Pri Muratu

nedelja, 30.06.2013

Včeraj zvečer sva bila z Maticem v dilemi, ali naj greva nekje ob štirih zjutraj na goro in skupaj s perzijskimi bogovi opazujeva prihod sonca na nebo. Zaradi prevelike utrujenosti sva to misel opustila. Proti jutru sva slišala kombije, ki so vozili turiste na goro. Kasneje sva ob zajtrku pri Muratu slišala, da je opazovanje sončnega vzhoda bilo praktično nemogoče, saj je veter na gori bil preprosto premočan. Še nekaj besed o najinem gostitelju Muratu. Murat je možak srednjih let, zelo postaven, prodornih oči in z neverjetno globokim glasom. Ko sem slišal njegov zamolkli in pritrdilni jaaa, mi je vedno deloval zelo prisrčno in simpatično. Z bratom vodita majhen penzion in v glavnem je bil Murat zadolžen za stike s strankami, brat pa bolj za operativo.

Vožnja do Kapadokije

Po zajtrku sva nadaljevala najino pot po Turčiji. Naslednji cilj je bila Kapadokija. Do Kapadokije naju čaka nekaj več kot 500 km cest po osrčju države. Tu in tam sva se ustavila na čaju ali pa sva si kaj pripravila za pod zob na najini skromni kuharski opremi.

Pozno popoldan sva prispela v kraj Ürgüp, kateri leži v centru spektakularne Kapadokije. Vožnjo sva kar nadaljevala skozi mesto, saj je bilo videti preveč turistično. Prostor za kampiranje sva našla v majhnem kampu Kaya, ki leži ob cesti za Göreme. Kamp je bil na čudoviti lokaciji nad vinogradom in s pogledom na neverjetno pokrajino. V kampu je bilo nekaj popotnikov z različno prirejenimi vozili ter tudi starejši par z avtodomom. Kot je v najini navadi, sva šotor postavila zelo hitro in si pripravila vse za spanje. Potem pa nazaj v Ürgüp in prvo bližnje spoznavanje z novim okoljem.

Ob prvem mraku sva bila že nazaj v najinem kampu, kjer sva izkoristila luksuz tuša in normalnega WC, ter se predajala tuzemeljskim užitkom. Kar hitro sem zlezel v spalno vrečo, Matic pa je še dolgo v noč užival zunaj pod milim nebom ter izkoristil redko priložnost internetne povezave.

Vse noči sva opažala, da praviloma vedno proti jutru prične pihati močan veter, ki se nato s sončnim vzhodom popolnoma umiri. Vendar nama do sedaj ni povzročal večjih težav. To noč pa je bilo drugače. Sprva sem zbudil ob hrupu in prahu, ki se je nenadoma pojavil v šotoru. Vse sva zaprla, odprt je ostal edino majhen zračnik. Skozi ta zračnik je veter prinesel prahu, da sva komaj dihala. Izredno močan veter pa je povzročal še druge težave. Ne da nama bi odpihnil šotor, šotor je veter poskušal stisniti skupaj. Kot stisneš skupaj napihljivo žogo, ko jo želiš izprazniti. Nič ni pomagalo zategovanje vrvi. Palice preprosto niso zdržale pritiska vetra. Občutek je grozen. Vsak trenutek sem se bal, da bova ostala brez šotora. Sprava nisem želel zbuditi Matica in sem sam podpiral šotor z roko in z nogo, vendar je s časoma postalo prehudo in mi je Matic moral pomagati. Tako sva kakšno uro podpirala šotor in čakala, kdaj se bo veter unesel. Tako bi spal, sedaj pa držim pokonci šotor. Končno se je pričelo daniti in z njim se je unesel tudi veter.

Kapadokija, pokrajina nestvarne lepote

ponedeljek, 01.07.2013

Kapadokija je visoka planota v vzhodni Anatoliji z nadmorsko višino preko 1000 m, nad katero se dvigujejo številni ognjeniki. Najvišji je Erciyes Dağı (antični Argej) pri Kayseriju, antični Cezareji. Meje antične Kapadokije, predvsem na zahodu, niso natančno določene. Na jugu jo je gorovje Taurus ločevalo od Kilikije in Sredozemskega morja. Na zahodu je mejila na zgodovinski pokrajini Likaonijo na jugozahodu in Galatijo ne severozahodu. Obalno gorovje ob Črnem morju jo je ločevalo od Ponta in Črnega morja, medtem ko je na vzhodu mejila na Armensko višavje in gornji Evfrat, preden se reka obrne proti jugovzhodu v Mezopotamijo. Njeno ozemlje od vzhoda proti zahodu je bilo dolgo približno 400 km, od severa proti jugu pa okoli 250 km.

Zaradi celinske lege in velike nadmorske višine prevladuje celinsko podnebje z vročimi suhimi poletji in hladnimi snežnimi zimami. Padavine so redke, zato v regiji prevladuje stepsko podnebje.

Göröme

Danes imava cel dan za potepanje naokoli. Sprva je v planu obisk kraja Göröme, nato obisk podzemnega mesta in proti večeru še mogoče kaj. Tako sva prvo obiskala Göröme, ki je bolj ali manj center turizma v pokrajini. Tukaj sva občudovala hiše, kapele, celotne cerkve, ki so izklesane v vulkanski tuf. Göröme je poseljen od dobe antičnega Rima. Super za videt vendar je kar precej turistov. Kapadokija je prvi kraj od kar sva zapustila Istanbul, da sva videla resnično dosti tujih turistov in da lahko rečeva, da je to res turističen kraj z vsem kar spada zraven. Gneča, avtobusi, hoteli,… Ampak zaradi turizma kraj raste in lahko vzdržuje znamenitosti, kar nazadnje privablja turiste. To ni enosmerna cesta, ampak vožnja absolutno poteka v obe smeri. Po ogledu Göremeja sva si še ogledala grad v kraju Uçhisar, ki je vklesan v skalo. Avto sva pustila ob vznožju hriba na katerem se pne celotno mesto. Pešačila sva navkreber po ulicah, ki so krožno speljane do samega vrha. Po ogledu gradu sva imela kar velike probleme najti avto. Kar nekaj krat sva zašla. Dobra stran tega je bila, da sva si ogledala skoraj vse ulice Uçhisarja, kjer sva ponekod naletela na fantastično in luksuzno urejene vile in manjše hotele, ki so se popolnoma skladali z okolico.

Kayamakli, podzemno mesto

Podzemno mesto Kaymaklı je bil naslednja najin cilj. Del podzemnega mesta se še danes koristi kot hrambe, hlevi in kleti. Takšna mesta so lahko sprejela do 30000 stanovalcev. Gradnja sega v 7-8 st. pr. n. št. Sprehod po podzemnem mestu, ki sega več etaž v globino je pravo doživetje. Strogo so označene poti po katerih smeš hoditi. Z modro je označena pot navznoter in z rdečo pot, ki pelje na svetlobo. Izredno hitro se izgubiš, saj oblike prostorov ne dopuščajo orientacije v podzemlju.

Obisk podzemnega mesta je naredil izreden vtis na naju. Podzemna mesta pričajo o zgodovini ljudi, ki so živeli na tem z zgodovino izredno pestrem in razburkanem področju. Podzemna mesta so jim zagotavljala varnost, ki si je na površju niso mogli zagotoviti. Po obisku sva se počasi namenila nazaj v najin kamp, vendar naju je dan napolnil z energijo in inspiracijo, zato sva zmogla moči še za ogled dveh dolin, kjer sva uživala v silhuetah in podobah, kot jih lahko pričara le Kapadokija.