Turkmenistan (Mongolija 2015)

January 20, 2016
Posted in Potovanja
January 20, 2016 Andrej Pulko

Iz Uzbekistana proti Turkmenistanski meji

Danes je ponedeljek. Bivanje v Buhari smo kljub že obstoječi zamudi, podaljšali za en dan. Do doma imamo še “samo” 5500 km in šest dni časa. Prečkati pa moramo še Turkmenistan, Iran, Turčijo in cel Balkan. Predvsem nam je popolna neznanka Turkmenistan. Za najbolj “zloglasno” državo še nimamo viz. Po e-mailu smo v Kazahstanu prejeli pismo, s katerim naj bi na meji uredili in pridobili vize. Upajmo, da bo tako.

Počasi za nami ostaja Uzbekistan, država v kateri smo se resnično odlično počutili. Pred nami pa “diktatorski” Turkmenistan. Kakor hitro se bližamo Turkmenistanski meji, se pred namiodpira puščavski svet. Kamor seže pogled se vije nizko grmičevje, ki ga vztrajno poskuša prekriti pesek in prah, ki ga nosi močan veter. Vse skupaj “olepša” neznosna vročina.

Prečkanje turkmenistanske meje, iskanje menjalnice sredi ničesar

Še dopoldan prispemo na Turkmenistansko mejo. Kar hitro se znajdemo v upravni stavbi. Upravna stavba je prav lep objekt v njem pa množica uradnikov. Od vojske, policije, carinikov,… Kar zgubljeno se počutimo. Končno nas napotijo do uradnika, kateremu pokažemo pismo, ki smo ga prejeli od ambasade na Dunaju. Glede na reakcijo uradnika, smo kar hitro ugotovili, da je takšen postopek kar nekaj normalnega. V vsega nekaj minutah je postopek pridobivanja viz končan, poravnati moramo še račun, ki je nekje cca 250 $ in že lahko gremo dalje. Z nasmehom potegnem denarnico, izvlečem naše prelepe eure in želim plačat. Odgovor uradnika, samo dolarji. Spogledamo se malo čukavo vendar z olajšanjem na okencu vidimo nalepke bolj ali manj vseh znanih plačilnih kartic. Nič, potem pa bomo plačali s kartico. Uradniku pomolim kartico. Tudi s kartico ne bo nič, ne dela nam zveza. Še zadnji nasmešek nam izgine iz obraza, ko ugotovimo, da smo v pravi riti. Smo na meji sredi ničesar. Kje naj sedaj dobimo ameriške dolarje??? Povprašam ljudi okoli sebe, vsi želijo pomagati ampak nihče nima dolarjev. Mogoče bi nam zamenjali v prvem mestu znotraj države, vendar tja niti pod razno ne moremo, saj nimamo viz. Niti premakniti se ne smemo iz čakalnice, kaj šele da bi na “črno” šli v državo. Po nekaj mučnih minutah pristopi k nam mlad vojak in mi pove, da nam bodo skušali pomagat. Pelje me na drugi konec mejnega prehoda in poskuša najti nekoga, ki bi nam lahko zamenjal denar. Ob ograji je nekaj domačinov. Skozi zaprto ograjo se mlad vojak poskuša dogovoriti za menjavo. Nihče noče evrov.

Minili sta že kakšni dve uri in sredi dneva na nemogoči vročini nemočno stojimo brez ideje kako rešiti nastalo težavo. V daljavi vidim možaka, ki vleče manjši kovček za seboj in se mi počasi približuje. Mislim si, kam pa ti božji človek. Kam greš peš v puščavi s tem kovčkom. Ko se mi približa v popolni angleščini vpraša, ali imamo kakšne težave. Seveda imamo, potrebujem nekoga, ki bi menjal evre za dolarje. Z nasmehom mi reče, jaz jih bom z veseljem zamenjal. Prelepo, da bi lahko bilo resnično. Vpraša me kakšen je pa menjalni tečaj. Čeprav je bil tedaj tečaj nekje 1,1 dolarja za evro, sem mu rekel da v kolikor mi menja 1:1 sem presrečen. Nikakor, menjali bomo tako kot je potrebno, menjali bomo po uradnem tečaju, niti procenta ne želim zaslužiti. Šokiran. Šokiran nad celotno sceno, šokiran nad človekom in njegovim odgovorom. V slovo mi reče, moja dolžnost je pomagati in rad pomagam v kolikor le morem. Kapo dol!!! Še vedno v šoku z dolarji v rokah grem, kaj grem letim nazaj k uradnikom in vize imamo v nekaj minutah v naših potnih listih.

