Z avtom po Turčiji
Do odhoda le še en teden
petek, 14.06.2013
Še en teden do odhoda. Plan potovanja, ki sva ga z Maticem sprejela je sledeč:
- potepanje po Turčiji bo trajalo cca 20 dni
- odrineva čez en teden, to je 21.06.2013 v petek zgodaj zjutraj
- prvi dan bova poskusila priti čim dlje in sicer do bolgarsko – turške meje, kjer bova nekje prespala
- po mnogih variantah in premlevanju različnih poti sva sprejela sledeče glavne točke, ki jih želiva obiskati. Na podlagi teh točk je plan poti v grobem sledeč: Ptuj – Beograd – Niš – Sofia – Edirne – Istanbul – Amasra – Hatuša – Van Golu – Hasankeyf – Nemrut Dagi – Kapadokija – Konya – Cirali – Pamukale – Troja – Cannakale – Galipoli – Grčija (par dni počivanja) – Ptuj
- predvidena trasa nekje 8000 – 9000 km.
Danes pregledava seznam stvari, ki jih še morava opraviti oziroma ki sva jih že naredila:
- Pregled in servis Yetija – OK
- Komplet rezervnih gum – OK
- Rezervni kompresor – NE
- Dvigalka – OK
- Orodje – OK
- …
- Servis Maticovega kolesa – OK
- Servis mojega kolesa – OK
- Rezervna zračnice in plašči – OK
- Orodje za kolo – OK
- Pumpa za kolo – OK
- …
- Pregled in postavitev šotorja – OK
- Gorilnik, plinske kartuše – OK
- Oprema za taborenje – OK
- …
- Zavarovanje CORIS – OK
- Čevlji in obleka – OK
- …
- Zdravila in prva pomoč – bolj ali manj OK
- …
četrtek, 20.06.2013
Tako, dolgo pričakovani dan odhoda je tik pred nama. Še nekaj ur spanja in gremo! Yeti je opremljen in naložen. Dve kolesi sta na strehi, dve v prtljazniku :). Zorica pozno v noč pripravlja hrano za na pot. Zadnja kontrola dokumentov, zdravil, foto opreme, opreme za kampiranje, …. Ja, vse je. Gremo spat.
Končno, dan odhoda je prišel
petek, 21.06.2013
Ura je 06:14, še tradicionalno fotografiranje pred odhodom in greva. Malo pred osmo sva že mimo Zagreba in sedaj naju čaka 300 km ravnine do Beograda. Kako bi Yetija stisnil vsaj na 150 km/h ampak, kolesa so na strehi. Lepo tempomat na 115 in nič več. Saj bo. Potrpežljivost je na tako dolgi poti nujna. Dolga ravna cesta in praktično nič dogajanja na njej. Misli tavajo. Kot vedno me ob odhodu spreletavajo mešani občutki. Razmišljam o poti, ki naju čaka. Razmišljam o osebah, ki so ostale doma. Popotniški duh se me še ni polastil v celoti.
Proti Beogradu
Ura je 13:30, počivališče Stari hrast, nekje 100 km južneje od Beograda. Čas za prvo pavzo. Ob vhodu v hotel nama simpatična gospodična ponudi turško prednaročniško kartico za mobilni telefon. Tako ali tako sva jo imela namen kupiti, toliko bolje če je ena skrb za nama.
Še nekaj ur ter približno 300 km in Srbija je za nama. Sva v Bolgariji. Obveznosti na meji hitro brez težav opraviva, še nakup vinjete in nato le še pot proti jugu. Ne glede na to, da malenkost zamujava glede na najin plan, si vzameva čas za malico. Ob počivališču in gostilni, sva napadla dobrote, ki nama jih je pripravila Zorica. Sva pred gostilno in jeva sendviče. Tako je to, ko imaš precej dolgo potepanje pred seboj. Varčevanje je potrebno na vsakem koraku, saj finančna sredstva so zelo omejena, pot pa precej dolga in tudi negotova.
Skozi Sofijo in naprej po Bolgariji
Pogled na uro, 18:03. Voziva po ulicah Sofije. Živce nama rahlo načne obvoz, zaradi nekakšnega dogodka v samem centru mesta. Garmin hoče po njemu logični poti, ampak tam ne gre saj je cesta zaprta. Nekaj časa tavava po enosmernih ulicah, nato pa se po občutku prebijeva skozi center in ponovno sva na cesti, ki iz Sofije vodi proti Plovdivu. Počasi se že približuje večer pred nama pa še približno 300 km poti do Svilengrada, ki je hkrati cilj današnje etape. Svilengrad je tudi mejni prehod s Turčijo.
Danes ni v planu prenočevanje v šotoru, saj voziva dolgo v noč. Nekaj kilometrov pred Svilengradom najdeva ob poti manjši motel, kjer se dogovoriva za sobo. Pred večerom pa še na Kamenitzo (pivo). Ob živi glasbi in drugem pivu se mi pridruži še Matic. S pivom in pomfrijem okrepljena greva počasi spat.
