Po zahodni Srbiji

December 25, 2024
Posted in Potovanja
December 25, 2024 Andrej Pulko

Po Zahodni Srbiji

V Subotici (Vojvodina) smo pobrali zelo pomembnega člana tokratne ekipe. Zanj bo tokratno potovanje prvo takšne “ta prave” overland narave. Takšne s kampiranjem v divjini, daleč od urbanega sveta. Bomo videli kako se bo obnesel. Na koncu potopisa bom podal realno oceno in ali bi ga vzeli še na kakšno potovanje.

Preko Fruške Gore se počasi bližamo kraju, kjer se prava avantura prične. Bližamo se Tršiću, kraj kjer je bila rojena velika zgodovinska osebnost. Kjer je bil rojen Vuk Stefanović Karadžić, pomemben srbski jezikoslovec, folklorist in reformator srbske pisave ter jezika. Rojen je bil 6. novembra 1787 v Tršiću, majhni vasi v Srbiji.

Karadžić je najbolj znan po svoji reformi srbske cirilice in standardizaciji srbske knjižnega jezika. Njegovo geslo “Piši kao što govoriš, čitaj kako je napisano” je postalo temelj njegove reforme, kar pomeni, da naj bi vsak glas imel svojo črko in obratno. S tem je srbski jezik postal bolj dostopen in razumljiv širši množici.

Tršić, Vuk Karadžić

Poleg reforme pisave je Vuk Karadžić tudi zbiral in zapisoval srbske narodne pesmi, pripovedke, pregovore in drugo ustno izročilo. Njegova zbirka “Srpske narodne pjesme” je izjemnega pomena za ohranjanje srbske kulturne dediščine. Karadžić je bil tudi avtor prvega slovarja sodobnega srbskega jezika, ki je vseboval besede, ki so bile v rabi med preprostim ljudstvom.

Karadžićevo delo ni bilo sprva sprejeto brez odpora. Mnogi konservativni intelektualci in cerkveni predstavniki so se upirali njegovim reformam. Kljub temu je s podporo nekaterih pomembnih osebnosti, kot je bil na primer Goethe, uspel uveljaviti svoje ideje.

Vuk Karadžić je s svojim delom močno vplival na srbsko kulturo in jezik ter postavil temelje za sodobni srbski jezik. Njegova zapuščina živi naprej skozi knjige, pesmi in jezik, ki ga danes govorijo milijoni ljudi.

Šele precej pozno popoldne smo prispeli do vasice Tršić. Čeprav po kilometrih pot ni bila ravno dolga, je ura neizprosno tekla. Že rahlo nervozen sem uspel parkirati avto na parkirišču, ki je označevalo vstop v dolino, kjer se skriva prelepa etno vasica Tršić.  Že sama vasica, že sam kraj kot pričevalec zgodovine odtehta pot do sem. Dejstvo, da se je tukaj rodil Vuk, pa vse skupaj le še dodatno nagradi.

Z vsakim korakom, ki smo ga naredili po poti v etno parku, smo bili bolj navdušeni. Hribi okoli nas, gozd, lesene zgradbe, potok ki napaja dolino,… Vse je naravnost idilično. Za skoraj vsako hiško smo se spraševali: “ali je to Vukova hiša?” Čez čas smo se predali in povprašali domačine. Dobili smo jasen odgovor. Še naprej, do konca doline. Tako nadaljujemo pot, skozi prelep gozd. družbo nam dela majhen potok, ki poganja mline, ki so bili del vsakdana v času Vukovega bivanja.

Čez nekaj minut pridemo na konec poti. Sedaj pa smo zagotovo pred Vukovo rojstno hiše. Nakup vstopnic nam to potrdi. Za ljubitelje zgodovine, preprostega življenja, za nas ponosne Balkance je doživeti ta kraj eno veliko zadovoljstvo. Z največjim ponosom napišem: S ponosom sem Balkanec.

