Od Marakeša do prelaza Tizi N’Tichka
V Marakešu smo preživeli bolj ali manj samo večer. Le toliko, da smo za delček okusili utrip že drugega kraljevskega mesta. Po postavitvi kampa nekaj kilometrov izven mesta, smo se v večernih urah namenili v sam center mesta. Če kaj, potem želimo vsaj za trenutek videti legendarno mošejo Koutoubija in vsekakor trg tisočerih obrazov, trg Jemaa el-Fna.
Popolnoma kaotično vzdušje na ulicah centra Marakeša, nas je posrkalo vase. Le vedno bolj velike oči Aishe so me zdramile, da sem se skupaj z njo premaknil na obrobje dogajanja. Nepopisen vrvež in gneča je bilo preveč za našo psičko. Tako sva kar hitro pristala na trgu pred veličastnim minaretom, kjer sva čakala na najini sopotnici.
Seveda ni minilo dolgo, ko je imela Aisha že ne malo oboževalcev. Predvsem za otroke je predstavljala nepremostljivo oviro. Eden za drugim so prihajali in kot bi se želeli z dotikom prepričati, da je ta velik pes resničen, da je “ta pravi”. Sprva je iz njihovih oči odsevala radovednost in strah, ki pa je po prvem dotiku prešel v navdušenje.
Na prelaz Tizi N’Tichka
Čeprav nas je večer v centru Marakeša precej navdušil, nam nekako kar ni bilo preveč žal, da ga tako hitro zapuščamo. Vsak trenutek v Marakešu se nam je zdel izumetničen, kot da je bolj ali manj vse podrejeno turizmu. Zorica, ki ima izkušnje tudi z deželo onkraj velike luže, ga je še najlepše opisala: tako ameriško mi deluje. Točno, res je, sem na ves glas potrdil. Kot, da bi mi brala misli. Vsekakor je odraz novega turizma. Turizma s poceni leti od točke A do točke B.
Vedno je vse odraz časa in sprememb in iz tega razloga ni nikoli potrebe po nostalgiji ali obžalovanju. Vse ima vzrok in vse ima posledico in ko se dovolj odaljiš, vidiš da je vse tako kot mora bit. Red se vedno vzpostavi. Kakor koli si želimo in smo v zadnjem času celo prepričani, da imamo vse niti v lastnih rokah, jih nikoli ne bomo imeli. Nekako ne moremo dojeti, da smo le del nečesa. Svet ne obstaja zaradi nas, mi smo le ena izmed minljivih vej evolucije. Prav nič več. Nismo tako posebni, kot se nam mogoče zdi. Smo le kratek utrinek v zgodovini časa. V tem spoznanju je pekel in hkrati pot do svobode.
Voda teče brez napora vedno v pravo smer.
…
Cesta, ki vodi na prelaz Tizi N’Tichka je zelo slikovita. V tem času se odvija posodobitev in širitev celotnega odseka. Imam občutek, da bo prelaz oziroma sama pot izgubila na svojem čaru. Vse preveč lahko in hitro se bo moč vzpeti. Res pa je, da bo življenje lokalnega prebivalstva s to pridobitvijo mnogo lažje.
Po kakšnih 30 km smo na prelazu, ki leži na višini 2.260 m. Čeprav to ni ravno neka višina, je na prelazu prav svinjsko hladno. Piha mrzel veter. Možje, ki na prelazu prodajajo razne fosile in minerale so odeti v debela oblačila. Mrzel veter in nadlegovanje na vsakem metru nas prisilijo, da se kar hitro vrnemo v avto in nadaljujemo pot. Le kakšnih 15 minut vožnje in nas že obda sonce in mir. Sedaj lahko ponovno uživamo.
Ta dan smo se namenili še do enega legendarnega kraja. Do mesta Ksar Ait Ben Haddou. Čeprav nam vreme ravno ne služi, nas že od daleč pozdravlja s svojo prepoznavno kuliso. Kuliso, ki jo je posodil mnogim filmskim uspešnicam.
Dan smo zaključili v Quarzazatu, kjer je domovanje filmske industrije. Pogled levo in desno odkriva prizorišča mnogih filmskih upodobitev. Kulise še kar stojijo in čakajo na nadaljevanje kakšnega James Bonda, Igre prestolov, Gladiatorja, ….
