm, da še zadnjič letos spakiram šotor in vse kar sodi zraven. Glede na število dni, ki sem jih letos prebil nekje direktno pod nebesnim svodom, mi jih prostih v službi ni ostalo ravno veliko. Ampak nekaj se jih je še našlo. Tako za kakšen teden z mojo zvesto Tiko pobegneva nekam na jug, nekam, kjer je spomin na tople poletne dni še najbolj živ, nekam na jug Albanije in še malo po severu Grčije.
Zgodaj zjutraj se odpraviva na pot. Še v Zagrebu nisem odločen po kateri poti bi šel. Ali proti Plitvicam in nato ob Jadranu, ali proti Beogradu in nato čez jug Srbije do Biogradske gore (Črna gora) ter naslednji dan v Albanijo.
Odločim se za tretjo varianto. Proti Sarajevo, nato do Drine in proti dolini Tare. Tam nekje kampirati in nato nadaljevati proti Albaniji.
Celotna pot preko Slavonskega Broda in nato do Sarajeva ni nič posebnega.
Šele po Sarajevo v smeri Goražda postane cesta zanimivejša in razgibana. Pozno popoldan v Goraždu napolnim rezervoar. Sedaj pa v smeri Plevlje v Črno goro. Nekaj južneje pri Foči sem že vozil, po tej cesti pa še ne.
Ves dan so na nebu težki oblaki. Nekako po napovedi bi se moralo zjasniti, vendar prav nasprotno. Oblaki so vse težji in tik pred dežjem. Mejni prehod v Črno Goro leži kar na višini kakšnih 1100 – 1200 m. Namesto večernega sonca naju čaka megla in sneg. Sneg se menjava z dežjem. Vreme je prav obupno. Pozno popoldne se vztrajno preveša v večer, midva pa vse višje in višje. Zunaj prav peklensko mrzlo, mokro, blatno. Skratka zadnje kar bi si ta trenutek želel je postavljanje kampa v takšnih razmerah. Ampak, druge ne bo. Čaka naju peklensko kampiranje. Šotor stoji, na hitro si segrejeva še nekaj za pod zob. Večerjava kar zunaj na dežju. Sam sem skrit pod gore-texom, Tika pa premočena do kože.
Zlezeva v šotor. Poskusiva zaspati. Mogoče je celo minila kakšna ura. Mraz postaja neznosen. Tika zraven mene tiho leži. Pobožam jo, še vedno je vsa mokra. Nič, grem iskat nekaj, v kar jo bom lahko zavil. Končno jo uspem nekako oviti v različne “cote”, na koncu jo pokrijem s svojo trenirko. Sedaj mi je malo lažje. Na trenutke spim, na trenutke se zbujam zaradi mraza in na trenutke da preverim kako je s Tiko.
Pot nadaljujeva po dolini reke Tare vse do Biogradske gore. Biogradska gora je nacionalen park, katerega zaščita sega v leto 1878. Sredi parka se bohoti pragozdov v velikosti 1600 ha.
Tudi ta dan naju pere dež. Vreme je obupno. Posušila se še nisva od prejšnje noči, vendar to naju ne ustavi za obhod jezera, kjer naju čaka neverjeten pejsaž. Razpoloženje je odlično. Uživava v samoti, uživava v kontrastih, uživava v mokroti in mrazu.
Slabo vreme naju prisili na nadaljevanje poti na jug. Prispeva v Albanijo, kjer naju končno pričaka sonce in 20°C.
Božansko! Popoldanska vožnja po Albaniji in nato kampiranje na obali Jadrana. Ta noč bo nekaj povsem drugega. Kampirava na ogromni peščeni plaži.
Kampiranje v Albaniji
Izkušnje so nas naučile, da nikar ne kampiraj tik ob morju. Najbolje je kakšnih 30 -40 m od morja. Tako sva tudi postavila kamp. Motil je edino močan veter, ki je nosil pesek povsod naokoli. Ampak, vse je bolje kot prejšna noč.
Pot proti severni Grčiji nadaljujeva mimo Berata proti kanjonu na reki Langarica. Voziva po prelepem zaledju Albanije. Garmin kaže še kakšnih 20 km, ko se pot konča. Cesta se sprevrže v obupen, blaten kolovoz. Glede na zasedbo v avtu izberem meni tako neljubo opcijo in sicer vrnitev. Žal se ta dan ne bo odvilo po načrtih. Ampak nič ne de. To je življenje. V življenju lahko izbiramo le smer, pot nam določi življenje samo.
Tako, čaka naju vrnitev proti severu in ovinek skoraj do morja. Nič hudega, to obalo poznam kar precej dobro. Vem za čudovito mesto za kampiranje. Kakšnih 50 km južneje od Vlorëja je prelepa plaža, kjer sem kampiral prejšno leto. Zavila bova kar tja.
Pričaka naju popoln večer. Na nebu polna luna, pred nama mirno morje, v zaledju mogočne gore. Popolno! Preprosto prelepo!
Zjutraj se nama prav nikamor ne mudi. Uživava na soncu. Prav počasi si pripraviva zajtrk, skuham kavo (Tika je ne pije ? ) in prav počasi pospravim kamp. Sledi še uživanje (osvežilno) v morju. Moker še malo vpijam sončne žarke in prav počasi se odpraviva dalje. Ta del Albanije je prelep.
Na poti se še ustaviva ob prelepem modrem očesu na skrajnem jugu Albanije. Blue eye, je dejansko izvir reke Bistrice. Grčija in kanjon Vikos naju kliče.
Iz Albanije v Grčijo
Albanija je za nama. Sva že v Grčiji. Sva v dilemi. Ali naj zavijeva na morje, kot je bil prvoten plan, ali naj greva kar direktno do Vikosa. Resnično sem si želel narediti kakšno dobro fotografijo kamnitih ločnih mostov na prelepi reki Voidomatis. Strah me je bilo, da bi se vreme ponovno skisalo in bi fotografiranje odpadlo. Tako se odločiva za drugo varianto. Direktno do Vikosa.
Kampirava ob izhodu iz kanjona. Mesto kjer kampirava je hkrati začetna točka raftinga, kar je znak, da vse do večera ne bo miru. Saj sem prav vesel, nič ne bi imel proti, tudi če bi ta vik in krik ostal čez noč, ampak žal nič ni bilo iz tega. Kmalu sva bila ponovno popolno sama. Le reka, luna in midva in mogoče še kaj, kar pa na srećo ali na žalost nisva videla.
Ponovno je bila peklensko mrzla noč. Mrzlo za znoret. Vsaj malo se segrejem tako, da diham v spalko. Kakor hitro glavo pomolim iz spalke me oster mraz prisili, da ponovim vajo. Ampak nič ne de, vse to je trening. Trening za dušo, um in telo. Tako sva preživela še dva čudovita dneva in malo manj lepe noči 🙂 .
Ponovno bi ponovil že večkrat izrečene misli in besede. Potepanje in spanje v šotoru skupaj s svojim najboljšim prijateljem (prijateljico 🙂 ) je nekaj, kar mi da več kot…. Spoznaš sebe, povežeš se z bitjem zraven sebe, povežeš se z naravo. Ponovno čutiš. Čutiš dež, čutiš mraz, čutiš sonce, čutiš veter. Čutiš življenje, ki se vsak trenutek dogaja in ta trenutek resnično ŽIVIŠ.
Hvala Tika za vso tvoje potrpljenje in večno dobro voljo!
