1. Etapa – do Hatuše (Po Turčiji 2022)

Samostan je vsekakor vreden ogleda, VENDAR! Veliki vendar z moje strani. Zase lahko trdim, da s spoštovanjem pristopam do vseh objektov, ki iz kakršnega koli razloga nekomu ali neki kulturi pomenijo mnogo. Čeprav sem sam povsem navadno posvetno bitje, ki si vsakdanji kruh služi v povsem posvetni stvari, menim, da je v nas “navadnih” ljudeh mnogo več duhovnosti, kot v “izbrancih”. Zakaj to pišem? Ker sem toliko krat razočaran nad raznimi duhovniki in drugim verskim osebjem. Koliko krat opazim v njihovih očeh prezir in popolno praznino. Tako je bilo tudi tukaj. V kolikor bi imel čas in voljo bi jim nasul resnice o njihovi hinavščini, ki jo s svojo vzvišenostjo kažejo ostalemu svetu. Seveda, da ne bo pomote, govorim o posameznikih. Vendar je ravno tako institucija kriva, da takšno obnašanje in takšne posameznike ohranja v svojih vrstah. Tukaj je tudi razlog, da nas vedno več išče “boga” zunaj posvečenih zidov.

Prvi del dneva bomo preživeli na cestah Bolgarije. Trasa je že znana, in sicer Dimitrovgrad – Sofija – Plovdiv – Svilengrad. Do Sofije se pot vleče. Ure minevajo, zamuda pa se samo množi. Težava na poti do Sofije je, da v kolikor ne gradijo novih odsekov hitre ceste, potem pa je omejitev 50 in množica policajev, ki te omejitve tudi nadzirajo. Vse je lažje, ko je Sofija za nami. Potem se vse prične odvijati hitreje.

Do meje s Turčijo je še kakšnih 50 kilometrov, ko se pojavijo rahli črvički v želodcu. Nikakor si ne morem pojasniti zakaj. Po resnično ogromno prevoženih kilometrov po tej ogromni deželi, kot tudi precej preživetih dneh tako pod milim nebom kot v urbanih okoljih, prav nikoli nismo doživeli niti ene negativne izkušnje. Mogoče je krivo zavedanje oddaljevanje od doma. Mogoče strah pred neznanim,…

3. dan: do Hatuše, prestolnice Hetitskega imperija

Današnja etapa je nekoliko krajša, le slabih 600 kilometrov pregovorno lepih cest je pred nami. Upam, da še ujamemo pozno popoldanski sprehod po nekdanji Hetitski prestolnici.

Čeprav bom tokrat v Hatuši že tretjič, se obiska zgodovinskega kraja izredno veselim. Prav vedno me očara pokrajina, ki Hatušo obdaja, ter spokoj, ki vlada na tem nahajališču. Čeprav gre za prestolnico nekoč izredno pomembnega kraljestva, ki je veljalo za eno izmed štirih velikih, boste tukaj zelo težko srečali kakšnega turista oziroma tujca. Zakaj? Težko odgovorim na to vprašanje. Zase upam le trditi, da se je bom le stežka naveličal.

Prišli smo zgodaj popoldan, ko je vročina še precej pripekala. Ker smo imeli absolutno dovolj časa, smo sprva poiskali kraj našega kampiranja, ki je bil na dvorišču manjše gostilne, ki je bila bolj piknik prostor. Ta piknik prostor je bil odmaknjen in na pol poti med Boğazkale ter Yazilikayo, odmaknjen in ob majhnem gozdičku. Lokacije je bila prav idealna ter popolnoma primerna za več dnevno uživanje v gosti senci ob fantastičnih gostiteljih. Izhodišče je prav fantastično za raziskovanje Hatuše, Yazilikaye ter ostalih nahajališč.

Do zadnje minute smo Zorica, Aisha in jaz uživali po pohajkovanju po ostankih nekdanje Hetitske prestolnice. Hetiti so bili eno izmed velikih ljudstev. Prvi dokazi bivanja Hetitov na tem področju segajo vse do 6. tisočletja pr. n. št.. Glavno dogajanje v Hatuši se je odvijalo od 19 st. pr. n. št. in vse do 12. st. pr. n. št. ko je Hetitsko kraljestvo tudi propadlo.

Mesto je bilo sestavljeno iz notranjega in zunanjega mesta in je na višku svoje moči merilo 1,8 km². Kralj Šupiluliumo I. (vladal okoli 1344–1322 pr. n. št.) je oba dela obzidal z mogočnim obzidjem, katerega potek je še viden. Notranje mesto, v katerem so bili citadela, velike upravne zgradbe in templji, je merilo približno 0,8 km². Kraljeva rezidenca (ali akropola) je bila zgrajena na visokem grebenu, ki se sedaj imenuje Büyükkale (Velika trdnjava).[3]

Zunanje mesto je stalo južno od notranjega in je merilo okoli 1 km². Imelo je dovršena mestna vrata, okrašena z reliefi vojščakov, levov in sfing. V mestu so bili štirje templji, obdanimi s stebrišči, posvetnimi zgradbami in bivališči. Izven obzidja so bila pokopališča, na katerih so bili večinoma žarni pokopi. Sodobni poznavalci ocenjujejo, da je imelo mesto od 40.000 do 50.000 prebivalcev. V zgodnjem obdobju je tretjina prebivalcev živela v notranjem mestu. Hiše so bile zgrajene iz lesa in nežgane opeke, ki jo je vreme izpralo, tako da so od mesta ostale samo kamnite stene templjev in palač.

Mesto in hetitska država sta bila uničena okoli leta 1200 pr. n. št. kot del propada bronaste dobe. Mesto je bilo zapuščeno do leta 800 pr. n. št., ko so se v regiji začela pojavljati frigijska naselja.

Vir: wikipedija

Yazilikaya

Popoln višek prve etape je bil zgodaj dopoldanski obisk Yazilikaye. Yazilikaya je bilo svetišče Hatuše. Za Hetite je bilo sveto mesto. Vloga Yazilikaye v življenju Hetitov še do dandanes ni popolnoma razjasnjena. Vsekakor pa je imela izredno pomembno vlogo v njihovem duhovnem življenju.

Umirite se, odmislite vse in se prepustite. Občutili boste duh in energijo mogočnega imperija, ki je krojilo in sooblikovalo civilizacijo, kot jo poznamo danes. Ta kraj je napolnjen z neko pozitivno, mistično energijo. Minevajo minute in nato ure. Kot začarani še vedno tavamo po tem svetem kraju. Rituali in dogodki, ki so se odvijali med temi stenami, so pustili svoj pečat in svojo energijo v tem prostoru, ki jo lahko občutimo še danes. Naučite se prisluhnit in nagrajeni boste.

Med najpomembejše najdbe spada kraljevi arhiv, pisan s klinopisom na glinaste ploščice. V arhivu je bila uradna državna korespondenca, državne pogodbe, zakoniki, opisi obrednih ceremonij, prerokbe preročišč in leposlovje antičnega Bližnjega vzhoda. Posebno pomembna je ploščica, ki je sedaj razstavljena v Arheološkem muzeju v Carigradu, na kateri so zapisane podrobnosti mirovne pogodbe med hetitskim kraljem Muvatalijem II. in egipčanskim faraonom Ramzesom II., ki sta jo podpisala po bitki pri Kadešu leta 1259 ali 1258 pr. n. št.. Kopija tablice je kot primer najstarejše mednarodne mirovne pogodbe razstavljena v palači Združenih narodov v New Yorku.