Youtube
Archives
Potovanja Zgodbe s potovanj

Na skrajnem severu zahodu Španije

on
December 26, 2021

Galicija

“Zahvaljujoč” Covid-u, smo ostali znotraj EU. Neizmerna želja po spoznavanju in učenju nas je tokrat gnala do skrajnih točk Evrope. To so področja, katera se ne nahajajo ob poti. To so področja katera ponavadi zaradi svoje odročnosti ostajajo “za kasneje”. In tukaj se vrnem na prvi stavek, kjer uporabljam beseda “zahvaljujoč” Covid-u, ki je zapisana v narekovaju, menim pa, da bi morala biti kar brez.

Galicija je po velikosti in prebivalstvu nekaj manj kot 1,5 krat večja od Slovenija. Ima cca 1.600 kilometrov morske obale. Samo ime je latinskega izvora in izhaja iz starodavnega keltskega plemena, ki je živelo severno od reke Douro. Razlag imena je še več. Ena izmed njih najde povezavo v svetli koži Galcev in grški besedi za mleku (beli kot mleko). Drug avtor najde razlago v imenu kot ljudstvo na hribu,….

V vsakem primeru nismo prišli v Galicijo raziskovat izvora njihovega imena. Gnalo nas je nekaj mnogo bolj enostavnega. Želja po doseganju meja. Želja po doseganju skrajnih točk našega planeta. In Atlanska obala Galicije je vsekakor ena izmed teh.

ap_2021_ESP_c_0007

Las Medulas

Slabo vreme nam diha za ovratnik že vse od Pirenejev. Sedaj nas je pregnalo še iz prelepga nacionalnega parka Picos de Europa. V parko smo nameravali prebiti dan ali dva vendar nam je vreme zagodlo. Nič hudega, bomo pač imeli kakšen dan več v Galiciji ali kasneje na Portugalskem. Glede na to kakšne lepote nas še čakajo, se nikakor ne mislimo pritoževati. 

Po deževnem dopoldnevu nas je pričakal prelep sončen dan in še lepše popoldne na skrajni točki province Castilla-Leon. Za nami je prelepa vožnja po cestah, ki so se naključno pojavljale pred nami. Imeli smo znano smer, vodila nas pa je intuicija. Torej smo sprejemali odločitve, za katere ni racionalne razlage. Takšne odločitve v mnogih primerih vodijo do dogodkov, ki nam kasneje spremenijo življenje. Praviloma na boljše, bistveno kvalitetnejše življenje. Zakaj? Razumsko analitično razmišljanje je omejeno na obstoječe znanje in izkušnje. Kar je razlog, da smo ujeti znotraj svojega omejenega znanja in izkušenj. Hmmm,… 

Iskanje spanja se je zavleklo v pozno popoldne. Že sem ovrgel misel, da si bomo uspeli ogledati znameniti rudnik Las Medulas. Vendar mi vse skupaj ni dalo miru. Ves čas v glavi kalkuliram. Še dobra ura dneva nam je ostala. Mogoče pa bi se lahko izšlo. Zorica ostane. Jaz in Aisha pa v avto in gas. 

Tik pred nočjo uzrem v večerno svetlobo obarvane vrhove, ki so ostanki starodavnega rudnika. Na hitro sparkiram avto in kot da bi bila na tekmi, z Aisho hitiva rudniku nasproti. Vsak, ki se je kdaj količkaj ukvarjal s fotografijo ve, kako pomembna je svetloba in kako hitro izgine. Tedaj je vsega konec in ves trud je zaman. To je razlog, da me v mnogih primerih moji sopotniki po tihem ali tudi ne tako po tihem preklinjajo. Ampak, to je pač moja obsesija in z njo moram jaz in moji sopotniki živeti.

V kraju Las Medulas je ležal največji rudnik zlata iz časa Rima. Danes je pokrajina pod zaščito Unesca. Drugače pa se je znan del zgodbe o rudniku pričel v prvem stoletju našega štetja. rudnik je obratoval dobri dve stoletji, kar je imelo za posledico v spremenjeni pokrajini z značilnimi, do 100 m visokimi vrhovi, ki so zgolj odlagališče jalovine. 

Pri svojem delu so si že tedaj pomagali s hidravliko. Površina celotnega rudnika je znašala cca 2000 ha. Opustošenje pokrajine je bilo tako veliko, da še danes po nekaj manj kot dveh tisočletjih, lahko opazujemo izrazito spremenjeno pokrajino, ki deluje nadrealistično v tem okolju. Večerna svetloba je živo rdeče obarvala iz bujnega zelenja štrleče zemeljske gmote. Bila sva praktično sama. Vsi obiskovalci so že zdavnaj nekje ob deci odličnega španskega vina in kakšnem steaku, midva pa uživava ko hodiva po sledeh starih več tisočletij.

