Aja Sofija v snegu

March 7, 2020 Andrej Pulko

Obljuba dela dolg

Bilo je nekje v začektu jeseni. Nečak Rok me razveseli z besedami: “Grem na Erasmus v Istanbul”. Vesel sem bil iz dveh razlogov. Prvič, da gre izkusit življenje izven ustaljenega okolja in drugič, da gre v nam tako ljubo Turčijo. Še preden njegove besede utihnejo že ustrelim: “Potem pa te mi peljemo, denar za letalsko karto pa imej za žepnino”. In tako se je tudi zgodilo.

Že večkrat sem omenil, koliko lažje se osredotočim na delo v kolikor vem, da me v prihodnje čaka potovanje. Ne glede na to ali gre le za kratko nekaj dnevno ali za mesec ali več dolgo trajajoče potovanje.

Pot do Istanbula

Zadnje dni pred odhodom sem že resnično nestrpen. Avto kot ponavadi pripravim že kakšen teden pred odhodom. Tokrat po dolgem času nameščam strešni kovček. Nič potovalnih torb, nič mreže za pripenjanje tovora. Zakaj? Ker po dolgem času ne gremo z mitsubishijem ampak s toyoto. Ja, kakšen dober mesec nazaj smo prišli do nove pridobitve. Zorica je postala ponosna lastnica RAV4. Pridružila se je druščini, ki rezervno kolo vozijo na zadku avtomobila, tako kot ta pravi “dedci”. Salonarje je zamenjala za pohodne čevlje. 

Za celoten izlet do Istanbula in nazaj imamo le pet dni. Saj ne bi bilo tako slabo, če bi šli z letalom. Ampak pred nami je slabih 1.500 km vožnje v eno smer in seveda še nazaj. Ampak, tako je. Saj smo navajeni takšnih napornih etap. V kolikor bi čakali na ugodje, bi vsaj polovico potovanj morali izpustiti. Sicer pa vse je trening.

Le kakšno uro z Zorico skrajšava delavnik. Le toliko, da nama ostane čas za kosilo. Kmalu je RAV4 otovorjen do vrha. V njej se nahaja 5+1 odlično razpoloženih “oseb”. Tista +1 je seveda naša Aisha, ki ima še največ prostora v prtljažnem prostoru. 

Odhod ponovno začini vreme. Še zadnji pogled na streho in na strešnike na njej ter z nemalo skrbmi na pot. Čaka nas nočna vožnja in po napovedih nekje na pol poti, nekje v okolici Niša, še snežna ujma. Za južni del Srbije ter osrednji del Bolgarije so odsvetovana vsa potovanja, ki niso nujna. Jebig, nekako že bomo.

Nekje okoli Beograda se veter končno poleže. Večer oziroma noč je prav spokojna. Volan sem prepustil Reneju. Mogoče sem celo kakšno uro zaspal. Mogoče je bilo samo kakšne pol ure. Ob utrujenosti popolnoma izgubim občutek za čas. Čutim, da nekaj ni OK. Vozimo zelo počasi. Rok in Rene se energično pogovarjata. Seveda, napoved snežne ujme se je še kako uresničil. Nova fronta nas je ujela na avtocesti za Niš. Veter, sneg. Sneg je že davno v celoti pobelil cestišče. 

Ob klancih stojijo tovornjaki, ki ne zmorejo teh razmer. Tako ne gre naprej. Samo vprašanje časa, kdaj bo šlo nekaj močno narobe. Premisliti je potrebno kako nadaljevati pot. Ustavimo na bencinski postaji, tik pred odcepom za Bolgarijo. Sneži kot za stavo, močan veter samo stopnjuje občutek zime in že tako slabe razmere zgolj poslabšuje. Ura je nekje ena zjutraj. Kaj sedaj? Ali naj tvegamo s počasno vožnjo proti Sofiji? Kako dolgo bomo vozili v kolikor vozim o s 40-50 km/h? Vse to in še tisoč vprašanj se mi plete po glavi. Odgovornost do sopotnikov! Včasih odločitve niso najlažje.

Nič, vsedem se za volan in gremo počasi naprej. V takšnih razmerah odgovornosti vožnje pod nobenim pogojem ne prepustim drugemu. Tik pred zoro prispemo do Sofije. Razmere se počasi izboljšujejo. Vse se je dobro izšlo. Je pa bil to prvi resni preizkus našega RAV4-a. z nami mu ravno ne bo lahko.

Bolgarsko – turško mejo prečkamo presenetljivo hitro. Še kakšnih 200 kilometrov in uzrli bomo megapolis. Istanbul s cca 15-20 milijoni prebivalcev si vsekakor zasluži ta naziv. 

Namestitev smo imeli v butičnem hotelu Rose garden, v starem mestnem jedru, na Zlatem rogu, tik pod Modro mošejo. Sedaj me skrbi le še prebijanje v strogi center mesta ter iskanje parkirnega mesta. Tolaži me misel, da ne bom dobil veliko sivih las, saj jih veliko sploh več nimam 🙂 . Vse se dobro isteče, hitro smo v naših prelepih suitah v prelepem butičnem hotelu v edinem mestu na svetu, ki leži na dveh celinah. Smo v legendarnem Istanbulu.

