Korzika – osrednji del

November 9, 2020
November 9, 2020 Andrej Pulko

Ajaccio z okolico, Col de Bavella, treking na jezero Creno in še več

Led je prebit. Prve dni na Korziki smo preživeli več kot uspešno. Absolutno nas je navdušila. Predvsem njen severozahodni del in notranjost. Ne morem reči, da je presegla naša pričakovanja, saj smo se z leti naučili, da gremo na pot brez naprej ustvarjenih podob in pričakovanj. Vendar kljub vsemu je že prve dni bilo toliko lepega videno in doživeto, kot bi ga bilo dovolj za eno celotno potovanje. 

Dejansko smo bili v zanosu. Vsak dan je presegel predhodnega. Ure in dnevi so minili kot bi mignil. Čeprav je ohlapen pa vendarle imamo nekakšen urnik, ki nas drži znotraj vsaj približnih okvirjev. Tako smo tudi vsled tega urnika bili primorani narediti premik proti osrednjemu delu otoka in sicer proti Ajaccio. V neposredni bližini Ajaccio bo naša naslednja baza. 

V želji po čim večjem pokrivanju otoka, smo se odločili za pot po osrednjem delu, in sicer po naslednji relaciji: Calvi – Ogliastro – Ponte Leccia – Corte – Ajaccio – Porticcio. V okolici mesta Corte in v nadaljevanju poti proti Ajaccia, vse do prelaza pri kraju Busso nas je pričakal spektakularna pokrajina. 

Železnica
Železnica

Zgodaj popoldan prispemo do kampa, kjer bomo preživeli naslednje dni. Kamp leži na pobočju in praktično ves prostor, ki je namenjen za kampiranje leži v čudoviti senci borovcev. Hitro spoznamo, da bo to eno izmed tistih kampiranj, zaradi katerih ima kampiranje tako romantični pridih. K že tako skoraj popolnemu vzdušju doda terasa s katere se ponuja prelep pogled na prelep zaliv s prelepo plažo, le piko na i. Celotna veduta je prekrasna. Nežno valovito pobočje, prekrito z borovci. Znotraj njih se zelo diskretno kaže redka poseljenost nizkih hiš, ki na noben način ne kazijo prelepe vedute. Vzdolž obale se kaže zaliv za zalivom. V vsakem zalivu čudovite peščeno plažo obliva turkizno morje. Nikakor nisem pričakoval tako lepe morske obale. Vsekakor se bo moj seznam najlepših obmorskih pokrajin dopolnil. 

Okvirne cene na Korziki

– kava cca 1,0 EUR-o

– kampiranje po osebi cca 10 EUR-ov (dva šotora, avto, Aisha + tri osebe)

– zelo dobra pica 10-12 EUR-ov

– 1/2 litra kvalitetnega hišnega vina 5-7 EUR-ov

– pivo 2-3 EUR-e

– dobra večerja z vinom (na osebo) 20-25 EUR-ov

Pogled s terase
Pogled s terase

Treking – Lac de Creno, pot v skorajšnjo pogubo

Kako sem naivno izpadel. Kar ne morem verjeti, da sem bil takšen naivec. Praktično za vsak dan sem si pripravil en treking. Seveda so na papirju to trekingi za kakšnih 4-5 ur. Seveda tukaj nisem računal na čas, ki je potreben za pot do izhodišča in čas za vrnitev v kamp. Kar hitro sem uvidel, da iz mojega obsežnega načrta ne bo nič. Če le bom uspel spraviti skupaj kakšne dva, tri trekinge bo več kot super. Delna “krivda” tudi leži v korziških cestah, kjer je dejanska potovalna hitrost vsega kakšnih 40 km/h. Seveda nisem pričakoval tega. 

Prišel je dan, ko je padla odločite. Danes obujemo gojzarje. Seveda sem želel v “podvig” vključiti tudi ves preostali del ekipe. Pogumno prav vsi zagrizemo navkreber. Sprva malo v klanec potem pa po grebenu. Temperatura je praktično idealna. Le tu in tam kakšen oblak na nebu. Kaže, da je pred nami idealen dan. Kako sem se motil!

Intuicija ali življenjske izkušnje. Verjetno kar oboje so dale še pravi čas namig naši najizkušenejši članici ekipe, da se je odločila vrniti k avtu. Aisha, Zoki in jaz pa kot mladi telički naprej. Želja po avanturi je rahlo zameglila ostala čutila. Tukaj imam v mislih predvsem vid. Ni bilo potrebno dolgo, da tudi brez jasnega pogleda, zaznamo, da bo v kratkem šlo nekaj zelo narobe. Grom in blisk, praktično hkrati. Prav vsi smo verjetno spustili kapljico, če ne celo več na svobodo. Po prvem šoku se postavi vprašanje. Kaj pa sedaj? Pogledam na GPS in ugotovim, da imamo le še kakšnih 500 m do cilja. Začnem se ozirati v nebo in vse več grozečih oblakov zastira še pred kratkim modro nebo. Še vedno ne prevlada razum. Vsaj pri meni ne. Želim naprej. Če smo tako daleč potem poskusimo do konca. Pri tem razmišljanju sem bolj ali manj osamljen, vendar preveč trmast, da bi poslušal. Mogoče pa ne bo deževalo.