TRSIC

Mačkov kamen, bitka na Drini

Bitka pri Mačkovem kamnu, ki se je odvijala med 15. in 19. avgustom 1914 med avstro-ogrskimi in srbskimi silami, je bila del obsežnejše bitke na Drini v začetnih fazah prve svetovne vojne. Mačkov kamen, pomembna strateška točka na planini Jagodnja, je bil prizorišče hudih spopadov. Srbska vojska, čeprav slabše opremljena, je odločno branila svoje položaje pred avstro-ogrskimi silami. Zaradi intenzivnih bojev in velikega števila žrtev na obeh straneh je Mačkov kamen simbol poguma, predvsem srbskih enot, ki so kljub ogromnim izgubam (med njimi številni prostovoljci) uspele preprečiti avstro-ogrski prodor v notranjost Srbije. Bojišče je danes spominsko območje, ki priča o težkih razmerah in junaštvu vojakov.

Okolica, kjer prevladujejo vzpetine, znane v svetovni vojaški zgodovini po eni najtežjih bitk prve svetovne vojne, se v zadnjih sto letih ni bistveno spremenila. V nekaj dneh, med 19. in 22. septembrom 1914, je na Mačkovem kamnu izginil gost starodaven iglast gozd. Gozd je v tem času ponovno zrasel, od leta 1936 pa na Mačkovem kamnu, na znameniti točki 924, stoji spominska kostnica posvečenim padlim srbskim častnikom in vojakom. Bitka na Mačkovem kamnu se je končala s porazom srbske vojske.

Bitka na Mačkovem kamnu je potekala med 19. in 22. septembrom 1914, po znameniti Cerski bitki (16.–20. avgust 1914) in pred Kolubarsko bitko (16. november–12. december 1914). Bila je del priprav na drugi prodor avstro-ogrske vojske v Srbijo, znan kot Bitka na Drini, katerega priprave so se začele 6. septembra 1914.

Na Mačkovem kamnu vlada tišina. Gozd, ki je izginil med silovitimi boji, je znova zrasel in verjetno spominja na tistega, ki je stal tam pred bitko. Na ograjenem platoju na vzpetini 924 so leta 1936 dokončali spominsko kostnico. Zgrajena je iz debelih, grobo obdelanih kamnitih blokov, na vrhu pa stoji masiven kamnit križ. Kostnica daje vtis teže in mogočnosti, skoraj kot da pritiska na obiskovalca. Tudi vhodna vrata so preprosta, izdelana iz kovanega železa, z dvema reliefnima lobanjama.

Notranjost je prav tako skromna: ena freska, tri ikone, glinena kadilnica in štiri puške, ki so ostale iz časa bitke. Pod fresko je preprost napis: „Za odrešitev domovine. Mačkov kamen 1914.“ Najbolj pa spomin na junake ohranjajo preprosti, ljudski simboli: šopek bazilike, nekaj jabolk in hruška. Ti iskreni darovi kažejo, da spomin na padle ni zbledel.

Princ Đorđe Karađorđević, sin kralja Petra I., je bil eden od udeležencev te bitke. Kot izkušen vojak Balkanskih vojn in prve svetovne vojne je na Mačkovem kamnu utrpel hude rane, kar je še poudarilo simboliko te tragične in izčrpavajoče bitke za srbski narod.

“Borbe na Mačkovem kamnu so bile izjemno krute, skoraj apokaliptične. V teh nekaj dneh so srbske čete utrpele strahovite izgube. Med padlimi ali smrtonosno ranjenimi je bilo pet poveljnikov polkov, pet podpolkovnikov in 64 častnikov iz 18. polka, kar kaže na ogromen človeški davek. Število vojakov se je razpolovilo, mnoge čete pa so se zdesetkale – od 450 mož jih je ostalo komaj 120. Po bitki je bilo več kot 4.000 ranjencev, kar je povzročilo hudo trpljenje in obup med preživelimi.”

Mnogi so zboleli, vključno s prostovoljkami, kot je bila neimenovana pripovedovalka, ki je umrla zaradi tifusa marca 1915 v bolnišnici v Valjevu.

