Costiera amalfitana

Včeraj sva doživel krst vožnje avtomobila po cestah in ulicah Neaplja oziroma njegove okolice. Že sedaj lahko rečeva, da vožnja po teh cestah niso za vsakogar.

Pozno popoldan sva torej prispela v najin hotel, kjer sva imela nočitev in zajtrk. Po zajtrku pa cel dan prost. Kot sem že omenil sva bila nastanjena na rtu polotoka južno od Neaplja, v neposredni bližini Sorrenta, kateri velja za začetek Amalfiteanske obale.

Vožnja po mestih Amalfijske obale

Včerajšnja popoldanska vožnja skozi Sorento je bila za šoferja nočna mora. Nepopisna gneča, skuterji povsod. Skratka norišnica. Upam, da bo danes dopoldan bolje. ZMOTIL SEM SE! Tudi dopoldan potrebujes za voznjo skozi Sorento vsaj kaksno uro. S tem, da moramo vedeti, da Sorento sploh ni nek velik kraj.

Kmalu sva ugotovila, da kamor koli zavijeva ali v smeri Neaplja ali v drugo smer  v smeri Amalfiteanske obale je zgodba precej podobna. Kot šofer pozabi na opazovanja čudovite narave. Vožnja izgleda kot igranje Need for Speed in to na pro nivoju. Ves čas moraš biti 100% skoncentriran.

Vzdolž amalfiteanske obale se vije čudovita v skalo vklesana panoramska cesta. Resnično je vožnja užitek, vendar biti moraš izredno pozoren. Na ovinkih ni prostora za dva, kaj šele ko ti nasproti pripelje na polno avtobus. Tukaj se vozi na 10 cm. V mnogih primerih ni časa za zaviranje. Velja samo občutek in zaupanje.

Kljub vsemu smo z “bella Alfa” uživali na vsakem metru te spektakularne ceste. Tako so se pred nami zvrstili kraji s čudovito zvenečimi imeni kot so:  Amalfi, Vietri Sul Mare, Cetara, Maiori, Minori, Positano, … Pred nama se je odvijal nek drug svet, kot svet iz nekega drugega časa.

Amalfi

Amlafi je bil prvi kraj, kjer sva se ustavila in si ga v miru ogledala. Kot povsod na tej obali je velik problem parkirno mesto. Ko ga najdes se od sreče sploh več ne obremenjuješ kakšna je cena ure parkiranja. Tukaj so naredili odlično potezo in so garažno hišo vklesali v skalo. Tako je pogled nanj ostal popolnoma neokrnjen kot tudi garažno hišo so s podzemnim tunelom povezali s centrom mesta. Super, resnično super.

Sicer me je v tej garažni hiši oplazila rahla kap, saj ob odhodu iz avta nikakor nisem našel ključka, ki velja kot kartica za dostop do avta in za plačilo parkirnine. S pomočjo fantov iz gražne hiše smo ga le našli nekje v avtu, tako da sem se izognil plačilu hmmm evrov. OK, vse se je dobro izteklo.

V Amalfi sva prispela že proti večeru in po sceni v avto hiši je bil že zunaj pravi večer, ko sva prišla v center. Nič hudega, glavno da sva tukaj. Kratek sprehod po ozkih ulicah naju je pripeljal do prvega kulinaričnega razodetja na tem potovanju. Hrana je bila paša za vse čute. Popoln zaključek dneva.

Vietri Sul Mare

V Vietri sva prispela po ogledu Herculanea. Herculanum naju je popolnoma prevzel. Kar koli še danes vidiva in doživiva je popoln bonus. Tako sva se odločila za vožnjo do prvega bisera Amlfiteanske obale (tako ga imenujejo domačini). Zapeljala sva se do kraja Vietri Sul Mare (Vietri na morju). Kraj je znan po delavnicah keramike, kjer ročno izdelujejo keramiko. Eno izmed njih sva tudi obiskala. Barve, poslikave, oblike so izjemne. Keramiko najdemo na fasadah hiš, na pločnikih, kot derokacijo, tako rekoč povsod.

Dobila sva občutek, da je mestu prizanešeno s strani turistov. Kakšni posamezni turisti se sprehajajo po njegovih ulicah, ampak to je bolj ali manj vse.

Mestece naju je kar začaralo. Svoje barvite ulice, okraski in dekoracije povsod. Tudi tam, kjer jih resnično ne bi pričakoval. Vzidani v betonske ograje, škarpe,…

Tukaj sva spoznala chefa Pasqalea v njegovi gostilni. Spoznali smo se po tem, ko nama ni “hotel” narediti morskih sadežev s špageti ampak z rižem ali pa nič 🙂 .

Po ponovnem kulinaričnem doživetju nama je razkazal kuhinjo, v kater ima svojo pravo majhno kraško jamo z izvirom vode. S ponosom nama je razkazal prav vsak kotiček gostilne v kateri ustvarja svoje majhne čarovnije. Pasquale, hvala za vse!

Cetara

Cetara je majhna ribiška vas, ki leži na poti med krajem Vietri sul Mare ter Amalfi. Leži pod goro Falerzio. Ime Cetara izhaja iz besede Cetaria kar označuje mrežo za lovljenje tun, oziroma prodajalce velikih tun.

Kraj  se omenja vse od leta 1030, ko so že plačevali davke tedanjemu upravnemu središču Amalfom. Leta 1551 so kraj podjarmili Turki.

V kraju sva se ustavila na kratko. Pričakal naju je sončen dan. Ob soncu so šele zaživele vse barve, ki jih ponuja slikovit in detajlov poln pejsaž. Pogled pritegneje tako od boga kot od človeka dane lepote.

Minori

Minori je naslednji kraj, katerega sva obiskala. Ta kraj sva obiskala celo dvakrat. Saj v resnici sva še katerega drugega. Ampak tega sva s prav posebnim namenom.

Ni povezan z zgodovino, ni povezan z lepoto kraja. Povezan je z čistim užitkom in hkrati z umetnostjo. Umetnost je prav za prav neposredno povezana z užitkom. Z otipljivim užitkom, ki ga lahko kupi in občuti prav vsak. Za to ni potrebno poznavanje umetnosti, za to ni potreben obisk galerije. Potreben je le obisk slaščičarne Sal De Riso.

Positano

Positano je bil v srednjem veku pristanišče za Amalfiteansko republiko. Razvijati se je začel v 16 in 17 st. Kraj je doživljal tako vzpone kot padce. Ob enem izmed takšnih padcev je iz kraja emigriralo več kot polovica prebivalcev, predvsem v Ameriko.

Positano je bil še v prvi polovici 20 st. revna ribiška vas. Šele po letu 1950, po objavi eseja o  Positanu, avtorja John Steinbeck-a, je postal vedno bolj obiskan.

Steinbeck je zapisal: “To je sanjski kraj, ki ni čisto realen, ko ste tam in postane resničen, potem ko ste odšli.”