1. Etapa – do Hatuše (Po Turčiji 2022)

September 30, 2023
September 30, 2023 Andrej Pulko

1. dan: do meje z Bolgarijo

Teh nekaj manj kot 2.300 kilometrov smo opravili v treh dneh. Prvo spanje smo si organizirali pred mejo z Bolgarijo, tik ob veličastnem kanjonu Jerma in starodavnem samostanu Poganovo. Glede na to, da je do prvega prenočevanja dobrih 820 km, kar znese realnih 10 ur v avtu, nam za oglede ni ostalo ravno kaj dosti časa. Kljub dolgi poti pred nami, smo si zjutraj utrgali dobri dve uri za ogled omenjenega samostana. samostan Poganovo velja za enega najlepših in najpomembnejših samostanov iz obdobja srednjega veka. Posvečen je Svetom Jovanu Bogoslovu. Samostan leži na idilični lokaciji. Dostop do njega je preko brvi preko reke Jerme.

1. ETAPA – VRHUNCI

– Polotok Galipoli

– Most – 1915 Çanakkale

– Vožnja po D160 in D140

– Hatuša, Hetitska prestolnica

– Yazilikkaya

Vlasi, near Pirot, South Serbia
Vlasi, near Pirot, South Serbia

Samostan je vsekakor vreden ogleda, VENDAR! Veliki vendar z moje strani. Zase lahko trdim, da s spoštovanjem pristopam do vseh objektov, ki iz kakršnega koli razloga nekomu ali neki kulturi pomenijo mnogo. Čeprav sem sam povsem navadno posvetno bitje, ki si vsakdanji kruh služi v povsem posvetni stvari, menim, da je v nas “navadnih” ljudeh mnogo več duhovnosti, kot v “izbrancih”. Zakaj to pišem? Ker sem toliko krat razočaran nad raznimi duhovniki in drugim verskim osebjem. Koliko krat opazim v njihovih očeh prezir in popolno praznino. Tako je bilo tudi tukaj. V kolikor bi imel čas in voljo bi jim nasul resnice o njihovi hinavščini, ki jo s svojo vzvišenostjo kažejo ostalemu svetu. Seveda, da ne bo pomote, govorim o posameznikih. Vendar je ravno tako institucija kriva, da takšno obnašanje in takšne posameznike ohranja v svojih vrstah. Tukaj je tudi razlog, da nas vedno več išče “boga” zunaj posvečenih zidov.

PRVA ETAPA V TREH DNEH

2. dan: na Galipoli do Bosporja

Prvi del dneva bomo preživeli na cestah Bolgarije. Trasa je že znana, in sicer Dimitrovgrad – Sofija – Plovdiv – Svilengrad. Do Sofije se pot vleče. Ure minevajo, zamuda pa se samo množi. Težava na poti do Sofije je, da v kolikor ne gradijo novih odsekov hitre ceste, potem pa je omejitev 50 in množica policajev, ki te omejitve tudi nadzirajo. Vse je lažje, ko je Sofija za nami. Potem se vse prične odvijati hitreje.

Do meje s Turčijo je še kakšnih 50 kilometrov, ko se pojavijo rahli črvički v želodcu. Nikakor si ne morem pojasniti zakaj. Po resnično ogromno prevoženih kilometrov po tej ogromni deželi, kot tudi precej preživetih dneh tako pod milim nebom kot v urbanih okoljih, prav nikoli nismo doživeli niti ene negativne izkušnje. Mogoče je krivo zavedanje oddaljevanje od doma. Mogoče strah pred neznanim,…

From Edirne to Gallipoli
From Edirne to Gallipoli

Meja s Turčijo je za nami. Kot prav vedno brez kakršnih koli težav in nepotrebnih vprašanj in še manj kakršnega koli nadlegovanja prečkamo mejo. Na meji smo zamenjali nekaj denarja, elektronsko vinjeto pa tako ali tako imam še od zadnjič. Prav vsem priporočam, da si na meji kupite sim kartico, ki vam omogoča prenos podatkov, kot tudi telefoniranje preko orodij kot je WhatsApp ali Viber. Vendar pazite! Vsi ponudniki ne omogočajo govorne komunikacije – klicanja! Preden kupite, preverite.

Ponovno uberemo daljšo, vendar nam tako ljubo pot, pot preko Galipolija namesto direktno preko Istanbula. Zakaj? Kakor hitro se samo spomnim vožnje skozi 15 – 20 milijonsko mesto me kar zmrazi. Dovolj krat sem ga že doživel, tako da se ga raje izognem, čeprav to pomeni cca 200 kilometrov daljšo pot. Vendar kakšna je ta pot? Pot na Galipoli in preko njega zapolni vso praznino, ki se je nabrala vse od zadnjega road tripa.

Bridge over Dardanelles strait
Bridge over Dardanelles strait

Precej dolg in težak dan je za nami. Pred nočjo sem zbral le še toliko energije, da sva se z Aisho šla s kratkim a prelepim sprehodom poklonit tisočerim vojakom, ki so izgubili svoja življenje na tem prelepem kosu zemlje. Galipoli je ime, ki ga mnoge nacije izgovarjajo s strahospoštovanjem. Je kraj, kjer se je “rodil” Atatürk in z njim sodobna Turčija.

Z največjim užitkom srebam turški čaj ter skozi ogromno panoramsko okno, le lučaj od Dardanel, opazujem ogromne ladje, ki kot po tekočem traku plujejo proti Črnemu morju. Kot že tisočletja prej, v času trojanskih vojn, so bile te ožine strateškega pomena. Na račun muhastega vremena oziroma pravilneje vetra, ki je značilen za to področje, se je obogatela legendarna Troja, ki se nahaja le kakšnih 30 kilometrov proti jugozahodu.