MACKOV KAMEN

Mlin Save Savanovića

V zakotni vasi Zarožje še danes krožijo strašljive zgodbe o vodnem mlinu ob potoku, kjer naj bi nekoč strašil vampir Sava Savanović. Po pripovedovanju domačinov nihče, ki bi ponoči prespal v mlinu, zjutraj ne bi dočakal dneva. Mlin je že dolgo opuščen in v njem ni nikogar, a tudi danes mimoidoči, zlasti ponoči, poti blizu mlina prečkajo le, če res morajo. Hrumenje vode in nenavadni zvoki še vedno vzbujajo nelagodje in strah.

Legenda pravi, da je bil Sava Savanović domačin vasi Zarožje, ki se je po smrti spremenil v vampirja in strašil obiskovalce vse do leta 1880, ko naj bi odkrili njegov grob in ga uničili z glogovim kolcem, edino orožje, ki lahko ubije vampirja. Zgodba je postala širše znana po zaslugi pisatelja Milovana Glišića, ki je v svoji noveli “Posle devedeset godina” zajel bistvo legende. Po njej sta iz Savine krste ob odprtju izletela dva nočna metulja, ki naj bi več desetletij dušila novorojenčke na območju zahodne Srbije. Domačini še danes trdijo, da metulj, ki ga občasno opazijo v bližini, potrjuje resničnost zgodbe.

Mlin in okolica ostajata del srbske folklore in simbol strahu, a tudi privlačnosti skrivnostnega nadnaravnega.

Dodatno priljubljenost tega kraja je okrepila ekranizacija Glišićeve povesti v enem najznamenitejših srbskih grozljivk, “Leptirica”. Film, posnet leta 1973, je postal pravi kult in srbski horor klasik, kar je še okrepilo mističnost in zanimanje za zapuščeni mlin. Zaradi filma in legende je mlin postal pogosto obiskan kraj za ljubitelje srhljivih zgodb in avanturiste, ki jih je privlačila ideja o “prekleti hiši” iz srbske folklore. Mnoge obiskovalce so vodile legende o vampirju Savi Savanoviću, zaradi katerih je mlin postal priljubljena destinacija za vse, ki so želeli pokukati v skrivnostni svet preteklosti.

Kljub zapuščenosti in razpadajočemu stanju vodnega mlina, ta še danes ohranja status enega najbolj srhljivih in privlačnih krajev v Srbiji.

VODENICA

Spominski kompleks Kadinjača

Spominski kompleks Kadinjača se nahaja blizu Užic v Srbiji, približno 14 kilometrov zahodno od mesta. Posvečen je borcem Užičkega partizanskega odreda, ki so padli v bitki 29. novembra 1941 med drugo svetovno vojno. Ta dogodek je pomemben del zgodovine Jugoslavije, saj so se partizani v boju proti okupatorju junaško upirali, čeprav so bili premočno prekašani. Kompleks je zasnovan kot nekakšen muzej na prostem in je bil odprt leta 1979, na obletnico dogodka.

Bitka na Kadinjači, ki se je zgodila 29. novembra 1941, je ena od najbolj pomembnih in tragičnih epizod med drugo svetovno vojno v Jugoslaviji. Ta dogodek je zaznamoval konec Užičke republike, prve osvobojene teritorije na ozemlju okupirane Jugoslavije.

Ko so Nemci 25. novembra 1941 sprožili ofenzivo na Užice, so se partizani začeli umikati proti jugu. Užički partizanski odred je bil zadolžen za upočasnitev nemškega napredovanja, da bi omogočil varno evakuacijo partizanskih sil in prebivalcev iz Užica proti Sandžaku.
Borci na Kadinjači so se hrabro borili, čeprav so se zavedali, da nimajo možnosti preživeti. Uspelo jim je zadržati Nemce dovolj dolgo, da je večina partizanov in civilistov pobegnila. Na koncu so bili skoraj vsi borci na Kadinjači ubiti v boju.

