Po Turčiji (2) (2013)

June 23, 2013
Posted in Potovanja
June 23, 2013 Andrej Pulko

Jutro v Bolgariji

sobota, 22.06.2013

Adrenalin naredi svoje. Kljub včerajšnjim 16 uram v avtu in 1200 prevoženim kilometrov sva že zelo zgodaj pokonci. Midva zgodaj pokonci, kuharja pa še nikjer. Izveva, da je zajtrk šele ob 8:00. Ok, potem bova to uro izkoristila za prebujanje na kolesu. Sedeva na kolo in si malo pretegneva noge po okolici.

Kuhar pride v službo in z njim je hitro tudi najin zajtrk na mizi. Pojeva in pod pritiskom prečkanja turške meje se hitro odpraviva dalje. Le nekaj kilometrov naju loči do mejnega prihoda. Na bolgarski strani teče vse hitro in enostavno. Na turški pa je prvi izziv nabava njihovega predplačniškega sistema plačevanja avtocest. V ultra moderni stavbi najdem okno, kjer lahko kupim omenjeno zadevo. Prijetnemu dekletu na drugi strani pulta angleščina ni ravno blizu. Na nek način in z obilo dobre volje zadevo le rešiva. Sedaj pa še meja. Na turški meji so tri kontrole. Nama se zalomi na drugi. Po pregledu avta, in najdenih dveh rezervnih gumah, se začnejo težave. Gume moram pustiti na meji ali pa nazaj. Sploh ni možnosti za pogajanja. Sranje. Kaj naj zdaj. Dobrih 40 minut hodim gor in dol ter prepričujem vse po vrsti, ampak nič ne zaleže. Prijazen carinik me je kar hitro napotil na njegovega šefa. In ko hodim za njim dobrih 20 minut in mu ne dam miru se pokaže le delček upanja. Končno greva skupaj pogledat avto in sporne gume v njem. Po številnih prošnjah le namigne cariniku in nama stisne okroglo štampiljko in lahko nadaljujeva pot naprej. Na trenutke sem že mislil, da se je najina pot v Turčijo končala že na meji. Hvala bogu, nekaj sva se naučila in vse se je srečno končalo. Kar malo utrujena prispeva v mesto Edirne, ki je najin prvi cilj.

Prihod v Turčijo

Mesto Edirne leži na evropskem delu Turčije in sicer tik ob Bolgarsko – Grško – Turški meji. Ogledati si želiva Selimiyevo mošejo, delo slavnega arhitekta Sinana. Mošeja velja za eno najlepših v celotni Turčiji. Edirne je ravno tako znano po prirejanju tradicionalnega festivala, kjer se srečajo najboljši turški rokoborci.

Vročina je sredi dneva prav peklenska. Ampak, na to se bova morala privadit. Mošeja s svojimi štirimi minareti deluje precej mogočno. Skozi manjši bazar se počasi prebijeva do stopnišča, ki vodi na zgornji plato, ki je hkrati notranji vrt same mošeje. Precej sva presenečena, ko vidiva sproščene ljudi, ki pod drevesi berejo knjige, se sproščeno pogovarjajo, ali zgolj počivajo. Vzdušje ne izdaja verskega objekta, ampak bolj mesto druženja.

Po ogledu mošeje sva si zaslužila kavo. Tako sva vsaj sama ocenila. Sedeva med domačine in Matic pije ne vem kaj, jaz pa si zaželim turško kavo. Čez par minut presenečeno zrem v skodelico pred seboj. To je turška kava. Kaj pa potem pijemo doma? To je bolj bela kava ali ne vem kaj pač. Tedaj še nisem vedel, da me takšna kava čaka bolj ali manj po celi Turčiji in kar bo tudi razlog, da bom preklopil na čaj.

Spet sva v avtu. Avtocesta skoraj prazna, midva pa proti Istanbulu. Voziva po zadnjem kosu Evrope in Bospor ter z njo Azija je vse bližje.

Pokaže se Marmarsko morje. Istanbul je pred nama. Istanbul je mega mesto. S svojimi uradno nekaj manj kot 14 milijoni prebivalcev, neuradno pa nekje 16 milijonov, spada med največja mesta na svetu. Opis vožnje in samega mesta pride na vrsto kdaj drugič.

Most, ki povezuje Evropo in Azijo je za nama. Sedaj voziva po Aziji. Sedaj se šele pravo potovanje začne. Voziva proti obali Črnega morja v smeri mesta Amasra, ki je najin nadaljnji cilj. Danes bova spala, kjer naju bo noč dobila.

