Azerbajdžan, Baku in proti Gruziji

January 21, 2019
January 21, 2019 Andrej Pulko

Najdaljša etapa brez bencinske črpalke

Trije biseri svilene poti so za nami. Sedaj nas čaka prebijanje po obupnih cestah cestah ob Kaspijskemu morju. Plan je priti po najkrajši poti, seveda po kopnem, do Bakuja, glavnega mesta Azerbajdžana. Obvoziti moramo praktično polovico Kaspijskega morja, in sicer po severni strani. V številkah to pomeni cca 2.400 kilometrov cest, od tega vsaj tretjina v obupnem stanju. Ravno te zanič ceste, sicer po Kazahstanu, so botrovale mojemu priseganju k vsemu kar mi je sveto, da nikoli več ne grem v Kazahstan. Seveda se tega nisem držal in že naslednjo leto sem ponovno preklinjal po njegovih obupnih cestah.

 

Vožnja po robu puščave

Le ozek zelen pas ob reki Amu Daryja preprečuje, da bi vso to področje pogoltnila puščava. Na severu se raprostira puščava Kyzyl-Kum na jugu pa Karkum. Pot od Nukusa proti Beyneu je postregla s kar nekaj izzivi. Eden izmed njih je bil popolnoma uničen odsek ceste pred mejo s Kazahstanom, zadnjih cca 80 kilometrov, drug še večji pa je bila etapa dolga vsaj kakšnih 400 – 450 kilometrov brez možnosti polnjenja rezervoarja z gorivom.

Postavljanje kampa

Proti Dagestanu

Seveda tudi brez zapletov na meji ni šlo. Od mene so zahtevali dokumente, ki jih seveda nisem imel. Sledila so mukotrpna pogajanja, prošnje, jezno gledanje, štetje denarja in ne vem kaj še. Po vsej tej že uigrani proceduri smo končno le “bogu iz leđa” prečkali mejo . Sledila je  vožnja po Kazahstanu, kjer smo že tako ali tako vedeli kaj nas čaka. Po dveh dneh vožnje, končno prispemo na rusko mejo pri Astrahanu.

Seveda ponovno zamujamo. Imamo le še en dan, da prevozimo celotno pot od Astrahana mimo Mahačkale in do meje z Azerbajdžanom. Upam, da se ne bo ponovila zgodba iz pred dveh let, ko smo po 17 urnem čakanju na Vladikavkazu zamudili rok izstopa iz ruske federacije, za kar je seveda sledila kazen in nepredstavljiva doza stresa.

Ne vem, če si kdo lahko predstavlja, da za enim izmed mnogih viaduktov na avtocesti, le ta preprosto izgine in se spremeni v vožnjo  po popolnem brezpotju. In to na glavni cesti med dvema mestoma, ki po številu prebivalcev krepko presegata naše glavno mesto. Hvala bogu sem tudi za to vedel, saj smo to pot izkusili pred dvema letoma.Kljub vsem izkušnjam in poskusu kalkuliranja v čas predvidenega potovanj ponovno zamujamo. Iz tega razloga vozimo praktično do noči. Niti na kraj pameti pa nam ne pade, da bi po tej pokrajini vozili tudi ponoči, saj še vedno velja ta regija za eno izmed zelo nevarnih področij (terorizem).

Zasliševanje na meji dolgo štiri ure

Ob kakšnih štirih popoldnele prispemo na mejo med Rusko federacijo in Azerbajdžanom Mogoče le avto ali dva sta pred nami. Super, prav zadovoljen sem. V mislih že računam. Od meje do Bakuja je le kakšnih 200 kilometrov. Glede na to, da je Azerbajdžan zelo bogata država, bo najmanj štiri pasovnica takoj za mejo. To pomeni dobri dve ure vožnje in že ob sončnem zahodu bomo občudovali prelepo kuliso Bakuja.

Kako sem se motil. Koliko živcev bomo prav vsi člani ekipe izgubili na vstopu v to bajeslovno bogato deželo.

Kot je v navadi na vseh teh mejnih prehodih se takoj ob vstopu ločijo voznik in potniki. Voznik opravi vse procedure, ki so vezane na avto, prtljago in njega osebno, potniki pa grejo po ločenem koridorju in opravljajo procedure zase. Ko je vse končano se ponovno najdejo nekje za mejo.

Na obali Kaspijskega morja
Na obali Kaspijskega morja

Ponovno bom kratek v opisu postopkov na meji, saj bom kot sem obljubil, pripravil ločen prispevek, kjer bom poskusil podrobno opisati vse postopke na mejah. Le en podatek bom navedel. Sam sem moral vso prtljago, do zadnje malenkosti tri krat iztovorit in seveda nazaj zložit, zvezat,… (cca 700 kg prtljage, iz potniške kabine, prtljažnika in iz strehe). Opravit pregled pri veterinarju pri nevem kolikih službah in na koncu plačati podkupnino, sopotnika Damijan in Jožica pa prenašat intenzivno štiri urno zaslišanje vezano na njujin obisk Armenije pred leti.

Celoten postopek je trajal intenzivnih 4-5 ur, kar je pomenilo popolno izčrpanje, tako fizično in psihično. Da pa je mera polna, pa iz čudovite štiri pasovnice ni bio prav nič. Do Bakuja nas je čakala precej slaba cesta in obupen promet. Tako da smo popolnoma izmozgani ob kakšnih polnoči le prispeli v Baku.

Čudoviti Baku

Zadnji dnevi so bili trpinčenje telesa in duha. Vedel sem, da bo teh 2.400 kilometrov težkih, ampak da bodo tako peklenski pa si resnično nisem mislil. Hvala bogu da so za nami.

Le nekaj ur spanja je za menoj. Sam se ne bi zbudil vsaj še kakšen dan, če ne bi na ročnem GPS-u preveril uro sončnega vzhoda in na podlagi te, si nastavil bujenje. Rane si bomo lizali doma, saj bo dolga zima, se tolažim. Komaj je sonce dobro všlo, že z Aisho pohajkujeva po starem Bakuju. Pot naju prinese do prelepega mestnega parka in ogromne peš cone, ki se razteza ob morski obali.

V Bakuju smo se sotrpini ločili. Damijan in Jožica bosta še nekaj dni ostala tukaj, Zorica, Aisha in jaz pa bomo nadaljevali pot proti Gruziji in čez Turčijo proti obljubljeni deželi, proti sanjski Grčiji, kjer si bomo vzeli nekaj dni pavze.

Baku sem občutil le za trenutek, ampak to kar sem videl je resnično lepo. Mesto ima nekaj več kot dva milijona prebivalcev. Je čudovita fuzija starega in novega. Novi objekti kažejo bogastvo a hkrati občutek za estetiko.

Z enako vnemo kot gradijo dih jemajoče nove objekte, kažejo enako strast za ohranjanje starega mestnega jedra. Kljub pomisleku mnogih, je mene ravno pritegnil ta kontrast. Kontrast starega z novim le še bolj povdari značilnosti posameznega.

Leave a Reply