Sardinija
Mnogim je Sardinija znana bolj ali manj le po njeni legendarni Costa Smeraldi, smaragdni obali, ki je svoje ime dobila po barvi vode, ki obdaja njene bele peščene plaže. Toda na razgibanem sredozemskem otoku je veliko več kot le to. Turisti in popotniki, ki prvič vidijo Sardinijo, so presenečeni, ko odkrijejo, da je otok, ki je tako znan po svojih izjemnih plažah, tako razgiban in gorat le nekaj kilometrov od sanjskih plaž, ki krasijo promocijsko gradivo širom po svetu.
Naslednja stvar, ki vas bo osupnila, je število prazgodovinskih najdišč, zlasti skrivnostnih okroglih kamnitih struktur – stolpov, znanih kot nuragi. Raziskujete lahko skrivnosti, ki jih skrivajo te prazgodovinske utrdbe / svetišča, ko se boste povzpeli po njihovih temnih kamnitih stopnicah in raziskovali prehode, zgrajene v bronasti in železni dobi. Sprehodite se lahko tudi po originalnih rimskih ulicah in obiščete ruševine mest, ki so jih zgradili Feničani ter Kartažani.
Sardinija, ki leži sredi Sredozemskega morja, je večinoma gorska regija, brez zelo visokih vrhov, z obsežnim in očarljivim, a ostrim, naravnim okoljem. Dejansko se zdi, da prisotnost človeka ne vpliva na to ozemlje; velike površine še vedno ohranjajo svojo naravno sestavo, bujne gozdove s celo tisočletnimi drevesi, majhne puščavske površine in močvirja, v katerih živijo jeleni, divji konji in ptice ujede.
Življenje na Sardiniji je morda najboljše, na kar človek lahko upa: štiriindvajset tisoč km2 gozdov, podeželja, obal, obdanih s čudežnim morjem. Sovpadati bi moralo s tistim, kar bi priporočil dobremu Bogu, da nam ga da kot raj.
(Fabrizio De Andrè, italijanski pesnik in glasbenik)
Nekaj dejstev o Sardiniji
– Otok ima nadpovprečno pričakovano življenjsko dobo 81 let in ima najvišjo stopnjo stoletnikov na svetu,
– Nacionalni parki in rezervati za živali obsegajo 25% površine celotnega otoka,
– Najvišji vrh Sardinije je Punta La Marmora, ki je visok 1834 m,
– Sardinija je bila predhodno znana kot Ichnusa, kar je zloženka dveh besed, in sicer besede nusa (otok) ter besede Hyksos (ljudstvo, ki je naselilo otok),
– Je za Sicilijo drugi največji otok Mediterana,
– Na Sardiniji je več kot 7.000 prazgodovinskih najdišč
Fantastična Korzika ostaja za nami. S trajektom plujemo preko ožine, ki ločuje ta prelepa Mediteranska otoka. Le dobrih 15 kilometrov je med njma. Beli klifi Bonifacia, ki naju tako spominjajo na Dovrske pečine, že počasi izginjajo v daljavi. Časa za sentimentalnost ni, saj z neizmerno nestrpnostjo pričakujem otok, o katerem sem pogledal nič koliko dokumentarcev in prebral nič koliko prispevkov.
Današnji cilj je zgolj postavitev kampa, ki bo naše izhodišče za raziskovanje severne in osrednje Sardinije za dober teden dni. Za kamp smo se odločili v kraju Cala Gonone. Kljub veliki utrujenosti, kateri je predvsem botrovala neprespana zadnja noč na Korziki, je bila želja le čim prej priti do mesteca na vzhodni obali v nacionalnem parku Orsei.
Čar odkrivanja neznanega je kakor najhujša droga. Z vsako novo izkušnjo postaja potreba večja. Potreba po novem, neznanem, prehaja v obsesijo. Obsesijo po informacijah, znanju in izkušnjah, ki s časom rezultirajo v spoznanja.