Bitka na Kadinjači je postala simbol nesebične žrtve za svobodo in eden od temeljnih mitov partizanskega boja v Jugoslaviji. Spominski kompleks Kadinjača danes stoji kot opomin na to herojsko dejanje in kot simbol odpora proti fašizmu.

KADINJACA

Srbsko gostoljublje

Prvo divje kampiranje je za nami. Noč smo preživeli na grebenu, tik ob temnem gozdu. Že toliko krat sem si rekel, da tik ob gozdu ne bom več kampiral, še posebej ne v področju kjer so medvedi in volkovi. Ampak tokrat nismo imeli izbire. Vzeli smo najboljše, kar se nam je ponudilo. Res pa je, da sem tokrat za malo mirnejši spanec naredil alarmno bariero na poti iz gozda, tako, da sem vsaj malo mirneje spal.

Zjutraj smo se zbudili s pogledom na prečudovit razgiban relief Zahodne Srbije le lučaj od Drine. Po preživeti noči nekje v divjini je občutek tako dober. Neprimerno boljši, kot da bi preživeli noč v kakšnem kampu. Počutiš se tako živega, polnega,… Polni entuzijazma se odpravimo novemu dnevu in novim dogodivščinam naprej. Vreme je prelepo, narava je prelepa in še po tako ljubem Balkanu se potepamo. Kaj si lahko želiš lepšega?

Vožnja po neznanih cestah, po neznani pokrajini,… Hmmm, kaj si še lahko želiš več? Uživam vsak trenutek na cesti. Želim da traja in traja. Tako zasanjan uzrem ob cesti nekaj, kar bi lahko pomenilo jutranjo kavo. Ob cesti zagledam lesen objekt in napis KONAK. Hmmm. Čeprav še ta trenutek ne vem, kaj pomeni beseda KONAK, sklepam, da bi lahko bilo neke vrste gostišče. V potrditev mojega razmišljanja opazim majhno leseno teraso, na kateri so kakšne tri mize s pripadajočimi klopmi. Avto sem uspel ustaviti kakšnih 100 metrov za videnim. S krajšo vzvratno vožnjo smo parkirali ob dovozu. Pogumno sem se napotil do ogromnega možaka, ki je bil zatopljen v svoje delo. Ob stisku ogromne dlani, sem ga povprašal ali je možno pri njem dobiti kakšno kavo. Pogled in obraz se mu je razjasnil. S kretnjo in glasom nam je dal vedeti, da smo pri njem dobrodošli.

Seveda sta dobrodošli tudi naši predobri psički Aisha in Kaya. Hitro najdemo mesto na leseni terasi, s katere se ponujajo prelepi pogledi proti hribovju za katerim se skriva prelepa reka Drina. Drina je naš današnji cilj, vendar sedaj smo tukaj z mislimi in srcem ob Cvetu, ki se mu je ob našem povsem slučajnem obisku razvezal jezik. Verjetno še bolj kot njemu pa se je meni, ki mi ravno takšna srečanja dajejo smisel našim potovanjem.

Cveto je bil graditelj cerkva. Na fotografijah nam je pokazal svoje stvaritve. Prelepi objekti, ki imajo dušo. Danes pa se raje ukvarja z manjšimi vendar nič manj pomembnimi izdelki in sicer gradi “pečenjare”. Hmmm,…. Ob sami omembi “pečenjar” se mi pred očmi pojavijo prelepe slike in v ustih se nabira slina,… Ampak to bo moralo počakati.

Beseda nanese na Mačkov kamen in na kraj kjer smo prenočevali. Cveto hiti s pojasnjevanjem, da izbira lokacije za prenočevanje ni bila ravno pametna izbira, saj je ravno na tem kraju pred časom medved “lovil” prijatelja na kolesu. Pred časom pa je Cveto sam izkusil bližino medveda v neposredni bližini njihove hiše. Jutro je, sonce je, pijemo kavo, … , torej vse je OK.

