Paklenica – Velebit

July 5, 2020
Posted in Potovanja
July 5, 2020 Andrej Pulko

Na morje v planine

Milo rečeno, časi so precej čudni. Vsak dan spremljamo boj med poskusi dokaj normalnega življenja in omejitvami, ki nam jih povzroča pandemija. Kaj je res in kaj ne, ne vemo sedaj in verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Ravno tako ne bomo nikoli izvedeli, kaj bi bilo če bi.  Tisoče informacij, ki nas preplavlja vsak trenutek preko vseh mogočih medijev in kanalov, počasi zastruplja naš um in naša telesa. Vsak po svoje se bori s svojimi strahovi in poskuša živeti vsaj dokaj normalno življenje.

Ravno tako se je ta pandemija dotaknila mojega načina življenja. Meni najpomembnejša “postranska” stvar je v celoti obvisela v zraku. Skoraj ne mine dan, ko se ne vprašam, kdaj bom lahko ponovno šel na pot. Kam bom lahko šel? Kakšna bodo tveganja? Lagal bi, če bi trdil da mi vsa ta vprašanja ne najedajo živcev. 

Dvomesečno potovanje, za katerega je bila ekipa že zbrana in tudi do zadnjega detajla načrtovano, je za letos padlo v vodo. Na pot bi morali odriniti že čez dober mesec in pol, kar vsekakor ne bo mogoče. Podati se na drugi konec sveta v tako negotovih razmerah je absolutno preveliko tveganje. Sedaj sem rahlo v dvomih že za rezervno varianto. Bomo videli. Prilagajanje je absolutna nujna lastnost na potovanjih kot tudi v vsakodnevnem življenju.

Velebit, Paklenica

Nacionalni park Paklenica

Po glavi se mi podijo misli: vremenska napoved za naslednje dni je odlična, doma imam ogromno dela, nek projekt še imam nedokončan na mizi. Hmm, Je….., je že skoraj konec junija jaz pa samo čepim doma. Nič, pakiraj in greva v Paklenico. 

Aisha z rahlo negotovostjo opazuje kupčkanje opreme. Glede na opremo, ki jo vlačim na kup, ji je hitro jasno, da greva na pot. Ta negotovost izvira iz dejstva, da nikoli ne ve, na kateri konec sveta in za kako dolgo gre. Koliko krat sem jo že prepričeval, da bo super in da bo hitro doma, nato pa je dneve in dneve preživela v vse prej kot udobju, ki ji ga nudi naš ljubi dom in njena sedežna. Ja, tudi zanjo velja, da je rada na udobnem, ampak  kaj če udobje zna biti tako zelo dolgočasno.

Končno sem ponovno v avtu in na poti. Čeprav je ta pot zelo kratka, vseeno tako dobro dene. Na hitro prebudi občutek svobode. Odmik od vsakodnevnih nalog in skrbi. V želji da traja, izberem staro cesto mimo Slunja in Plitvičkih jezer proti Gračacu. Tu in tam se še ustaviva, da le popolnoma padeva noter. Kljub vsem potrebnim in nepotrebnim postankom, sva “prehitro” na cilju. 

Šotor postaviva v kampu NP Paklenica. Kamp sicer ni ravno najprimernejši za “reveže” kot sva midva, ki morajo spati na trdih tleh. Bolj je primeren za avtodome in druge naprednejše (beri bolj bogate) oblike kampiranj. Priznam, da se s tem tedaj sploh nisem ukvarjal, saj nisem prišel dopustovat in ležat na plažo. Za prenočevanje pa je več kot super.

Kanjon Velike Paklenice

Prideš na morje, postaviš kamp in ne greš na pivo? Skoraj bogokletno. Ampak tako je bilo. Popoldan in večer izkoristiva za prvo spoznavanje kanjona Velika Paklenica. 

Čeprav je že kar pozno popoldne je vročina precejšnja. Sonce prav pripeka. Kakšnih 32° jih je sigurno.  Kakor hitro prideva v kanjon, se vse spremeni. Sonce izgine za visokimi stenami, pregret zrak ohlaja gorski potok. Vse skupaj pa še dodatno hladi hladen piš, ki veje po kanjonu. 