Cala Gonone, zaliv Orsei
Cala Gonone je s svojo lego skoraj idealno izhodišče, za odkrivanje osrednjega dela Sardinije. Leži v Nacionalnem parku Orsei. Težko si zamišljam bolj fotogenično panoramo, kot jo ponuja ta kraj na vzhodni obali Sardinije. Že v samem kraju je prelepa plaža, da ne govorim o plažah v njeni neposredni bližini. Večina jih je dostopna le po morju ali po precej težkih trekingih preko gorovja. Vendar prizori, ki jih boste videli presegajo podobe iz najdrznejših želja. Sami nismo imeli dovolj časa, da bi raziskali vse te plaže, saj smo se tokrat posvečali drugi plati Sardinije.
Do samega kraja vodi le ena cesta in ta se konča v kraju samem. Začetek poti označuje dolg predor, ki vodi na drugo stran gore. Za predorom se prične nekaj kilometrov strm spust. Na koncu spusta leži prelepa Cala Gonone. Ta razlika v višini rezultira v prelepi naravni kulisi, ki jo tvorijo gore, peščene plaže in prelepo morje. Vsekakor si zasluži naziv ene najlepših in najatraktivnejših obal na svetu.
Tukaj smo preživeli en teden. Seveda bi bil mnogo bolj primeren izraz, tukaj smo nočili en teden, saj smo le en dan del dneva preživeli tukaj, drugače pa se vračali le ob večerih, kjer smo tradicionalno ob kozarcu dobre kapljice podoživljali preživeti dan in delali načrte za jutrišnjega. Ko pomislim nazaj, mi je mogoče kar malo žal, da nismo več časa preživeli tukaj. S svojo umirjeno atmosfero, prelepo plažo in morjem, čudovitimi lokali in restavracijo, nudi podobo idealnega umirjenega preživljanja dopusta. Težko najdeš kraj na Mediteranu, ki bi bolj poosebljal to kar pravilno iščemo na morju. Vsekakor zelo priporočam bivanje v prelepi Cala Gonone.
Kanjon Gorropu
Ponovno je prišel dan, ko bo Mitsubishi bolj ali manj počival in bodo trpele naše mišice. Pred nami, oziroma bolj pravilno pred nama je spust v precej globok kanjon in nato vzpon nazaj do izhodiščne točke. Skupaj je potrebno premagati cca 1.400 metrov višinske razlike. Saj ni pretirano, vendar malo pa tudi ne, še posebej če si oprtan s ponovno pretežkim nahrbtnikom. Vedno naredim napako in tovorim preveč opreme s seboj. En fotoaparat, pa drugi, pa še dron za vsak slučaj. Pa ogromno vode, predvsem z Aisho. In na koncu se nabere. Povrh vsega pa imam premalo hribolazenja v nogah, kar povzroča dodatne težave.
V veliko tolažbo in zadoščenje je prečudovita narava, ki obkroža celotno pot. Pogled proti severu odtehta pekočo bolečino v mišicah, ki z vsakim korakom le narašča. Že toliko krat izrečeno in še vedno preklemano drži, za vredne stvari se je potrebno potrudit.
Tako, prišla sva na dno. Pričakala naju je ozka soteska povsem natrpana z ogromnimi balvani. Kaj dosti naprej ne moreva, saj moram biti preklemano previden in se izogibati kakršni koli poškodbi. Tukaj sem še bolj kot za sebe v strahu za psičko. Teren je preveč nevaren. V primeru da gre kaj narobe, kako naj spravim več kot 50 kilogramov težko Aisho iz 700 m globokega kanjona? Pred povratkom in dolgim vzponom se odpočijeva in ohladiva v prelepih tolmunih reke Flumineddu.
Zadnje metre vzpona naredim z resnično muko. V veliko pomoč mi je bila Aisha, saj mi je s svojo močjo pomagala na najbolj kritičnih delih poti. Še dneve sem se šalil, da bi še danes bil v tem kanjonu, v kolikor ne bi bilo mojega najboljšega prijatelja.