Kje smo bili včeraj? Zakaj nismo včeraj prišli do njega. Delal je pasulj. Spali bi pri njem,…. Ob njegovih besedah mi je kar malo žal, da se nismo našli že včeraj,… Ampak mogoče je bolje tako. Kolikor poznam sebe in vidim Cveta, potem bi jaz danes imel zelo težko glavo. Že mora biti tako in verjetno je celo bolje tako. Ampak obljubiti smo mu morali, da naslednjič prespimo pri njem.

Po dobri uri smo se le počasi prisilili, da nadaljujemo pot. Cveta prosimo za račun. Cveto nam hladnokrvno odvrne: Pri meni ne boste plačali ničesar. Kako to misliš? Dobili smo kavo, spili predober domač sok, in še za domov si nam dal 2l drenovega napitka. In sedaj ne želiš denarja. Kako to misliš? Možak je vztrajal pri svojem in pred leti sem se že naučil, da se je potrebno naučiti, da znamo darila s hvaležnostjo tudi sprejet. Ko se mu iskreno zahvaljujemo in tukaj ne mislim za kavo in vse ostalo, ampak predvsem za zgodbo, za gostoljubje, za srčnost. To ima najvišjo vrednost in nima cene. Ob zahvaljevanju je izrekel globoko resnico, ki je menila postala mantra za celo leto in verjetno za preostanek življenja: Ne meni, bogu hvala! Ne glede kdo ali kaj je vaš bog, v kolikor si vzamemo čas in poskusimo dojeti te besede, vidimo koliko resnice se skriva v njih.

Cveto, hvala ti! Si poosebljena srbska duša!

SRBSKO_GOSTOLJUBLJE

Zakaj na pot po Zahodni Srbiji?

Upal bi si trditi, da je Srbija srce in duša Balkana. Je vodnjak od koder se vsi, ki čutimo Balkan v svojih srcih in v svoji krvi, napajamo. Seveda bo mnogim to težko priznat, ampak tako je. V kolikor bi dali na stran politične opredelitve oziroma umetne delitve v obliki meja, verskih pripadnosti in ostale opredelitve s katerimi nas že vse od Avstro Ogrske zastrupljajo, bi dojeli kam pripada naše srce in naša duša.

Kaj reči o videnem?

Vsekakor in absolutno bi vam priporočil ogled Tršića, rojstnega kraja Vuka Karadžića. Ni potrebno, da se priklonite velikemu Vuku, ampak lahko zgolj uživate v prelepem muzeju na prostem, kjer boste začutili “ta pravo Srbijo”.

Vse preveč krat smo Slovanski narodi krvaveli za tuje gospodarje. Tako mi Slovenci kot Hrvatje, Srbi in tudi drugi “majhni” narodi.  Krvaveli za druge ideale, za ideale ki v veliki večini niso v skladu z našim duhovnim izročilom. Majhni smo zato, ker so nas vedno prepričevali in tudi uspeli prepričati, da smo majhni. To so naredili tako, da so nas razdelili po nekih “pripadnostih”, ki so v začetku bile le v glavah tujcev. Žal s časoma, je vse preveč nas, začelo verjeti v  drugačnost in s tem lastno “posebnost”.

V kolikor bi se zavedali, da smo po številčnosti največji narod v Evropi in v kolikor se ne bi prodali za ideje naših “gospodarjev” potem bi lahko stvari bile nekega dne povsem drugačne.

Na naših tleh je vse preveč spomenikov kot je Mačkov kamen. Imejmo to v mislih, ko preveč stoično opazujemo dogajanje na naših tleh.

Pokrajina zahodne Srbije:

Do sedaj videno in doživeto nas je potegnilo v pravo popotniško mrzlico. Z največjim veseljem in optimizmom zremo v prihajajoče dni, ko bomo obiskal Nacionalni park Tara, Mokro Goro, Višegrad in  verjetno višek tokratnega potovanja Zelen Goro, ki obeta nepozabno izkušnjo divjega, lepega, prvinskega Balkana.

,