Prvi del kanjona je zelo lepo urejen in namenjen plezanju. V popolnoma navpičnih stenah ljudje preizkušajo svojo moč, spretnost in predvsem pogum. So najrazličnejše starosti. Najmlajši vsega 3-4 leta in vse do zrelih let. Sebe uvrščam med kar pogumne, ampak dvomim, da bi zbral pogum za tovrstno preizkušanje. Odprtih ust in suhega grla nadaljujeva pot po kanjonu.

Pot postaja vse bolj strma in vse bolj groba. Z vsakim korakom so stene kanjona vse nižje. Po kakšni uri hoje sva že precej visoko. Toliko da ujameva še zadnje žarke ki osvetlujeo to naravno čudo. Sedaj približno veva, kaj naju jutri čaka. 

Velebit, Paklenica

Na terasi tik ob morju nemo zreva v zadnje minute današnjega dne. Nebo se je že zdavnaj obarvalo v prelepo zlato-oranžno barvo.  Dan počasi ugaša, sonce izgublja boj z neskončnim morjem. V tišini in s pivom v roki, podoživljam popoln dan. 

V GPS-u imam naložen gpx današnje poti. Po kilometrih nič posebnega. Bom videl koliko naju bo zdelalo grizenje kolen, ko se bova vzpenjala. Po kakšnih treh urah precej sproščene hoje sva prispela na cilj. Pot do Planinske hiše Paklenica je primerna bolj ali manj za vsakogar. Večji del poti poteka skozi gozd in ves čas ob potoku, ki praktično na vsakem koraku omogoča osvežitev. Pot je prelepa in jo resnično priporočam prav vsakomur.

Dobrote, ki se vrstijo na preprosti mizi, prelepi pogledi v vse smeri mi ne dovolijo zapustiti tega priviligiranega kraja. Uživava vsak trenutek in iz minute v minuto odlašava odhod v dolino. Okolje in ljudje so me popolnoma posrkali vase. Šele sedaj se zavedam, kako sem potreboval vse to. 

Velebit, Paklenica
Velebit, Paklenica

Premužičeva staza (pot)

V nahrbtnik pakiram še zadnje stvari. Še zadnje preverjanje. Glede na težo verjamem, da je vse v njem. Ali sem tako brez moči ali pa je tako preklemano težak. Za zadnji dan sva si pustil treking po le delu pripovedno prelepe Premužičeve poti. Bova videla kako bo nama všeč.

Do izhodišča, Alanov planinski dom  naju je čakala dobra ura in pol vožnje po jadranski magistrali. Zasanjano vožnjo je le tu in tam prekinil kak motorist, ki si je dal duška na skoraj prazni cesti. Že sama vožnja, posebej zadnji odsek, kjer se prične vzpon na Velebit, je odtehtal vse. Z vsakim metrom se kažejo prelepi pogledi na otoke v Kvarnerskem zalivu. Pag, Rab, Goli otok, Cres, Lošinj, Krk,… so kot na dlani. Fantastično, zame popolnoma nova perspektiva.

Po pogovoru s čuvajem narodnega parka, sva se odločila za smer Alanova koča – Zavižan. Pot je prelepa. Polovica poti, če ne celo več poteka po gozdu na nadmorski višini 1350 – 1650m. Celotna najina etapa je bila dolga cca 17 km, kar nama je bilo popolnoma dovolj. Vsega skupaj se je nabralo cca 2600 višinskih metrov.

Zame je bila to ena najlepših peš poti, kar sem jih prehodil. Seveda je k temu prispeval prečudovit dan, praktično idealne temperature. Navdušila me je prelepa divja, gozdnata pokrajina. Ravno prav groba, da se zavedaš divjine in hkrati prehodna praktično za vsakogar s povsem povprečno telesno pripravljenostjo. Absolutna prepoznavnost te poti so pogledi proti morju. Modrina morja se zliva z modrino neba. Prelivata se v neprepoznavno ločnico. To prelepo platno našega modrega planeta v ospredju krasi intezivna zelena gozdov ter pašnikov. Le sramežljivo se tu in tam kaže srebrna, ki jo tvorijo ostri robovi skalnate osnove.

Velebit, Paklenica
Velebit, Paklenica

Kampiranje med odvisniki

Na hitro bom pojasnil, kakšne odvisnike mislim. Mislim odvisnike od športa, narave od gibanja. 

Že dolgo nisem kampiral v kampu, kjer bi bilo v zraku čutiti toliko pozitivne energije.

…. SE NADALJUJE

, ,