Mimo Santiaga de Compostele do obal Galicije

Naše izhodišče za raziskovanje Galicije je bilo na obali Atlantika, kakšnih 20 kilometrov južneje od polotoka Fisterra. Glavni magnet, ki nas je privlačil z vso močjo je bil Santiago de Compostela. Redki so med nami, ki še niso slišali za slovito katedralo, ki označuje konec verjetno najbolj znane romarske poti na svetu “El Camino”. Dejansko gre za več poti različnih dolžin in zahtevnosti stekajo iz različnih smeri v legendarno katedralo. Žal se ne morem pohvaliti o opravljeni poti, lahko pa vam zagotovim, da je že biti prisoten na cilju, nekaj veličastnega. energija, ki prežema ta kraj je neverjetna. Ampak o tem v naslednji objavi.

ap_2021_ESP_c_0029

Španija ima neverjetno število obrazov. Videz pokrajine se dramatično spreminja. Predstavljajte se tipično pokrajino Irske in Grčije. Ti podobi se verjetno zelo razlikujeta. Španija je vse to. Zajem podobi Irske in Grčija in še vse vmes. Kdor obiskuje le španski mediteran v iskanju radosti lenarjenja ob Mediteranu, si absolutno ne predstavlja kaj zamuja in kaj vse Španija ponuja.

Naša zaljubljenost v to prelepo deželo na Iberskem polotoku šteje že kar nekaj let. Kot vse prave ljubezni ne usiha. Še več, z vsako novo izkušnjo, z vsakim novim dnem preživetim tam daleč na zahodu, se le poglabja. Meja med ljubezni in obsesijo je vse bolj zamegljena. Veš da moraš iti dlje, veš da moraš iti v drugo smer, veš da moraš izkusiti in spoznati še druga obzorja. Vendar globoko v sebi veš kam stremiš.

Fragas do Eume – sprehod po starodavnem gozdu

Fragas do Eume ali starodavni gozd po Galicijsko. Fragas do Eume je nacionalni park. Je precej dobro varovana skrivnost lokalnega prebivalstva, ki se razteza ob reki Eume. Leži kakšnih 20 kilometrov severneje od A Corune. Razteza se v dolžino kakšnih 20 kilometrov. 

Sam še kako dobro vem kakšno terapevtsko moč ima gozd na nas. Praktično vsak dan sem vsaj enkrat na dan na sprehodu v gozdu. Še takšen stres v gozdu izgine, še tako veliki problemi postanejo majhni in še tako težka vprašanja dobivajo enostavne odgovore. Ja, to je dokazan vpliv narave na naše možgane in počutje. 

Sprehod ob smaragdni reki v zavetju starodavnega gozdu je popolnoma “začaral” tudi Zorico. Kot majhen otrok se je veselila vsakega novega prizora, ki se je odvil pred njenimi očmi. Vijugasta pot, ki je tesno sledila reki, je z vsakim zavojem pričarala novo skrivnost. Pot je vodila v vedno globjo sotesko, katerega brežine je pokrivalo gosto rastje. Piko na i so predstavljali viseči mostovi, ki so še povečali čarobnost tega kraja.

Ure so minevale in vse težje je bilo sprejeti misel, da moramo nazaj. Da se moramo vrniti nazaj v “civilizacijo”. Vendar pred vrnitvijo nas je čakal še en posladek. Obisk 1.100 let starega samostana skritega globoko v starodavnega gozdu. Samostan leži na sotočju dveh rek, in sicer reke Eume ter reke Sesin. Z vzponom do zapuščenega samostana je celoten dan dobil najvišjo možno oceno. Ta dan je bil eden tistih, ki napolni baterije. Ki vnese mir in srečo v dušo. Je eden tistih dni, ki nam pokaže, kje najdemo vse odgovore in kje se razblinijo vsi dvomi in strahovi. Seveda ne rabimo potovati 2.700 kilometrov daleč, da to spoznamo. Pojdimo v najbližji gozd in prisluhnimo. Pojdimo sami, seveda brez telefona in ostalih tehnoloških “pripomočkov”. Potrudimo se, da gozd začutimo z vsemi petimi čutili. Ko ga bomo resnično zaznali z prav vsemi, boste razumeli kaj sem želel povedati. Zase lahko rečem, da deluje in to prekleto dobro.

 

TAGS
RELATED POSTS