Tik pred nočjo sva prispela do obale črnega morja. Z Yetijem sva se prebijala med sipinami in iskala primerno lokacijo za postavitev šotora. Ob svetlobi ročne svetilke sva na hitro postavila šotor tik ob morju. Pogrela sva si testenine na gorilniku in spat. Na hitro v mislih spreletim dogodke tega dne. Problemi na meji, prebijanje v neverjetni gneči Istanbula,…

Ob Črnem morju

nedelja, 23.06.2013

Spala sva kot ubita. Sonce je že kar nekaj časa nad obzorjem ko midva prilezeva iz šotora. Zunaj še kar hladno. Sedaj se šele lahko razgledava kje se sploh nahajava. Včeraj ob prihodu je namreč že bilo že pretemno za kaj takšnega. Levo in desno se razteza nič kaj atraktivna obala. Peščene sipine kakor daleč seže oko. Ni pomembno, važno je da sva se dobro naspala in da sva pripravljena za nadaljevanje poti ob obali Črnega morja. Plan je v grobem, da danes prispeva do Amasre. Amasra je majhen obmorski kraj, ki je znan po svojih naravnih lepotah. Danes je znana turistična točka, vendar predvsem za lokalni oziroma domač turizem.

Le nekaj minut vožnje po lokalni priobalni cesti je za nama in ravninski priobalni pas se počasi spremeni v gričevnatega. Vožnja je prav zanimiva in razgibana. V kolikor ne bi videl morja bi imel občutek, da se voziva malo po domačih Halozah, malo pa po naši Dolenjski. Povsod zelenje. Vstaviva se in hitro ugotoviva, da so celotna pobočja pokrita z nasadi lešnikov. Prav lep pogled.

Trebuha nama glasno sporočata, da bo potrebno narediti postanek. Odločila sva se, da nekje ustaviva in si privoščiva pravi zajtrk. Najdeva prav lepo lokacijo tik ob morju s prekrasnim razgledom. Poskušava naročit zajtrk. Težka bo. V majhnem kiosku, ki je hkrati cisto OK lokal dela nekaj mladih. Govoriva s prvim, poveva da bi nekaj jedla. Nisva prepričana, da naju je razumel. Pošlje drugega, zgodba je podobna. Nato se pogovarjava še z tretjim.

Vidiva, da nekaj bo saj so nama prinesli krožnike. Ko so prinesli vso hrano nisva vedela ali je vsak zase razumel naročilo in so to tri naročila, ali pa je takšen zajtrk v Turčiji nekaj normalnega. Kasneje sva spoznala, da je resnica nekje vmes.

Po prevoženih  cca 220 km prispeva v Amasro. Kraj je izredno simpatičen. V ozadju hribi in gozdovi v ospredju morje. Hkrati pa členjena obala z zalivi in majhnimi otoki. Pesek na plaži skoraj črn. Ob ogledu Amasre si tudi privoščiva prvo pivo v Turčiji. Kako mi je sedlo na dušo. Amasra je lepa, ampak polna turistov, kar pa vsekakor ni za naju. Današnji plan sva malo prilagodila, saj sva za danes imela v planu popoldan in večer preživeti nekje zunaj, nekje v divjini. Greva dalje!

Safranbolu ali Žafranovo po naše

Smer Safranbolu ali Žafranovo po naše. Kraj je dobil ime po Žafranu, s katerim je v preteklosti tudi obogatel. Na hitro se ozreva še po morju, saj v kolikor bo plan držal, ga kar nekaj časa ne bova videla. Prevoziti bova morala kar nekaj tisoč kilometrov, preden se bova tam daleč na jugu srečala s Sredozemskim morjem.

Voziva po lepih bolj ali manj praznih cestah. Vožnja po dolinah med gozdovi je prav prijetna za dušo in oko. Kakor se je dan začel bližati večeru sva pričela z iskanjem primernega mesta za kampiranje. Na garminu si označiva par lokacij in počasi se bližava cilju današnje etape. Po spustu z gorskega prelaza prispeva v Safranbolu. Kraj je primerek starega otomanskega mesta in je tudi fantastično ohranjen. Celotno staro mesto je izredno ohranjeno in sprehod po ulicah naju hitro popelje v novo dimenzijo. Sedaj počasi začutiva duh orienta. Mesto naju s svojo atmosfero tako navduši, da se odločiva da bova prespala kar tukaj.

Večerna svetloba naredi že tako mehke linije minareta še mehkejše.  Na ulicah vse polno ljudi. Dogajanja v starem mestnem jedru je na višku.

Poiščeva prenočišče. Po pogajanju doseževa precej dobro ceno. Starejši možak naju po strmih škripajočih stopnicah popelje v sobo, ki je v mansardi stoletja stare hiše. Po parih minutah sva ponovno zunaj in v labirintu ozkih in majhnih ulic še večerjava in popijeva kavo. Nikakor se ne morem naužiti okolja, ki me obdaja. Lepo!