Ko se je ulilo. Sploh ni deževalo, ampak voda je drla v potokih z neba. V vsega nekaj trenutkih smo bili popolnoma premočeni. V trenutku se je ohladilo za kakšnih 10°C.  Zraven tega, da me je zeblo kot psa,  sem bil dodatno v paniki za kompletno foto opremo, ki je bila brez dodatne zaščite v nahrbtniku. Najbolj pa sem bil jezen, da smo na gori ostali praktično nagi. Brez dodatnih oblačil, zaščite za nahrbtnik, brez vsega. Kot da smo šli na plažo. Najhuje? Vse našteto ima prav vedno pripravljeno na dosegu roke, za zadnjim sedežem. Super, ne?

Od nebes do pekla in nazaj
Od nebes do pekla in nazaj

Ob vsakem nepredstavljivo glasnem tresku, ki je skoraj sočasno sledil blisku me preplavi adrenalin. Za trenutek celo pozabim na prekleman dež in mraz, ki načenja moje telo in duha. Ob pogledu na premočeno Zorico in Aisho, sem še toliko bolj jezen, da sem vztrajal pri svojem. Sedaj je kar je. Nevihte in naliva pa nikakor ne želi biti konec. Glede na to, da se vedno bolj ohlajamo, je nujno gibanje. Edina logična odločitev je, da se kljub nevihti pričnemo vračati.

Precej lepa planinska pot se je spremenila v hudournik. Voda dre na vse strani. Praktično vsak korak je korak v vsaj pet centimetrov globoko vodo. Ozrem se preko globeli. Preko visokih sten pada voda v globel. Pojavi se neskončno manjših in tudi precej velikih slapov. Na koncu koncev bi bilo celo lepo, če bi vse skupaj opazovali vsaj iz zasilnega zavetja.

Srečno se vrnemo do avta. V tem času je nevihta prenehala. Ponovno se je pokazalo sonce. Prva naloga je bila posušiti vso tehnično opremo. Druga naloga je bila sleči praktično vse, kar smo imeli na sebi. Tretja naloga, pa je bila ogreti se na toplem soncu. Ravno smo zaključilis tretjo nalogo, ko je bil kuhan golaž. S pogledom na čudovito dolino in golažem v roki, je življenje bilo ponovno lepo.

Filitosa, Col de Bavella

 

Nekje sem pred časom zasledil, da v kolikor potujete na Korziko in imate lastno prevozno sredstvo, potem absolutno morate izkusiti vožnjo do prelaza Col de Bavella. Po zbranih opisih in fotografijah sem tudi sam dodal markacijo na to točko. Postala je ena izmed obveznih točk na našem zemljevidu. In to obkrožena z rdečo. 

Sedaj po končani poti, lahko rečem, da si vsekakor zasluži naziv “have to see”. Sami smo opravili vzpon na prelaz z obeh strani. Dopoldanski vzpon iz smeri Solenzara (morska, vzhodna stran) in s strani Zonze, pozno popoldan. Cesta potuje skozi veličastno pokrajino in po poti rimske ceste, ki se nadaljuje do gorskega prelaza na 1.243 metrih. Od te točke je čudovit razgled na gozdove in ravnice, gore in morje. Skozi besede je neizmerno težko opisati lepoto pokrajine po kateri smo imeli privilegij voziti.

Col de Bavella
Col de Bavella

Filitosa

Izkopavanja na tem fascinantnem in skrivnostnem arheološkem najdišču so se začela v petdesetih letih 20. stoletja. Njegova značilnost je skupina odkritih dolmenov in menhirjev – megalitov ali stoječih kamnov. V granitne plošče so vklesana tisočletja, upodobitve človeških obrazov, orožja in oklepa. Nahaja se v starodavnem oljčnem nasadu. Mesto je bilo poseljeno od prazgodovine do bronaste dobe.

Najdišče je vsekakor vredno ogleda. Ne toliko zaradi arheoloških ostankov, saj smo vsi člani ekipe premalo strokovno podkovani, da bi znali oceniti vrednost le tega. Ampak sprehod po najdišču je deloval na nas kot neke vrste katalizator. Začutili smo spremembo, ki se je odvijala v našeh telesih. Sprva predvsem mentalno in posledično tudi telesno. Najdišče smo zapuščali spokojni, ponižni. 

,