Severna in severozahodna Grčija
V Grčijo smo prispeli iz južne Albanije. V tem delu Albanije sta tako ali tako meni znana le dva mejna prehoda. Eden iz smeri Gjirokastra proti Kalpaki in drugi od Permeta proti Kalpaki. Izbrali smo prvega.
Pri prečkanju meja med Albanijo in Grčijo, ne glede na smer potovanja, ni nikoli prav nobenih težav. Ne glede na uro in ne glede na naša z vsemogočim natovorjena vozila. Vse je končano v vsega nekaj minutah. Verjetno sem že kje zapisal, ampak albanski in grški obmejni organi so eni izmed najprijaznejših, s katerimi sem imel oziroma smo imeli opravka.
Kot je veljalo za pot do Grčije, tudi za Grčijo velja, da bomo potovali po že znanih poteh, katere bomo nadgradili z novim. Tako smo se kar direktno namenili proti severozahodni obali Grčije, proti mestu Parga.
Pargo obdaja izreden naraven relief. Obala členjena, ravno prav hribovita. Kamor seže oko se stika prelepo sinje modro morje in zeleni griči. Le tu in tam prekine kombinacijo zelene in turkizno-modre pas peščene barve. Ti pasovi so prelepe plaže. Glede na prevožene kilometre po grških obalah (večji del otočij je izvzet), bi si upal trditi, da je to eden izmed najlepših delov Grškega morja.
Vreme je bilo prelepo. Ravno prav toplo, fantastično. Na kraj pameti nam ni prišlo, da bi si poiskali namestitev oziroma prostor za kamp kje drugje, kot na eni izmed plaž. Zaradi želje po bližini samega mesta, smo ta prostor poiskali v bližnjem majhnem urbanem kampu, kateri leži na sami obali norega zaliva. Na prostoru za šotore smo kraljevali sami.
“Bog je sklical predstavnike vseh narodov z namenom razdelitve zemlje. Grk je seveda zaspal. S svojim značajem in pristopom je Boga tako očaral, da mu je Bog odstopil svoj del. Tako so Grki dobili, kar si je Bog pustil zase.”
Anekdoto nama je pred leti zaupal mlad ponosen Grk.
Grčija – ljubezen, ki traja
Verjetno bo že držala misel, da si resnico in svet okoli sebe projiciramo sami. Mogoče je tudi to razlog, da v navidezni neurejenosti in prešernosti, ki je v Grčiji prisotna na vsakem koraku, sam vidim le svobodo in ljubezen do življenja. V trenutkih predajanja užitkom, ti je prav malo mar, kaj menijo drugi. V trenutkih hedonizma si mogoče celo najbližje modrostim in potem, ki jih rišejo misleci in mistiki z vzhoda. Uživaš ta trenutek, brez razmišljanja o včeraj, jutri…
Tako smo se tudi mi na polno predali temu trenutku. Zaužili smo si prav vsak odtenek morja, ki ga je puščalo zahajajoče sonce. Zaužili smo si prav vsak zvok, ki ga je puščal govor mimoidočih. Na trenutke smo kar malo sramežljivo skrivali pogled, ki je nezmotljivo kazal stanje naši čustev. Vse skupaj je stopnjeval le še okus njihovega preprostega vina, ki je vsaj delno tešil naše lačne duše.