Preko Dardanel nazaj v Evropo

Tako, za nama je še zadnji planiran ogled na tem potovanju. Prečkava še Dardanele in že sva nazaj v Evropi. Z vsakim prevoženim kilometrom sva bližje Grčiji in s tem zaključku potovanja.

Dardanele sva prečkala v kraju Kanakale. Ponovno sem očaran nad prometom, ki se odvija v tem ozkem prehodu. Ladijski promet je prav neverjeten. To sva najlepše doživela pri vožnji s trajektom, ko je trajekt dobesedno zaviral in pospeševal, da se je izogibal velikim tovornim ladjam.

Tako, Evropa je pod najinimi nogami. Voziva par kilometrov, in vidiva tablo za velik vojaški muzej, ki je bil postavljen v spomin velike bitke v prvi svetovni vojni. Na področju polotoka Galipoli se je v Prvi svetovni vojni bila ena izmed najbolj krvavih bitk. Borili so se za strateški prehod iz Sredozemlja do Črnega morja. Navedel bom samo podatek, da je na tem kosu zemlje umrlo 567.000 vojakov. Potopljenega je bilo veliko ladjevja. Edina uspešna stvar, ki so jo zavezniki uspeli izvest je bila evakuacija, ki pa je Turki niso ovirali.

Cel polotok je lep. Prekrivajo ga gozdovi, obala je členjena in pobočje je rahlo hribovito. Danes se ne čuti, da je bilo na tem mestu prelite ogromno krvi. Del polotoka je narodni park. Ne glede na to, da sva bila z denarjem že povsem na psu in da je ogled muzeja z VR predstavitvijo precej drag, nisva želela izpustiti te priložnosti. VR (navidezna resničnost) predstavitev je fantastična. Skupina obiskovalcev gre skozi več dvoran, kjer z vso sodobno tehniko in kulisami prikažejo dogodke iz tega krvavega obdobja. Zanimivo je slišati zgodbo še iz druge plati. Predstavili so nam, da je bila Turčija prisiljena v vojno. Prisilila jo je Anglija s svojim nespoštovanjem dogovorom o izročitvi naročenih in plačanih ladij. Skratka muzej je fantastičen in celoten polotok Galipoli je čudovit in vreden ogleda.

Tako potujeva naprej. Kje bova danes spala, kaj bova jedla, ne vem in mi je popolnoma vseeno. Še vedno sem pod vtisom dogodkov in videnega tega dne. Nekako bova že. Še vedno sva našla rešitev in tudi danes bova. Pred večerom najdeva vasico, kjer poskusiva najti nekaj za pod zob. Poskusiva v vaški gostilni. Kot je navada drugod v Turčiji v takšnih gostilnah nimajo menija oziroma hrane po naročilu. Nekaj je pripravljeno in izbiraš lahko nekaj od tega. Kot po navadi tudi sedaj nisva bila razočarana. Pod pritiskom noči sva na hitro pojedla in brž v avto. Videla sva prazno obalo. To bi lahko bilo primerno za kampiranje. Tako sva tudi naredila. Kot že nič koliko krat sva še zadnjič na tem potovanju postavila šotor. Večer so nama rahlo kratili policisti in verjetno nepridipravi. V temi se je nekdo v kombiju vozil gor in dol in ob vsakem avtu, ki se mu je bližal ugasnil luči. Hkrati pa so se policisti vozili gor in dol ter iskali nekoga. Kaj naju briga, navajena sva že skoraj vsega. Matic kot po navadi telovadi še nekje zunaj, jaz pa že v spalki in že spim.

Zadnje dejanje poti, proti Grčiji

ponedeljek, 08.07.2013

Jutranja rutina. Vsakdo od naju točno ve kaj je njegova naloga. Andrej pospravi to, Matic ono,… Skupaj zloživa šotor, 20 minut in že sva pripravljena na odhod.

Imava še nekaj kilometrov do meje z Grčijo. Mejo prečkava brez kakršnih koli zapletov. Pred nama je le še kakšnih 500 do Kalimitsija in srečala se bova z našimi. Zorica, mama Roža in Rok naju čakajo na »našem« Kalamitsiju. Končno si bova lahko pošteno oddahnila, spala v mehki postelji, pila hladno pivo,…