Odhod iz Quarzazata me je zapečatil. Dnevi, ki bodo sledili, so zapečatili moj odnos do Magreba oziroma Maroka. Naslednjimi dnevi so za večno stkali posebno vez. Ljubezen, za katero ne bi mogel ravno reči, da je bila na prvi pogled. Ljubezen je rastla počasi, tako da verjamem, da ima kar eno težo. Prvi dnevi na severu Maroka so bili kar težki, celo depresivni. Energija in razpoloženje se je intezivno popravljalo, kakor hitro smo prehajali v osrednji del, predvsem proti Fesu. S prečkanjem Visokega Atlasa in z vstopom v dolino reke Dades pa je doseglo svoj vrhunec.

Celotna pot po dolini reke je dolga cca 130 km. Konča se z majhnim krajem Agoudal. Kljub relativno majhni razdalji, jo je težko prevozit v zgolj enem dnevu. Tudi mi smo potrebovali skoraj dva dneva za celotno pot.

Pokrajina ob reki Dades

V dolino smo pripeljali pri njenem spodnjem, nižjem delu. Počasen vzpon se zaključi na prelazu, ki omogoča vstop v spektakularno dolino reke Todra.

Dolina kot je ta omogoča preživetje lokalnemu prebivalstvu. Omogoča skromno pridelavo hrane, kar pa je dovolj za stalne vasi in naselbine.

Vsega kakšnih 30 kilometrov od pričetka doline se nahaja njen najbolj prepoznaven del. Zavita cesta, ki vodi na manjši prelaz, od koder se vije spektakularen pogled na sotesko in celotno dolino. Sledi spust in vsega kakšen kilometer za prelazom že vstopimo v zelo ozko sotesko, kjer je prostor le reko in kakšen avto.

Ta del smo vsekakor izkoristili za fotografiranje in dokumentiranje naše prisotnosti. Tako kot mi so razmišljali tudi drugi. Čeprav spada soteska reke Dades med največje znamenitosti Maroke, ni bilo ravno neke gneče. Ves čas, razen mohoče Marakeša, me je presenečalo relativno malo tujcev v Maroku.

Kampiranje v koritu reke

Do večera je še kar nekaj ur, vendar vse bolj razmišljamo o postavitvi kampa. Razlog tiči v nevihtah, ki se nam bližajo iz dveh smeri. Vsaka iz svoje smeri zapira izhod iz doline. Glede na stanje ceste in glede na pokrajino v kateri se nahajmo, si nikakor ne želimo, da nas nevihta dobi nepripravljene.

Kar hitro zavijemo na kolovoz in po kakšnem kilometru ali dveh najdemo precej lepo mesto za postavitev šotorjev. Pogled mi vse pogosteje uhaja k bližajoči grožnji. Vse bolj hitimo s postavljanjem tabora. Šotora še dodatno pritrdimo, saj moč vetra narašča. Celoten kamp smo postavili v rekordnem času.

Kakor mi je pogled uhajal k nebu, tako mi je uhajal k postavi, ki se je iz daljave napotila k nam. Počasi ugotovim, da je namenjena prav k nam. Obris počasi pridobi vse bolj jasne poteze. Vidim, da gre za mladega moškega, ki prav nestrpno hiti k nam. Po glavi mi že gredo najrazličnejši scenariji. Še sreča, da je že pri nas. S stiskom roke potrdima spoznavanje. V vsega nekaj stavkih nam razloži, da je tukaj zelo nevarno, saj v kolikor bo v planini deževalo, nas lahko voda odnese. Pokaže na vsaj 100 metrov široko korito hudourniške reke, ki je pa sedaj bila praktično neopazna, saj ni v njej bilo vode niti za požirek.

Brez obotavljanja sprejmemo njegov nasvet in skupaj z njegovo pomočjo prestavimo kamp k njihovi domačiji, kakšnih 500 m nižje. Zagotovil nam je, da nas ob hiši voda prav zagotovo ne bo dosegla.

Če kaj, potem so nas potovanja naučila, da vedno, prav vedno poslušamo domačine. Poznajo svoje okolje in želijo nam dobro.