Bosna – po sledeh partizanskega filma

October 8, 2011
October 8, 2011 Andrej Pulko

Po sledeh Partizanskega filma

Potovanje inspirial dokumentarec History channel-a “Partizanski film”

 

Prvič v Mostarju. Od prvega trenutka in vse do odhoda sva se počutila zelo nelagodno. Ozračje je bilo naelektreno, od povsod hrup, vpitje,… V starem mestu vse izumetničeno, polno nekih stojnic,…

Slišala sva prav neverjetne zgodbe, katere v naših medijih niti približno ne najdeš. Žalostno,…

Po nočnem ogledu starega mesta v Mostarju in čevapčičih ob 22:30 (ODLIČNO!!! – v Bosni ne moreš biti tako sit in ne tako utrujen, da ne bi zmogel še ene porcije čevapčičev s prilogo – LUK-om!!!), sva se v jutranjih urah ponovno odpravila v Stari Grad. Življenje na stoletja starih ulicah se še ni prebudilo od nočnega vrveža. Končno sva se lahko v miru razgledala in naredila celo nekaj posnetkov.

ap_BOSNA_2011_0034

Nekako čudno,ampak oba z Zorico sva si želela Mostar čim prej zapustiti. Verjamem in hkrati si želim, da je bilo to le trenutno občutje. Kakor koli sva že na poti in sicer proti V.

Iz Rudnega polja se počasi vzpenjava pod težo grozečih oblakov. Ali bo vreme vzdržalo? Res je, da na vreme nimava vpliva, ampak vseeno si želiva, da se vse skupaj ne sprevrže v kakšnen močnejši naliv ali nevihto. Res je, da pestro dogajanje na nebu samo povečuje dramatično vzdušje in še bolj drami občutja in vzbuja občutja. Tako z vsemi čuti požirava dogajanje in okolico.

Po dolgotrajnem spustu skozi gozd in po relativno slabi cesti prispeva do doline reke Sutjeske. Tukaj se cesta ponovno precej izboljša. Vožnja ponovno postaja užitek. Prometa praktično ni. Pokrajina pa naravnost spektakularna. Vse okoli naju gozd in gore.

ap_BOSNA_2011_0043

Dolina reke Sutjeseke, Tjentište

Kar malo naju preganja čas. Pred nama še precej dolga pot do Žabljaka midva pa niti ne veva ali bova lahko na željenem mejnem prehu prečkala mejo z Črno Goro. Nisva sigurna ali ni to samo lokalni mejni prehod. V tem primeru naju čaka mučen ovinek proti Višegradu in precej dodatnih kilometrov.

Prvi planiran postanek (lulanja ne štejeva) pred nama je Tjentište, kjer se je bila ena izmed ključnih bitk NOB-a. Na nekoč “romarsko” mesto spominja le mogočen spomenik, ki se kaže na vzpetini. Avto sva parkirala na parkirnem mestu ob majhnem obcestnem kafiču. Prizor je bil milo rečeno neobičajen. Ko sem stopil v kafič je bila pijača na šanku, iz smetnjakov na parkirišču se je kadilo ampak nikjer nikogar. Nikakor ni bilo možno najti žive duše.

Žal ali na srečo naju je čas preganjal, tako da hitro nahrbtnik na rame in v teku do obeležja. Bolj ko sem se vzpenjal bolj so me obdajali mešani občutki. Vpraševal sem se ali je kaj narobe, da stojim na mestu zgodovine, katero si takšna množica želi prezreti in nekako potlačiti.

Ne glede na moje mišljenje ali mišljenje koga drugega dejstvo je, da so se vsi ti ljudje, ki so padli tukaj, zapisali v zgodovino. In dejstvo je, da ležijo na neverjetno lepem in spokojnem kraju.

,