3. dan: do Hatuše, prestolnice Hetitskega imperija

Današnja etapa je nekoliko krajša, le slabih 600 kilometrov pregovorno lepih cest je pred nami. Upam, da še ujamemo pozno popoldanski sprehod po nekdanji Hetitski prestolnici.

Čeprav bom tokrat v Hatuši že tretjič, se obiska zgodovinskega kraja izredno veselim. Prav vedno me očara pokrajina, ki Hatušo obdaja, ter spokoj, ki vlada na tem nahajališču. Čeprav gre za prestolnico nekoč izredno pomembnega kraljestva, ki je veljalo za eno izmed štirih velikih, boste tukaj zelo težko srečali kakšnega turista oziroma tujca. Zakaj? Težko odgovorim na to vprašanje. Zase upam le trditi, da se je bom le stežka naveličal.

Gift from the locals

Prišli smo zgodaj popoldan, ko je vročina še precej pripekala. Ker smo imeli absolutno dovolj časa, smo sprva poiskali kraj našega kampiranja, ki je bil na dvorišču manjše gostilne, ki je bila bolj piknik prostor. Ta piknik prostor je bil odmaknjen in na pol poti med Boğazkale ter Yazilikayo, odmaknjen in ob majhnem gozdičku. Lokacije je bila prav idealna ter popolnoma primerna za več dnevno uživanje v gosti senci ob fantastičnih gostiteljih. Izhodišče je prav fantastično za raziskovanje Hatuše, Yazilikaye ter ostalih nahajališč.

Do zadnje minute smo Zorica, Aisha in jaz uživali po pohajkovanju po ostankih nekdanje Hetitske prestolnice. Hetiti so bili eno izmed velikih ljudstev. Prvi dokazi bivanja Hetitov na tem področju segajo vse do 6. tisočletja pr. n. št.. Glavno dogajanje v Hatuši se je odvijalo od 19 st. pr. n. št. in vse do 12. st. pr. n. št. ko je Hetitsko kraljestvo tudi propadlo.

Mesto je bilo sestavljeno iz notranjega in zunanjega mesta in je na višku svoje moči merilo 1,8 km². Kralj Šupiluliumo I. (vladal okoli 1344–1322 pr. n. št.) je oba dela obzidal z mogočnim obzidjem, katerega potek je še viden. Notranje mesto, v katerem so bili citadela, velike upravne zgradbe in templji, je merilo približno 0,8 km². Kraljeva rezidenca (ali akropola) je bila zgrajena na visokem grebenu, ki se sedaj imenuje Büyükkale (Velika trdnjava).[3]

Zunanje mesto je stalo južno od notranjega in je merilo okoli 1 km². Imelo je dovršena mestna vrata, okrašena z reliefi vojščakov, levov in sfing. V mestu so bili štirje templji, obdanimi s stebrišči, posvetnimi zgradbami in bivališči. Izven obzidja so bila pokopališča, na katerih so bili večinoma žarni pokopi. Sodobni poznavalci ocenjujejo, da je imelo mesto od 40.000 do 50.000 prebivalcev. V zgodnjem obdobju je tretjina prebivalcev živela v notranjem mestu. Hiše so bile zgrajene iz lesa in nežgane opeke, ki jo je vreme izpralo, tako da so od mesta ostale samo kamnite stene templjev in palač.

Mesto in hetitska država sta bila uničena okoli leta 1200 pr. n. št. kot del propada bronaste dobe. Mesto je bilo zapuščeno do leta 800 pr. n. št., ko so se v regiji začela pojavljati frigijska naselja.

Vir: wikipedija

Yazilikaya

Popoln višek prve etape je bil zgodaj dopoldanski obisk Yazilikaye. Yazilikaya je bilo svetišče Hatuše. Za Hetite je bilo sveto mesto. Vloga Yazilikaye v življenju Hetitov še do dandanes ni popolnoma razjasnjena. Vsekakor pa je imela izredno pomembno vlogo v njihovem duhovnem življenju.

Umirite se, odmislite vse in se prepustite. Občutili boste duh in energijo mogočnega imperija, ki je krojilo in sooblikovalo civilizacijo, kot jo poznamo danes. Ta kraj je napolnjen z neko pozitivno, mistično energijo. Minevajo minute in nato ure. Kot začarani še vedno tavamo po tem svetem kraju. Rituali in dogodki, ki so se odvijali med temi stenami, so pustili svoj pečat in svojo energijo v tem prostoru, ki jo lahko občutimo še danes. Naučite se prisluhnit in nagrajeni boste.

Med najpomembejše najdbe spada kraljevi arhiv, pisan s klinopisom na glinaste ploščice. V arhivu je bila uradna državna korespondenca, državne pogodbe, zakoniki, opisi obrednih ceremonij, prerokbe preročišč in leposlovje antičnega Bližnjega vzhoda. Posebno pomembna je ploščica, ki je sedaj razstavljena v Arheološkem muzeju v Carigradu, na kateri so zapisane podrobnosti mirovne pogodbe med hetitskim kraljem Muvatalijem II. in egipčanskim faraonom Ramzesom II., ki sta jo podpisala po bitki pri Kadešu leta 1259 ali 1258 pr. n. št.. Kopija tablice je kot primer najstarejše mednarodne mirovne pogodbe razstavljena v palači Združenih narodov v New Yorku.

, ,