Carnac, 10.000 megalitov (menhirjev) na enem mestu
Sledil je premik s severa Bretanije na zahodno obalo. Premaknili smo se iz obal Angleškega kanala na obale Biskajskega zaliva. Vendar še vedno v Bretaniji, nekoliko severneje od zgoraj omenjenega Carnaca. Čeprav je bil premik relativno kratek, vsega kakšnih 200 kilometrov, se je zaradi zelo težkih glav vlekel in vlekel. Zlobna mačka sta vztrajala z nama z Zorico. Včeraj bi o tem razmišljala in danes ne bi imela tega zlobnega sopotnika.
Carnac sva si pustila za zadnji dan Bretanije. Pred tem se bomo odpravili še na sever. Seveda je teh nekaj dni premalo, da bi podrobneje spoznal pokrajino kot je Bretanija. Teh vsaj 7.000 let zelo bogate zgodovine je pustilo toliko sledov, da bi jih bilo verjetno dovolj za eno celo življenje. Ampak, nikoli se nisem obremenjeval s tem, da sem nekaj izpustil, da si nečesa nisem ogledal. Ne glede kako dolgo si na enem mestu, nikoli ne boš videl vsega. Bistveno je, da dobiš osnovo oziroma en splošen pregled, ki ti pomaga ustvariti celovito sliko.
Sledil je eden izmed tistih dni, ko se zgolj prepustiš. Veš grobo smer in to je vse. Včasih takšna vožnja “na slepo” prinese zelo pozitivna presenečenja, včasih pa le sproščene ure in uživanje brez pravega cilja. Takšen je bil tudi današnji dan. Čeprav nič spektakularnega, pa je vendar le sliko po sliko prikazoval podobo celotne Bretanije. Vsekakor je bil vreden ogleda obisk etnografskega muzeja Ecomusée Des Monts D’Arrée, kjer skozi zelo prijeten sprehod z lahkoto podoživimo življenje v preteklosti. Dan se je prevešal v popoldan in vožnja po polotoku Crozon je bila pika na i tega sproščenega dneva. Prelepa obmorksa mesteca, megaliti na vsakem koraku in prelepa obala Biskajskega zaliva.
Carnac
Megalitsko nahajališče v Carnacu je bila ena najvišjih prioritet tokratnega potovanja. In končno je prišel dan, ko bomo imeli možnost v živo si ogledat to toliko krat omenjeno prazgodovinsko nahajališče.
Nahajališče v Carnacu je največja zbirka megalitskih stoječih kamnov na svetu, vendar doslej še nihče ni ugotovil njihovega namena. Predkeltski ljudje v Bretanji so izrezali na tisoče stoječih skal iz lokalne skalne gmote ter jih postavili v nam neznan pomen. Za razliko od znamenitega angleškega Stonehengea so kamni Carnac nenavadni, ker nekateri kamni stojijo v vzorcih, drugi pa so raztreseni naključno. In za razliko od Stonehengea, kjer so kamni najverjetneje prišli iz več sto milj daleč, so ti kamni lokalni in z območja postavitve. Ker vsi kamni niso poravnani enako in so mnogi raztreseni po podeželju, se domneva, da jih graditelji niso postavili le za en namen.
O Carnacu
– je največja skupina megalitov na svetu
– sestavlja jo več kot 10.000 megalitov oziroma menhirjev
– dve glavni postavitvi (Menec in Kermario) jih vsebujeta cca 3.000
– postavljeni so bili v času Neolitika (4.500 – 2.000 p.n.št)
– še danes ni jasen namen teh postavitev
– megaliti varirajo po višini, najvišji med njimi je visok cca 6,5 m
– ravno tako so različni po teži, za najtežjega med njimi se ocenjuje, da je težak cca 300 ton
– …
Obstajajo miti o kamnih in o tem, kako so nastali, vključno z lokalnim mitom, ki pravi, da je rimska legija korakala po tem območju, ko jih je čarovnik Merlin spremenil v kamen. En raziskovalec je verjel, da so kamne postavili kot detektor potresa, druga razlaga pa je, da so jih tja postavili starodavni ljudje v čast svojim prednikom.
Bistveno bolj verjetna je teorija, ki domneva, da so bile kamnite postavitve namenjene kot velik astronomski observatorij, ki je pomagal dolčati čas v letu. Mogoče pa je imel le verski pomen, kot mesto zbiranja množic in izkazovanja spoštovanja prednikom. Vsak si lahko izbere svojo teorijo, saj ni prav enega dokaza za katero koli izmed zgoraj naštetih. Carnac še vedno ostaja zavit v skrivnost in mogoče je ravno zaradi tega še danes tako neizmerno privlačen za množice ljudi, ki romajo k temu nahajališču.