Zunaj že skoraj tema, dežuje, mrzlo. Kljub naštetemu se podamo na ulico. Tako malo časa imamo na voljo, da želimo iskoristiti prav vsak trenutek. Dež in mrzlo vreme je botrovalo k prav pravljičnim pogledom na prelepo Ajo Sofijo. Nobene gneče, nobenih trum turistov,…

ap_Istanbul_2020_001

Istanbul:

  • edino mesto na svetu, ki leži na dveh celinah,
  • kot Rim je bilo ustanovljeno na 7 gričih,
  • uradno število prebivalcev je nekje med 15-17 milijoni,
  • Aja Sofija je bila največja cerkev na svetu več kot 900 let,
  • Istanbul ima tretje najstarejšo podzemno železnico na svetu (1875),
  • Istanbul je bila prestolnica treh velikih imperijev: Vzhodno Rimskega, Bizantinskega in Otomanskega,

V naslednjih dneh smo z ogledi izpolnili bolj ali manj zadane cilje. O samih znamenitostih si lahko brez težav preberete kje drugje. Sam se bom v nadaljevanju osredotočil na tisti del, ki jih težje najdete v kakšnih vodnikih.

Z lastnim vozilom po Istanbulu

Sam imam kar precej izkušenj voziti po ogromnih mestih in po mestih ali deželah, katera veljajo za precej kaotična ali celo nevarna. Kljub tem izkušnjam, me vedno stiska pri srcu, ko vem, da se bom moral ponovno soočiti s tem strahom. Vožnja do Istanbula je povsem nenaporna, ampak samo mesto pa je nekaj drugega. Najenostavneje si predstavljate sledeče: mesto je veliko za cca 60 Ljubljan. Z navedenimi podatki vas ne želim strašit in jemati poguma za vožnjo v to in podobna velemesta. Ni tako strašno kot je slišat. 

Potrebno je le malo načrtovanja:

  1. Prvo pravilo je vsekakor, da se izognete uram z največjo gnečo. To so ure vožnje na in z delovnega mestoa To pomeni, da je idealen čas za prihod v mesto nekje med 09:00 in 13:00 uro. 
  2. Absolutno se izogibajte prihodu v večernih urah. Vožnja v mraku ali temi je lahko popolna mora (drugo je v zelo poznih nočnih urah, ko se mesto izprazni)
  3. Poskusite prispeti čim prej na kraj namestitve. Brez panoramskih voženj in ogledov. Ne podležite željam in pritiskom sopotnikov. Za to bo čas kasneje. 
  4. Sovoznik mora aktivno pomagati pri spremljanju prometa in navigaciji. Za oglede in občudovanje bo imel čas kasneje.
  5. Po prvih sprehodih po mestu, boste že toliko domači z njim, da boste sproščeno opravili tudi kakšno lastno panoramsko vožnjo po njem.

Na kaj morate paziti v kolikor z vami potuje vaš pes?

Lastniki psov smo v večni dilemi. Ali naj našega najboljšega prijatelja pustimo doma na varnem ali naj ga vzamemo s seboj na pot novih dogodivščin in izzivov?

Enostavnega odgovora ni. Seveda na tem mestu ponovno navajam podatek, da na vsa naša potovanja naši psi potujejo z nami. To pomeni, da ima sedanja psička Aisha pri dobrih treh letih starosti že kakšnih 100.000 km za seboj in obiska nekje med 30 in 40 držav. 

Ali je težko in naporno? Je, seveda je.

Ali mi je bilo kdaj žal, da sem vzel psa s seboj? Ne, prav nikoli!

Ponavadi prva težava nastopi že, v kolikor potujete s psom, pri iskanju namestitve. V vvečini primerov ne želijo videti psa v svojih namestitvenih kapacitetah. Oznaka “Pet friendly” nikakor ne pomeni, da bo vaš pes tudi sprejet v namestitven objekt! V vsakem primeru zahtevajte, da vam odgovrna oseba namestitvenega objekta pisno potrdi, da bo lahko vaš pes (navedite velikost), bival z vami v vaši sobi! 

Druga težava nastopi, ko ste v urbanih centrih in bi želeli v restavracijo na kosilo, večerjo. Velika večina restavracij ne dovoli vstopa živalim. Mnogo držav ima celo z zakonom prepovedan vstop psom v objekte, kjer se streže hrana (tudi Irska). Seveda ni nobena težava v kolikor potujete v toplih mesecih. V tem primeru je rešitev zunanja terasa. Kaj pa pozimi? Ali pa v dežju, vetru?

S psom v Istanbul, lahko je bistveno nevarneje kot bi si kdaj koli mislil

  • V Istanbulu je ogromno brezdomnih psov, za katere meščani zelo lepo skrbijo
  • Zanemarjenega psa nisem videl
  • Bolj ali manj so vsi označeni z velikim čipom na ušesu
  • So zelo prijazni in prav nič napadalni do ljudi in ne redko so zelo velikih pasem
  • V večini primerov živijo v manjših ali večjih skupinah / tropih
  • So zelo teritorialni in napadalni do vseh psov, ki zaidejo na njihov teritorij!

Le malo je potovanj, kjer je potovanje s psom zgolj užitek in zadovoljstvo. Mednje vsekakor spada in prednjači južna Italija. Italijani pse naravnost obožujejo. Najlažje je potovati po deželah Sredozemlja. Ljudje so sproščeni, radi imajo živali. Ogromno je restavracij s terasami. Povsod se rahlo požvižgajo na zakone,… Tukaj predvsem prednjači že omenjena Italija. Zraven nje bi vsekakor omenil še Grčijo, Španijo in Portugalsko. Na Portugalskem imajo celo zakon, da si dolžan pomagat živali, ki potrebuje pomoč. 

Čeprav je Turčija in z njo Istanbul muslimanska država, je za razliko od večine muslimanskih držav, pes v Istanbulu zelo lepo sprejet. Ljudje so naravnost fantastični. Niso zgolj prijazni do obiskovalcev. Prijazni so tako  do svojih kot do tujih psov. Čuti se izredna svetovljanskost. Na vsakem koraku so voljni pomagat, četudi je v nasprotju z njihovimi navadami in splošnimi prepričanji.

 

Leave a Reply