Ljudsko izročilo pravi, da sredi dne iz kanjona vidite zvezde, tako globok je.
Stari pripovedujejo o “Sa mama de Gorropu” (materi Gorropu), strašnem bitju, ki živi v kanjonu.
“Sos drullios” (obstaja močna povezva s “trooli” severnoevropske mitologije) so opisani kot zlobna bitja, ki v divjih nočeh pripkezajo iz kanjona in odvlečejo moške, živali in zgradbe z gore Supramonte.
Zgodba pravi, da v Gorropuju živi tudi “sa Tentassione” (hudič) in da so v preteklosti mnogi odhajali tja, da bi prodali svojo dušo v zameno za “sas ricchesas mundanas” (bogastvo), a vsi so prišli le do strašnega konca. Iz obupa so na koncu naredili le samomor.
SS 125
Pojasnilo sledi takoj. Oznaka SS 125 je oznaka ceste, ki je utelešenje sanj in nebes za vsakega pravega motorista. Približno 50 km dolg odsek ceste je ob lepem vremenu nekaj najlepšega kar se lahko zgodi ponosnemu lastniku lepega cestnega motorja. Široka, nova cesta z odličnim afaltom. Cesta je ravno dovolj hitra za vožnjo do kakšnih 100 km/h. Ima množico ravno prav hitrih ovinkov ter najlepšo možno pokrajino, ki jo obdaja.
Videli smo stotine motoristov, ki so uživali na tej cesti. Praviloma so bili to možje v zrelih letih in tudi nežnejši spol v še vedno zelo “ugodnih” letih. Praviloma so sedeli na “naked” različicah cestnih motorjev. Fantastično jih je bilo videti v skupini kakšnih desetih na kakšnem prelazu.
Cesto smo sami prevozili kar nekaj krat, saj prav vedno ko smo prihajali ali se vračali v naš kamp, smo morali zaviti nanjo. Prav v vsakem delu dneva je nekaj posebnega. Čeprav na njej vrvi navdušencev bencinskih hlapov, v vseh dneh nismo videli ene nesreče in tudi policista ne.
Severo vzhodna obala Sardinije
Od polotoka San Giovanni di Sinis do Alghera
Vzhodna obala Sardinije, tukaj mislim predvsem znano Costo Smeraldo, Costo Rei ter seveda Cala Gonone z njeno okolico, je turističo zelo znana in tudi oblegana. Glede na videno, bi lahko povsem nasprotno trdili za severno zahodni del Sardinije, da o notranjosti ne govorim. Le nekaj kilometrov od najbolj znanih turističnih središč, turista skoraj ne srečaš. V trenutku izgubiš občutek, da si na enem izmed najbolj zaželenih otokov Mediterana. K temu seveda tudi pripomore sama velikost otoka, kot tudi njegova reliefna razgibanost.
Na poti od polotoka Sinis proti Bosi in naprej proti Algheru, smo doživeli izkušnjo samotne ceste, prelepe morske obale in pokrajine, ki kliče po fotoaparatu v želji po ujetju vsaj delčka njene lepote. Le bližajoči nevihtni oblaki so nas preganjali v smeri večernega cilja, ki je mogoče še bolj atraktiven ali skrivnosten in to je stopničasta piramida. Ja prav ste prebrali, tudi na Sardiniji imajo tisočletja staro stopničasto piramido o kateri bom nekaj več napisal v enem izmed naslednjih postov.
Že leta na podobnih “Overland” potovanjih ubiramo podobno taktiko, ki praktično vedno do super rezultatov. Ta taktika se glasi takole: kakšnih 50% časa na poti in s tem ciljev imamo načrtovanih do potankosti in se jih tudi dosledno držimo, ostali del poti se prepustimo toku. Mogoče ne ravno povsem na slepo. Bolj na podlagi preučevanja različnih virov informacij kot so cestne karte, kartografske karte in na koncu opazovanja okolice, poslušanje lokalnih virov. Na podlagi vseh tako zbranih informacij določamo na videz naključne poti.