Ob vseh teh dogodkih so se mi vtisnili v spomin neskončno prijazni in pomoči željni mladi vojaki kot tudi drugi uslužbenci na meji. Vse je lažje, v kolikor imaš na drugi strani prijazen obraz.

Kljub zapletom je bil prvi stik s Turkemistanom izredno pozitiven. Negotovost je takoj premagalo zaupanje, ki smo ga pridobili z ravnanjem ljudi na meji, ki stražijo “diktatorsko” državo.

Vožnja skozi osrednji del, vse do mesta Mary

Prespali smo v mestu Mary. V Mary smo prispeli že v mraku. Kar nekaj težav nam je povzročilo iskanje namestitve, saj smo videli le kakšne 2-3 hotele in še ti so bili za nas zelo dragi. Končno se v enem izmed njih dogovorimo za dodaten popust in na koncu nam tudi drugega ni preostalo, saj v Turkmenistanu moraš bivati v hotelu, za hostle pa nisem ravno prepričan. Kakor koli imamo precej lepo sobo v precej solidnem hotelu v precej lepem mestu za precej solidno ceno. Kaj si lahko želiš še več. Ja nekaj dobrega pojest. Hitro iz hotela in že smo na ulici. Na hitro povprašamo en mlad par kje se da kaj dobrega pojest in nam ne želita pokazat kje je to! Peljeta naju v kakšno kilometer odaljeno restavracijo! Ja, kjub vsem zapletom je bil ta dan eden izmed TISTIH dni!

Zbudim se zgodaj zjutraj. Zorica in Matic v sosedni sobi še spita. Pograbim fotoaparat in že sem na ulici. Danes se mi Mary pokaže še v lepši luči. Glavna ulica je prepolna prelepih stavb. okolica izredno negovana, ulice čiste,… Resnično lepo. Sprva kar malo na skrivaj stiskam sprožilec, saj sem na koncu koncev v”policijski” državi. Srečam kar nekaj policistov in kar nekaj oficirjev. Prav nikogar ni motil moj fotoaparat, prav nikogar moje fotografiranje. Vedno bolj sem sproščen, vedno bolj mi je všeč tukaj.

Na dvorišču prelepe mošeje srečam možaka. Z zanimanjem opazuje moje fotografiranje. Pristopim in ga pozdravim. Beseda da besedo in povprašam ga. Kako živite tukaj. Z enim stavkom je povedal ogromno. Delam mirno, jem mirno, spim mirno.  Koliko resnice v enem kratkem stavku. Menim, da to pove o državi mnogo.

Do iranske meje še kakšnih 20 km. Ustavim ob cesti za zeloooo nujno stvar 🙂 in tako čakam na sopotnika. Na enkrat ob oknu vidim stati mlada fanta. Kot iz topa starejši ustreli: Kaj delate tukaj? Kaj mu naj rečem, da je eden izmed nas tam nekje v grmovju 🙂  ? Še sam ne vem kaj se mu odvrnil, saj sploh ne vem ali sem imel čas, saj že v naslednjem trenutku mi reće, da naj vozimo za njim. Mlajši fant, kasneje smo izvedeli, da je brat, pa je že v avtu in skupaj z njim se vozimo v njegovo vasico.

Kaj naj sploh rečem nad dogodki, ki so se vrstili. Včasih ostaneš brez besed, saj besede so le slab odzven nečesa kar se je zgodilo, so le boljša ali slabša prispodoba nečesa. Kako z besedo opisati vso to srčnost, ki si je deležen kot prašen popotnik na prašni cesti?