Rodopi, južna pokrajina v Bolgariji
Kakor hitro smo naleteli na reko Vacha smo vedeli, da smo na pravi poti. Sledili smo ji kar nekaj časa po soteski, na kar se pred nami pojavi najvišji jez, kar smo jih do sedaj v živo videli. Resnično je zelo mogočen. Kar nismo se mogli nagledati. Stražarnice ob jezu pričajo na čase, ko so bili tako pomembni in strateški objekti skrbno varovani. Danes pa se lahko prosto sprehajaš po celotnem jezu. Moram priznati, da je občutek kar precej poseben, ko na eni strani zreš v globino, na drugi strani pa si to globino lahko samo predstavljaš.
Po prečkanju prelaza na poti proti Dospat-u se je okolje okoli nas na hitro spremenilo. Na vsega nekaj kilometrih smo iz “mediteranskega” okolja prešli na “naše Pohorje”. Okoli nas samo bujni gozdovi, zaplate trave, ki so kakor pred kratkim pokošene tu in tam kakšna majhna njiva oziroma bolj vrt. Na cesti pa praktično sami. Zarec čudovita vožnja. Že si zamišljam kako bi bilo tukaj kolesarit.
V okolici je mnogo naravnih znamenitosti kot je hudičevo žrelo in mnoge druge. Žal nam je zmanjkovalo časa, saj smo morali najti še prenočišče. Tako smo žal morali pohiteti. Po občutku smo se odločili, da poiščemo srečo v kraju Dospat, do katerega pa smo imeli še nekaj vožnje.
Na poti po Rodopih smo opazili ogromno izvirov, kateri so bolj ali manj bogato obdelani. Povsod je pa zelo čisto in lepo vzdrževano. Kar nekaj časa nam ni šlo v glavo zakaj je toliko takšnih počivališč ob cesti. Šele tukaj nam je ob prebiranju posvetila postalo jasno, da so ti nastali v spomin na bližnje, ki so umrli. Kako lepa gesta. Bili smo kar presenečeni. Predvsem nad tem, da je vse tako lepo, čisto, vzdrževano,… Le eden izmed primerov ko naši stereotipi absolutno ne veljajo!